Dominik Bizjak – Dinko

Te dni je v samozaložbi izšla pesniška zbirka Dominika Bizjaka – Dinka, enega izmed ustanovnih članov študijskega krožka Beseda slovenske Istre. Naslov zbirke je Nemir vesolja in zajema pet tematskih sklopov. Posredujemo nekaj misli ob branju istrskih pesmi in potem še par pesmi samih. Na sliki avtor na literarnem večeru študijskega krožka v Loparju leta1996.

Poet, zaljubljen v življenje

Kaj so pevci peli materi Istri skozi stoletja, vemo iz ljudske pesmi. Pred sto leti je Istra sredi vojne in uničujoče suše ječala v lakoti in tedaj je Istra s pesmimi duhovnika Milana Kureta dobila svoj prvi pesniški izraz. Še dve desetletji je trajalo davljenje slovenskega življa, nato vstaja in zanos obnove. A tudi nov režim je domačo inteligenco pognal od doma. Ferrucio Jakomin v Trst, Rado Bordon v Ljubljano in Bert Pribac v daljno Avstralijo. Doma, za zaprtimi vrati župnišča, je ustvarjal Alojz Kocjančič, njen sin in največji poet, ki ljudi opeval je, vode in skale, pa tudi postavil: »Ob Rižani in Rokavi je slovenska kri«, s čimer je temu delu Istre dal narodni, slovenski značaj. Istra je jadikovala, bušca, bušca, v pesmi in v vsakdanu, kot iz navade. Mladi Edelman Jurinčič je v objemu obmorskega mesteca v verze lovil slikovite prizore ribičev, mrež in galebov. Trde besede in prvinski karakter njegovih ljudi so nastopili v nevezani besedi Istrani. Tu je Marjan Tomšič seveda, ki je Istro prepredel s  svojim notranjim vsemirjem. A šele na 90. leta je morala šavrinska Istra počakati, na osamosvojitev Slovenije in razmah energije, ko se je zdelo, da je vse mogoče, da je spregovorila in zapela z vsemi pljuči. Tedaj smo se zbrali peščica domačih ustvarjalk in ustvarjalcev v študijskem krožku Beseda slovenske Istre in ustvarili prostor za njen neposredni izraz v reviji Brazde s trmuna. To je bil tudi čas, ko so oroženelo tkivo vsakdana v verze prvič zapletle tudi ženske ustvarjalke.

To je bil čas, ko je v tem delu Istre duhovniško službo nastopil Dominik Bizjak – Dinko, tenkočutni mladi mož, ki ga je Istra očarala, da ji je zapel še svoje pesmi. In kot je Bog opitost zaljubljenosti poslal človeku, da ga zaslepi in v slepoti sklene pakte za nadaljevanje življenja, tako je poslal Poete, da v prozaičnosti, v mehaničnosti preživetja, stanju izsesanosti brez sanj in čarobnosti, uvidijo lepoto in jo prepojijo z duhom. Kot po čarovniji, kot da so ga videle štrige, je naš Poet v Istri zagledal zaklade. Kot resničnega, prvinskega življenja lačen mladenič, ki beži iz izpraznjene mestne lupine, ali kot otrok v radovednosti in nedolžnosti videnja, v čudenju nad življenjem, tu ugleda prelesti – hrepenenje, ki ga je nosil v sebi. Kaj vse je našel v Istri za občudovanje! – V naravnih danosti, ki jih domačini sprejemamo kot samo po sebi umevno, je videl bogastvo; v izginjajoči kulturi, za katero smo tožili, opeval vrline. V ostankih stare skupnosti ni videl njenega manjkajočega dela, njene bolečine, ampak njeno moč in veličino. Modernizem, sovražnik starih vrednost, ga ni prestrašil, tudi v jeziku ne. S svojo estetsko močjo je novosti amalgamiral v duh Istre, ni je asimiliral v modernizmu, tako da je zacvetela lepša, plemenitejša, močnejša. Tega še nihče ni naredil tako sočno, iz trebuha, tako koncentrirano in vsestransko: vetrovi, svetloba, jutra, polja, trave, drevesa, vode, domačije, ljudje, jezik, vonjave, glasovi – za vse to odprt, po vsem tem je hlastal kot preglajeni popotnik. Poet, zaljubljen v življenje, ga lahko imenujemo.

