Človek iz Loke

(iz zbornika Slovensko staroselstvo in Istri II., 2017, avtorica sestavka Leda Dobrinja)

Na sliki 6.500 let stara čeljust človeka iz Loke pod Kraškim robom. Podatki o viru v opombah.

V Mestnem muzeju naravoslovne zgodovine v Trstu se iz predzgodovinske dobe Istre nahaja muzejski eksponat, ki je za človeško zgodovino izjemnega pomena. Jamar Franc Malečkar nas je o tem obvestil prvi in nam posredoval plakat s sliko dela čeljusti, ki je bila najdena pod Kraškim robom. Gre za ostanek loškega človeka ali človeka iz Loke oziroma za najstarejši primerek uporabe čebeljih proizvodov; 6400 let stara človeška čeljust nosi namreč zalivko iz čebeljega voska.1 V tuji literaturi imenovan Lonche Man ali Uomo di Lonche dobro prikriva krajevni izvor najdbe. Gre za Loko pri Črnem Kalu pod Kraškim robom, prostoru z mnogimi arheološkimi in zgodovinskimi najdbami. Z jezikovnega vidika je ‘loka’ neposredno povezana z angl. ‘lake’ in it. ‘lago’, jezero.2 Na spletu dobimo še naslednje podatke:

Maja leta 1911 je prirodoslovec Josef Muller iz Trsta v jami blizu vasi Loka, ki se danes nahaja v Sloveniji, našel starodavno človeško čeljust, prilepljeno na skalo. Nosila je podočnjak, dva podočnik in prva dva kočnika. Človeški ostanki so bili nato preneseni v Muzej naravoslovne zgodovine v Trstu (kjer je Muller kasneje postal eden od upraviteljev) in tam ostali, ne da bi jim kdo posvečal pozornost.

Pravzaprav je bila leta 1936 objavljena razprava, ki je vključevala analizo na osnovi slikanja z rentgenskimi žarki, vendar ni bilo tedaj zaradi slabe vidljivosti slik zapaženega nič posebnega. Radioogljikova metoda tedaj še ni bila poznana, zato je bila tudi starost ostankov nenatančna. Splošna ocena je bila, da je ta človek skladno z drugimi arheološkimi najdbami vključno z ostanki izumrlih živali in nekaj keramičnimi izdelki, živel v kameni dobi.3

V letu 2012 je Claudio Tuniz s kolegi iz Mednarodnega središča za teoretično fiziko v Trstu testiral dovršenost nove tridimenzionalne tehnologije. Primerek, ki so ga analizirali, je bila 6500 let stara spodnja čeljust, najdena pred sto leti v jami pri vasi Loka. Raziskovalci so opazili nenavadno stvar, ki je bila zalepljena na zob. Ugotovili so, da gre za čebelji vosek, ki je pokrival gornji del zoba, in ki je bil tako star kot zob sam. Uporabljen je bil za zapolnitev luknje v sklenini.

“Zdi se, da na podočniku našega človeka z Loke ostaja najstarejša zobna zalivka, odkrita do danes,” pravi Tuniz. Tržaški Muzej naravoslovne zgodovine, ki hrani primerek, se je že prepričal o njegovem pomenu. “Do leta 2012 je čeljust ležala v muzejskem kotičku, medtem ko je danes zvezda muzeja in ima svojo sobo, obogateno s podobami naših analiz,” pravi Tuniz.4 Gospoda Tuniza smo zaprosili za dovoljenje za objavo fotografij in spletih citatov, na kar se je avtor prijazno odzval, za kar se mu lepo zahvaljujemo. Obenem nam je povedal, da so iz ostanka čeljusti odvzeli vzorec za analizo DNA, da pa rezultati analize še niso narejeni.

 

  1. Vir: plakat Mestnega muzeja naravoslovne zgodovine iz Trsta (Museo civico di storia naturale, Trieste), 2016.
  2. Na prisotnost vode navaja še ime Črni Kal in morda ledinsko ime Marišnce, ljudsko izročilo pa nakazuje na pomembnejše premike zemeljske površine in izginotje vode v tem predelu. Glej prispevek Marije Koren o Podgorju v pričujočem zborniku.
  3. Claudio Tuniz, Stone age dentistry discovery, http://blog.oup.com/2012/10/stone-age-dentistryradioactivity/, ogled januar 2017.
  4. Iz prispevka Colina Barras, How our ancestors trilled rotten teeth, http://www.bbc.com/earth/story/20160229, februar 2016.