ZAPISI VIKTORJA PUCERJA

Viktor Pucer

Viktor Pucer je v zadnjem času najbolj vneti pripovedovalec ljudskih zgodb, anekdot in spominov Kopra in Slovenske Istre. Objavlja predvsem preko facebook skupin, odzval pa se je tudi vabilu, da kako zgodbo doda tudi na naši strani. “Kar izberite,” je rekel, “in objavite. Kar je na objavljeno, je na voljo za tistega, ki ga to zanima.” Tele smo izbrali.

MATI “ISTRA” KOT JE BILA NEKOČ
V prvem povojnem desetletju je vodila s Puč v Planjave le kolovozna cesta. Po njej so počasi in vstrajno stopali težki istrski voli (boškarini) in ženske so s kratko palico priganjale svoje muše in ponavljale svoj: “Eri šu!” Cesto so vzdrževali vaščani sami, po ustaljeni navadi so vsako jesen in včasih spomladi, v dneh, ko na poljih in vinogradih še ni bilo toliko dela, opravili so “rabuto”. Moški so tolkli batudo in ko so bili kupi na drobno natolčenega kamenja ob robu ceste dovolj veliki, so delavne Šavrinske skupine očistile obcestne jarke, popravile poškodovane propuste in posule gramoz. Tako je bila cesta do prvega hudega naliva v redu, po potrebi pa so jo zopet popravljali.
Nekega decembrskega večera se je mlada učiteljica iz šole na Pučah odpravila na roditeljski sestanek v Planjave, dober kilometer navzdol proti reki Dragonji. V stari šolski praksi so roditeljski sestanki res spadali le na šolah, toda učiteljica je želela spoznati domače razmere učencev in njihovih staršev, zato jih je načrtno obiskovala ali organizirala sestanke v njihovih ožjih okoljih, zato je iskala družine, kjer so se sosedje in tudi sicer radi zbirali. Tistikrat je bil šolski sestanek sklican pri Jožefu Pucerju odnosno (Bepću Tomažu) po domače, v stari istrski kuhinji, ki je bila tudi nekakšen dnevni prostor, v katerem so v zimskem času opravljali vsa mogoča dela. Tla v kuhinji so bila obložena s škrlami. Ob steni, blizu vhoda, je stal škanjet, na katerem sta bili dve golidi z vodo, zraven pa bakrena kančulja. Glavni del kuhinje je zavzemalo veliko kamnito ognjišče, zgrajeno v obliki kvadrata s stranico skoraj štirih metrov in dvignjeno za tri bolj nizke stopnice. Gorišče, najvišji del ognjišča, je bilo veliko nekaj več kot kvadratni meter. Na njem je stalo trpje, prekrasen izdelek pridnega kovača. Nad ognjiščem je bila piramidasta kavada, izpod katere je visela veriga, prav tako izdelek vaškega kovača. Na verigi je visel bakren kotel, v katerem je tomaževa žena Kristina kuhala farmantonsko palento. Okrog ognjišča sta bili dve klopi in nekaj stolov, ob steni kredenca za posodo, vetrina, škancija in manjša miza. Prostor je bil skrbno urejen, čist in prijeten. Ob prihodu učiteljice je bila v kuhinji le nona Marija, drobna, suhljata ženica, oblečena v temno, sivo in dolgo nabrano krilo in učiteljico prijazno povabila k ognjišču rekoč: “Ma, bužca vi, ma kaj vas ja prnaslo v tašnem vremani po svete? Pasajta laas, hota sa sagret”! Gostiji ni bilo potrebno dvakrat ponuditi toplega ognjišča, hvaležno je zasedla mesto pri ognju. Vonjave iz kotla in pod kavado obešene mesnine so se mešale z vonjem gorečih drv v čudovito, prijazno domačnost istrskega človeka.
(zapis je sestavljen na podlagi spominov iz otroških let).
April 2019

