ANGEL MARTELANC IN NJEGOVO ISKANJE SLOVENSKE ZGODOVINE

Pravkar je iz tiskarne prišla knjiga Angela Martelanca RAZMISLEKI O NAŠI PRETEKLOSTI – Ali je naša zgodovina ta prava?, ki jo je izdala založba Jutro iz Ljubljane v 500 izvodih. Naslovnico za knjigo z naslovom Venetski vojvod je izdelal Ivo Petkovšek, spremno besedo pa dodala Leda Dobrinja. Knjigo bo mogoče v Kopru dobiti v Bukvarni Pod stopničkami.

Angel Martelanc izhaja iz stare slovenske družine, ki je v Barkovljah pustila sledove že od leta 1400. Doma se je govorilo barkovljansko in po očetovi poroki z Dolenjko dolenjsko, družina pa je bila razgledana in zavedna. Oče je obiskoval realno gimnazijo (bil je sošolec monsignorja Ukmarja), poznal 5 ali 6 jezikov in privlačilo ga je zvezdoslovje. Bil je obdarovan s podjetniško nadarjenostjo, politično pa je pripadal socialdemokratski ideji. Očetova sestra Amalija, splošno poznana kot »učitlca Malči«, je bila pod staro Avstrijo učiteljica v slovenski šoli in gojila preprosto, srčno krščanstvo. Po prihodu Italije je izgubila službo, ker ni dovolila, da bi ji poitalijančili priimek. Domače otroke pa je poučevala ilegalno do konca druge svetovne vojne, ko je dobila službo pod Zavezniško vojaško upravo. Šlo je za kulturno, narodno, versko čutečo, odprto družino. V njej je bil istrski rojak in čedermac Dušan Jakomin, preden je oblekel duhovniški talar, kot domač človek. Očetu Angelu Martelancu in materi Amaliji Kurent sta se rodila dva otroka, najprej Nada, slovenska učiteljica, ki je nazadnje poučevala v rodnih Barkovljah in ki se je ljudje radi spominjajo tudi zaradi kulturnega in verskega udejstvovanja in Angel, raziskovalni svobodni duh in avtor pričujočega dela.

Angel se je rodil 12. avgusta 1935 v Šentrupertu na Dolenjskem očetu Angelu in materi Amaliji Kurent, ki je šla iz Trsta rojevat na svoj dom. Mati ni imela višjih šol, bila pa je razgledana in pametna, medtem ko je bil oče poslovnež, ki je svojo priložnost odkril v nastajajoči industriji predelave rib. Svojega »poklica« se je naučil pri očetu Justu, ki je bil direktor tovarne sardin v škatlah v Fazani v Istri, nato pa v tovrstnih tovarnah služboval od Izole, preko otokov od Unij do Visa, in do Trogirja, kjer je tovarno za predelavo sardin vodil že sam. Tam je Angel preživel svoje otroštvo in tam je mlado družino dosegla druga svetovna vojna. V vojnih letih je Angel nekako skrpal prve razrede osnovne šole. Leta 1946 pa se je družina vrnila v Barkovlje, kjer se je vpisal v 1. razred slovenske nižje srednje šole, nato pa na Realno gimnazijo, danes Znanstveni licej France Prešeren v Trstu, kjer je leta 1954 maturiral. Čas šolanja je sovpadal z obstojem Svobodnega tržaškega ozemlja, ko je bila leta 1954 Cona A, v katero so Barkovlje spadale, priključena k Italiji. V tem letu se je mlad fant odločil za nadaljevanje študija v Ljubljani. Najprej se je vpisal na Fakulteto za gradbeništvo in nato na Fakulteto za arhitekturo, vendar je študij pri 21. letih opustil in se zaposlil.