Vse, kar je v občudovanju pogledal, se je spremenilo v zlato, ki smo ga imeli, a se ga nismo dovolj zavedali. Sam nam v porušenih domačijah kaže na veščino stavbarja, v padlih kolonah na moč kamna, na zapuščenih poljih na barve divjega cvetja, v poletni pripeki na igro žarkov, v porušenem mlinu na klopot mlinskega kolesa. V svojih pesmih poravnava porušene baladurje, dviga padle velbe, na zapuščena polja seje zlatega žita in osušene potoke oblil z žuborenjem. V ranjenem ponosu moža želi videti modrost domačina, v resigniranem pogovoru znanje generacij, v pritajenem klepetu gospodinj barvitost govorice, v večerji starca vonj polente, v nezaupljivosti dobrohotni nasvet vaščanke. »Tiho, tu smo v kleti,« povzame šepet gospodarja, kot da hoče povedati, da smo v svetišču staroselca, kjer biva skrivnost od nekdaj. Dobrohotnost, duh, neizživeto energijo, ki jih je nosil v sebi in ki so hotele na plan, je Popotnik prelil v izsušeni utrujeni vsakdan kmečke Istre in mu vdahnil novega življenja,  radoživosti, svetlih barv, igre, volje po bivanju in mladostnega vriska. »Koliko zakladov, Istra…« ji je dihal vznesen in se ji zahvaljeval. In se ni zavedal, da je s tem v zakladnico pesniške Istre nasul veselja in radosti, ki so v pesniškem izrazu Istranov in Slovencev tako redki. Darovani dragulji so se usuli na odkrite zaklade, pesmi pa kličejo, enostavno zahtevajo, da se poezija, ki plemeniti in dviga duha, ponovno vrne v vsakdanje življenje.

L.D., 2017

 

Nekaj pesmi iz sklopa istrskih pesmi:


ISTRA – ZAPELJIVKA

 

Nisem vedel,

da boš tudi mene zapeljala,

ljuba, draga, Istra moja!

 

S čim? Kako? Zakaj?

 

Z milino, vedrostjo, sivino,

z vinogradi in bori,

vonjavo paš in posejanih njiv,

s kamni, škrljami  in puči,

z besnečim morjem

in rumenim soncem …

 

Še zdaj ne vem kako,

le to, da tudi jaz

podlegel tvojim čarom

sem, oh, dan za dnem

pod jasnim nebom.

 

Obrazi, lica, smeh,

pa šale, čudne še navade,

kar bliska se in sije:

ta košček zemlje je zaklet,

skrivnosten …

 

Morda zato,

da k tebi pridem spet,

da me objameš kakor mati,

poljubiš kot nevesta?

 

Napajaš me z nečim,

ne vem, lahko bi rekel:

»Tremendum, fascinosum«,

z občudovanjem, strahom

pred  neznanim!

 KOLIKO ZAKLADOV

 Koliko zakladov, Istra,

sramežljivo kažeš svetu:

mozaike in gradove,

ruševine iz davnine,

glagoljašev pesmi neme,

žlahtne sorte vina,

brente in padele,

torkle, mline in soline,

štrige, jezik in besede,

radoživost in prostost,

krutost zgodovine, …

 

Koliko zakladov, Istra,

ljubosumno skrivaš v sebi:

polja z griči okrašena,

skrita brezna, rodne vale,

varde in pojoče vode,

kot nevesta sredi raja,

čakajoča dan veselja.

 

Koliko zakladov, Istra,

si razkrila že doslej?

 

V koreninah so spomini,

v oljčnih vejah je nasmeh,

v žarkih sonca sreča,

v nočnih morah solza,

v novem jutru ne brezup.

 

ŽIVETI Z ISTRO

 Vprašujejo me znanci radi:

Kako je z vami v Istri?

Kakšna se vam zdi?

Se znajdete z ljudmi?

Povejte nam kaj več o tej deželi!

 

A jaz jim vedno to povem,

da ni dovolj le govoriti,

da se povedati ne da,

da treba je živeti z Istro,

spoznati jo do dna srca.

 

Treba je čutiti njeno bolečino,

ko v solzah se zjutraj umiva,

čutiti radost, ko se nanjo sonce zliva,

čutiti dih vetrov in šum morja,

čutiti vonj cvetov, svežino polj,

čutiti bitje njenega srca,

ki polno je skrbi in boja,

prepolno upanja

in želje biti eno

s svojimi in vsem.

VESELIM SE ISTRE

Veselim se sonca v Istri,

soja mesečine v mraku,

svita dneva ob vodnjaku,

da nekoč bili so Histri.

 

Veselim se oljk v Istri,

pašnikov in trat ob mlakah,

drevja, skal in ptic v jatah,

kar diši mi po brnistri.

 

Veselim se petja v Istri,

šal, navad in običajev,

krasnih vard in skritih krajev,

da odšli so le turisti.

 

Veselim ljudi se v Istri,

starih časov, zdaj izzivov,

da ni več intrig in – izmov,

da ostali so prav isti.

GOSTOLJUBNA ISTRA

 Vse preveč si dala mi, kraljica,

nisem vreden te lepote tvoje!

Več kot zmorem in prenesem

si nasula mi v naročje moje.

 

Gledam,

gledam in poslušam,

pojem,

pojem, tiho sredi gaja,

sreča tvoja me navdaja.

 

Nisem tu zagledal luč planeta,

nisi dala svojega mi mleka,

a sprejela si begunca vneta,

naredila iz mene si človeka.

 

Zdaj sem tu

in me učiš hoditi,

govoriti in jokati.

Zdaj grem s tabo,

čutim tvojo vabo,

spil pelina čašo,

se naužil prezira,

a duša brez nemira

pela glasno bo,

o Istra, tebi slavo.