KDO JE OSVOBODIL TRST
Pustni torek leta 1943 je bil za veliko mladih istrskih fantov prav črn, usoden pustni torek. tistega dne so Italijani z domov ali kar s pustnih maškerad po Istrskih vaseh nasilno pobrali in odpeljali v Italijo vse dosegljive moške letnikov 1924 do vključno 1926. Vtaknili so jih v batalijone speciale, da bi iskoristili njihovo delavno silo, predvsem pa, da se ne bi vključili v Partizanske enote. Tako je tudi Bepi preživel usodo mnogih Istrskih fantov in mož. Skupaj z drugimi Istrijani se je kmalu znašel v eni izmed enot Prekomorske Brigade in se z njo izkrcal nekje pri Bolu, na južni obali otoka Brača. Kmalu potem se je tudi njegova enota vključila v boje po gorati Dalmaciji. Težki vojni in življenski pogoji so izčrpavali moči borcev. Tudi Bepu so pošle moči, že itak rahlih živcev je po nenehnih borbah postal razdražlljiv. Iz tistih vojnih časov sta bili o njem znani sledeči anekdoti: V bitki za osvoboditev Knina je bilo Pepiju bojnega trušča, stokanja ranjencev in umirajočih borcev dovolj. Dvignil se je iz okopa in na nasprotno stran, od koder je sovražnik bruhal svinčeni ogenj, začel kričati: “Fermajte vražnji forešti pocat, ke sojo late naše ledje!” Nenehni boji so borce grozno utrujali, želeli so počivati in predvsem se naspati. Bepća je bilo vedno zelo težko zbuditi, tako ga je njegov poveljnik pred pripravo na neko bojno nalogo tresel za rame: “Ej, Cunja, diži se, idemo na Trst, šta želiš, da dodju tamo prije Amerikanci i Englezi nego mi Partizani?” Pepija so te besede vrgle pokonci, pogledal je okrog sebe in s svojim raskavim glasom rekel: “Kdu da bo pršu prve v Trst? kašne Angleže, kašne Amerikane, e tu pa na, zatu homo napred!” Ni ga bilo tedaj človeka, ki bi ga tedaj ustavil, ni bilo več težav pri bujenju, prestal je vse boje in napore, ter s svojo enoto osvobodil Trst. Ves srečen je bil, ker je dobil nekaj dni dopusta, da je mogel obiskati svojce v Bošamarinu. Po osvoboditvi se je Bepo Cunja vključil v politično življenje na vasi, krajani so ga imeli radi kljub njegovemu včasih posebnemu obnašanju. Vzljubili so ga in še danes krožijo o njem številne zgodbe…..
(Zapis je sestavljen na podlagi ustmenega izročila Istrskega prvoborca Jožeta Severja – Nanosa). Slava mu! Marec 2019

BEPIĆ BALEŽIĆ

Včasih so nekateri, zlasti starejši Koprčani, potrebovali kopače za delo pod trtami ali pa tudi drugje. Tako je tudi šjora Veronika, ki je pred kratkim izgubila moža, potrebovala kopača, da bi ji z matiko izkopal krompir in nazadnje našla Bepća Baležića. Le ta je prevzel delo in odšel na Bonifiko izkopat krompir. Po opravljenem delu je dobil marendo in plačilo, potem se je spravil domov v Činčine in čakal druge prilike za zaslužek. Sosed Pijero je dobro poznal Bepćove delovne odlike in je ob priliki nagovoril Veroniko: “Veste, šjora Veronika, boljše bi bilo, če bi šla kupit krompir v Ljubljano, kot pa, da vam krompir koplje odnosno znema Bepič.” Tako oceno je dal Pijero zato, ker je vedel, da je Bepić kopal tako, da je z redkimi zamahi zasul neprekopano zemljo in s tem pustil veliko krompirja v zemlji segniti. Resnici na ljubo je Bepić Balažić znal tudi v redu opraviti delo. Ves srečen je bil tudi, če je lahko zabaval ljudi. Znal je biti prijeten in zanimiv v svojem pripovedovanju, mimiki in s svojimi značilnimi kretnjami. Kjer je lahko s prijatelji popil kozarec refoška, ga ni blo treba dolgo prosit, naj pove kakšno svojo hudomušno dogodivščino. Bepić Balažić je bil tudi ljudski pesnik in spesnil sledečo narečno pesmico…….
Baležić
Deklička daj me iglićko! Kaj ćaš iglički? Bon šivau baležič. Kaj ćaš z balažićem? Bom pobrau jabičke. Kaj ti bojo jabičke? Bon dau konću papat. Zakaj boš dau konću papat? Zatu, ke ga bon ubev. Zakaj ga boš ubev, brižno blago? Bon uzel salo. Kaj boš s salom? Bon namazal kulca. Kaj boš s kulame? Bon naredu vuzić. Kaj boš z vušćon? Bon vozu kamenčke. Kaj boš s kamenčki? Bon zidal cerkvico. Kaj boš s cerkvico. Bon molu bohća. Zakaj boš molu bohća? Bogić me bo dau kruhća…

Februar 2019