Njegova največja želja je bila namreč letenje. Za kariero pilota pa jel tedaj prestar in edina možnost je obstajala preko poklica telegrafista. Zato se je po vrnitvi v Trst odločil za tovrstni specialistični tečaj, kar naj bi bilo odskočna deska za poklicno pot pilota in leta 1958 pridobil mednarodno priznano spričevalo »Certificato internazionale di radiotelegrafista di prima classe«.  Letenje pa se mu je malo zaradi ljubezni, še bolj pa zaradi ponudbe službe pri družbi Italcable, ponovno izmaknilo. Sprejel je donosno službo pri družbi, ki je imela v zakupu vse izvenevropske telegrafske radijske in kabelske povezave in tako ostal v Trstu. Deset let po tem pa je družba potrebovala obnovo koncesije z državo, kar je prineslo prenos glavnine poslovanja na sedež v Rimu. To je za mladega radiotelegrafista pomenilo preselitev. Ker pa si je leta 1963 ustvaril družino in blizu starega doma sezidal novo hišo, je raje sprejel premestitev k telefonski družbi SIP, kasnejši Telecom, kjer je ostal do upokojitve leta 1990.

Po upokojitvi, ki jo je dočakal pri 55. letih sredi vitalnega obdobja, se je lahko posvetil proučevanju zgodovine. Podzavestno je namreč dojemal, da z zgodovino, ki smo se jo učili v šolah, nekaj ni v redu. Kako je namreč mogoče, da so naši predniki kmalu po svoji priselitvi kot barbari kar naenkrat vzpostavili tako mogočno in obsežno državo Karantanijo, ki je segala od Jadrana daleč v alpsko območje, v obdonavske ravnice in proti osrčju Evrope? V roke je dobil knjigo Veneti, naši davni predniki avtorjev Mateja Bora, Jožka Šavlija in Ivana Tomažiča in pustolovščina, ki jo poznajo mnogi, ki so se podali na pot odkrivanja nepoznanih delov slovenske zgodovine, se je začela.

Obdobje odkrivanja je sovpadalo s težko boleznijo Angelove žene Evice Znidersic, profesorice italijanščine na nižji srednji šoli na Opčinah, ki je leta 2005 po mučnem in napornem prizadevanju preminila. Za tem se je avtor posvetil študiju zgodovinskih virov. Najprej je iskal po slovenskih virih. Obiskoval je knjižnice in brskal po literaturi, a o starejši zgodovini Slovencev ni našel ničesar. Nato je segel po italijanski literaturi. V tem času je spoznal prijatelja Claudija Gustina, ki je veliko sodeloval pri izdaji različnih knjig o tržaških rajonih in bližnji okolici in posedoval veliko število arhivskih virov. Tudi prijatelja je zanimala slovenska zgodovina, a je za razliko od Angela obiskoval italijanske šole in živel v italijanskem okolju. Med njima se je razvilo plodno sodelovanje.

Zavzeto sta proučevala zgodovinske vire in si izmenjevala podatke, poleg tega je Gustin opravil tudi pomembno delo v raziskovanju lokalnih arhivskih virov in arheoloških raziskav. Proučila sta vse, kar jima je prišlo pod roke, od dela I Veneti Loredane Capuis, preko del Storia dei Greci in Storia di Roma Indra Montanellija, pristnega potomca Etruščanov, ki je opozoril na razliko v kulturi teh ljudstev, do knjige La lingua venetica avtorjev Giovannija Battiste Pellegrinija in Alda Luigija Prosdocima, raziskav Raffaella Battaglie in drugih. Nato sta segla po starejših virih. Pri piscih kot so Plutarh, Julij Cezar, Plinij, Jordanes, Pavel Diakon sta avtorja zanimala predvsem prevod in tolmačenje podatkov, ki se nanašajo na naše prednike. Angelu je pri tem služilo znanje latinščine, ki ga je pridobil na realki, in kmalu je postalo jasno, da so slovenski prevodi večkrat netočni ali pa da naši avtorji kot točne prevzemajo tuja netočna tolmačenja. Nepreverjeno povzemanje v škodo slovenske zgodovine se je pojavljalo pri akademskih avtoritetah, kot sta Žiga Šmit in Bogo Grafenauer in vprašati se je bilo, ali je zgodovina, ki jo pišejo danes, ta prava.

Tako sta nekaj let sta proučevala, leta 2008 pa se je Angel lotil pisanja. Najprej je bilo besedilo napisano v italijanskem jeziku in namenjeno italijanskim sodržavljanom, nato se je preusmeril v pisanje za slovenskega bralca. Osnovno gradivo se je postopoma dopolnjevalo do leta 2014, ko je že dobilo zaključeno obliko in bilo opremljeno z dostopno slikovno opremo. Avtor je iskal poti in načine, da bi njegovi izsledki prišli do bralcev, a to v tistem času ni bilo čisto enostavno.

Zamejstvo za pionirska dela, ki so sledila tako imenovanim venetologom Ivanu Tomažiču, Jožku Šavliju in Mateju Boru in ki so v Sloveniji med neodvisno raziskovalno srenjo po letu 2000 dosegla velik zamah, še ni bilo pripravljeno. Daleč pred časom je svoje delo Skandinavski izvor Slovencev leta 1967 v Trstu izdal svobodni mislec Franc Jeza, osrednja idejno obarvana pola slovenske skupnosti v Italiji pa sta v glavnem sledila kulturni in narodnostni politiki slovenskih državnih ustanov. Raziskovanje tako imenovanega staroselstva je šele trkalo na vrata tržaških kulturnih ustanov in medijev.

Ena prvih lastovk na Tržaškem je bil radijski niz o sporočilih istrskega govora Šak, šak je delala, ki sem ga pod uredništvom Loredane Gec pripravila sama za Radio Trst A. Niz je predstavljal neke vrste zapoznelo nadaljevanje nizov o istrski kulturi iz 90. let, vendar pri poslušalcih ni dosegel srčnega odziva kot prvi sklopi oddaj. Bila je ena izjema. Kot odmev na 16 oddaj iskanja starih sporočil v ljudskem govoru Istre se je urednici oglasil poslušalec Angel Martelanc. Srečala sva se in predstavil mi je svoje delo. Pred menoj je stal pravi samorastniški hodec slovenske skupnosti iz Trsta.

Naša študijska krožka Istrske teme in Beseda slovenske Istre, ki se ukvarjata s slovenskim staroselstvom v Istri, Angelu Martelancu nista mogla pomagati pri samostojni izdaji publikacije. Je pa v tistem času bil v pripravi zbornik Slovensko staroselstvo in Istri, ki je avtorju omogočil objavo prvega dela gradiva. Jeseni leta 2015 je bil zbornik predstavljen najprej v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, nato pa v začetku 2016 še pri Društvu slovenskih izobražencev v Trstu in Angel Martelanc je tedaj kot eden avtorjev prvič tudi ogovoril obiskovalce. V Ljubljani je spoznal tudi založnika Staneta Kodriča, ki s svojo založbo Jutro izdaja prav staroselske publikacije. Leta 2017 je izšlo tudi Slovensko staroselstvo in Istri II., v katerem je zagledal luč sveta 2. del Martelančevega teksta, objavo zadnjega dela pa je prehitela novica o samostojni izdaji pričujoče knjige pri založbi Jutro.

Od leta 2014 se je vsebina vseskozi dopolnjevala. In kaj imamo pred seboj? Knjiga Razmisleki o naši preteklosti je spraševanje ali Je naša zgodovina ta prava? Avtor začne z objavo o arheoloških najdbah na Dolenjskem in se nato iz strani v stran, od najdbe do najdbe, od vira do vira pomika skozi prostor, kjer so živela ljudstva z jezikom in kulturo, ki ju kot mnogi drugi sodobni raziskovalci tolmači in razume preko slovenske dediščine in izročila. Vrača se k starim klasičnim virom, jih preverja in jih tolmači s stališča današnjega vedenja. Na novo razmišlja o izpeljavah, smiselnem oblikovanju besed in imen, vse po zdravi pameti in logični povezavi časa, načina življenja, domnevni tehnološki opremljenosti in gospodarski dejavnosti, premikih in osvajanju, filozofiji proizvajalcev in osvajalcev, kar ga na koncu pripelje do zaključka, da so imeli naši predniki pred par tisoč leti enako raven pismenosti in kulture kot Grki in Rimljani. Tako je vsaj intimno prepričanje avtorja, do katerega pa bo prišel tudi marsikateri bralec, ki bo sledil branju in postavljanju vedno novih vprašanj. Tako spraševanje se poraja vsakemu proučevalcu zgodovine, bodisi to nekoč ali danes in naj gre za zapisovalca tekočih dogodkov ali pisca, ki za nazaj poustvarja zgodovino svojega in s tem tudi drugih narodov. Svoje odgovore na vprašanja pa dajejo vsi zgodovinopisci državotvornih »zgodovinskih« narodov. No, z izjemo nekaterih, ki povzemajo narodno zgodovinopisje drugih, med katerimi smo tudi Slovenci.

Odlike avtorja so na eni strani razgledanost, poznavanje več jezikov z latinščino vred, seznanjenost z novejšo literaturo, na drugi pa samosvojost in neodvisni, svobodni duh ter razmišljanje z lastno glavo. Kot je rekel ob priliki avtor sam: »Pri tem delu moraš imeti znanje, poznati moraš stari govor in njegove besede in imeti moraš malo domišljije.« Pri Martelancu ob dobrem pregledu nad staroselskimi najdbami izstopa prav smelo tolmačenje imen splošnega in krajevnega značaja.

S tem se pridružuje vrsti sodobnih avtorjev, ki s svojega zornega kota, na osnovi lastnih znanj in poznavanja krajevnih narečij raziskujejo izvore besed in se odkrivanja starejše zgodovine lotevajo preko jezika. Nekateri zaključki so bolj utemeljeni, drugi manj, eni so bolj smiselni in logični kot drugi, nekateri so skladni in dopolnjujejo, drugi gredo vsaksebi. Vsaka stvar posebej pa je pomembna. Lahko bi rekli, da je sedanje raziskovanje starejše slovenske zgodovine, ki ga opravljajo neodvisni slovenski raziskovalci – med njimi dobršen del tehnično podkovanih avtorjev in poznavalcev starih ljudskih govorov – , v fazi evidentiranja in presejavanja virov, podatkov, predpostavk in zaključkov. V tej fazi je – še posebej zaradi velikih praznin, uničenih virov in nekritično sprejetih trditev – pravzaprav pomembno zabeležiti in preveriti vsakršno prvino ne glede na ujemanje s sedanjo teorijo in ne glede na to, da se nam določene povezave in razmišljanje zdijo »nemogoči«.

V delu Angela Martelanca bomo našli veliko: obilo virov, podatkov, slikovnega gradiva, novih izhodišč in zaključkov. To je samorastniško delo razgledanega in kot sam pravi uporniškega duha, ki so ga na realni gimnaziji naučili, da imaš glavo zato, da jo uporabiš. In da ne boste mislili, da uveljavljeni pisci, ki se jih danes učimo v šoli, pri svojem delu in izpeljavah niso uporabljali domišljije. Želja’ in domišljije. Ko se danes očita neodvisnim raziskovalcem nestrokovnost ali pomanjkljivosti pri utemeljevanju, je priložnost, da se iste standarde uporabi pri preverjanju trditev v debelih knjigah. Poskusite to – zelo boste presenečeni.

Leda Dobrinja

Koper, 8. aprila 2019

Fotografije zgoraj so nastale ob prvi predstavitvi zbornika Slovensko staroselstvo in Istri I. v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, oktobra 2015. Na 2. fotografiji Angel Martelanc ob urednici Ledi Dobrinja, ko predstavlja svoj prispevek. Po predstavitvi se je med obiskovalci razvila živa izmenjava mnenj in pobud, kjer je avtor knjige spoznal tudi kasnejšega založnika svoje knjige, Staneta Kodriča.