ENAJST UTRUJENIH JUNAKOV

Leda Dobrinja

Vas, ki leži malo odmaknjena, ločena, na svojem hribu, se v stoletjih razvije v samosvojo skupnost. Isto življenje z zemljo, spopadanje s sušo, obredi praznovanj, odhodi v vojsko, nove poroke in rojstvo, nesreča in smrt, vse te skupne izkušnje oblikujejo neko skupno zavest, skupno čutenje, ki ga dopolni  pripovedovanje o starih časih in ljudeh, ki so živeli pred nami. Zdi se, da se oblikuje nek poseben duh, s katerim je prepojen ves Hrib in ki tvori tisto posebno duhovno tvarino, skupek vrednot in sanj, ambicij, ki oblikuje vsakega izmed otrok, in nato celo skupnost. Razvije se samosvoja govorica, izbor rekov in smešnic. Ta skupna zavest, ta duhovna bit vasi spremlja človeka za celo življenje in vsak član, pripadnik te skupnosti, enkrat rojen nevede igra vlogo statista ali igralca do konca življenja vsakega izmed posameznikov in se nato prenese na naslednji in naslednji rod. Tako je bilo vsaj včasih, do dvajsetega stoletja.

Te rodovne skupnosti, ki so zajemale mesto, vasi ali samo odmaknjeno naselje, so predstavljale duhovno atmosfero, ki je varovalo človeka, kot nek zračni ovoj okoli planeta. Človek je dihal to nesnovno, nevidno in neotipljivo zmes bližine, naklonjenosti, moralnih smerokazov. Počutil se je varno, kot v duhovni kapsuli, izven katere mu je nekako zmanjkalo kisika. Taka rodovna skupnost je živela tudi na mojem Hribu ne ve se, od kdaj, z začetkom, zavitim v misterij spočetka, od vedno. In obstajala je in vase sprejela čustva, misli vsakega izmed članov katere koli družine, do zadnjega, rojenega ali nerojenega otroka, iznajdljivega ali revnega starca. Celo neizrečene namere, skrivna dejanja, hrepenenje, se je neizbrisno vtisnilo v to skupinsko podzavest. Dediščina, ki smo jo prejeli ob rojstvu, in ki se je bogatila z vsakim dnem izkušnje, z vsakim klepetom, z vsako fjero in odhodom. Morali bi dati ime tej biti, je kot astralni odsev bivanja na zemlji. Lahko pa bi duhovnemu ovoju rekli enostavno Vas.

In ta Vas je živela tako, od vedno in iz stoletja v stoletje, do prve svetovne vojne. Bilo je vsega, dela, truda, kreganja in pretepa, a ljudje se tega obdobja spominjajo kot obdobja, ko so bili srečni. »Bilo je trdo, ničesar nismo imeli, a bili smo srečni.« To, da je bila revščina, to so dodajali šele kasneje, ko se je življenje spremenilo in v luči kasnejšega materialnega blagostanja. Tedaj, pred zadnjim od stoletij neokrnjene povezanosti med seboj in z zemljo, tedaj so enostavno bili, v harmoniji s seboj in celim svetom. In v to Vas, ki je zaradi ne vedenja o začetku in prividu, da bo tako za vedno, je leta 1914 posegla vojna. Franc Jožef in z njim njihov trdni okvir bivanja, se je znašel v vojni. Fantje so šli v vojsko in nekaj njih je vzela Črna žena. Ob mraku so ob pesmih o Ljubjanci in večernem svatovanju zapeli o pulfarju, pokanju topov, ranjenih in mrtvih fantih. A vasi so buhtele od življenja.

Resno najedanje pa se je začelo okoli leta 1930. Do tedaj je poteklo že deset let italijanskega fašističnega nasilja, prav toliko tudi misli o pravični ureditvi za vse ljudi, za naš narod in našega človeka, kot vsakega drugega. Dve stvari sta bili v ospredju: boljše življenje in lastna, slovenska, beseda. In če je prepoved slovenske besede v otrocih in starših in skupnosti kot celoti zanetil trmo in odpor, je tok ukrepov, usmerjen v gospodarsko življenje, skupnosti zadal resnejšo razpoko. Sistem davkov in bančnih zavodov je na boben pognal domačije slovenskih kmetov, nemožnost preživetja pa je prvič zdesetkal družine in rodovine. Ljudje so odhajali bližje mestom, v Vas je segel glas o Ameriki kot obljubljeni deželi. Ne vemo točno, koliko ognjišč in duš je štela Vas na hribu. Morda jih je bilo tristo in več. Po prvem valu odhodov jih je bilo malo manj, a nova rojstva so polnila hiše in prizidke, duhovna vez z odseljenimi pa so bili vzrok, da skupnost ni čutila rane.

Nato je prišla druga vojna. Ta je bila hujša od prve in prišla je k njim, na njihova dvorišča in hiše. Razpoka, ki se je ustvarila že prej, ko so nekateri sledili klicu k narodni in družbeni vstaji, drugi pa bolj verjeli moči nasilnega režima, Vasi ni razklala. Prevladala je vstaja za boljše življenje in da bi govorili v svojem jeziku. Nekaj, ki jih je nova oblast označila za narodno izdajo, je bilo umorjenih. Nemci pa Vas  požgani in družine so krvavele in jokale je za ubitimi doma in za tistimi, ki so padli v partizanih.[1] Koliko je umrlo vseh, tudi tu ne bom vedela točno, blizu dvajset je bilo vseh skupaj. A po predvojnih izselitvah in po padlih in ubitih med vojno je skupnost leta 1945 štela okoli 263 ljudi.

Pravo nesrečo, pravi masaker pa je skupnost doživela po osvoboditvi, po vojni za boljše življenje, da bi bili vsi enaki in bi lahko govorili v svojem jeziku. Obnova vasi se je zaključila nekaj po letu 1950. Do tedaj so mesta že poklicala del mladine, od zemlje in skupnosti so se odtrgale prve družine. Zasvetila je luč, ni pa bilo ceste, avtobusa, vode, ni bilo boljšega življenja za kmeta. Agrarna reforma je zemlji vzela vrednost in odseljevanje mladih in celih družin v Koper, Trst in druga obmorska mesta se je nadaljevalo skozi petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta leta. Leta 1964 je bila vas poslikana, propadajočih je bilo več kot polovica hiš, veliko je bilo starejših ljudi in le nekaj deset mladih družin je vztrajalo na Hribu. Do leta 1990 je bilo naseljenih kakih 40 hiš, vseh duš v vasi pa okoli devetdeset.

To je bil čas, ko je bila skupnost smrtno ranjena. Rodovni duh, zavest, je živela dalje. Skrbno je beležila vsak odhod, vsak enosmerni premik proti obmorskim krajem in tu pa tam kako naselitev družine, ki je prišla z Balkana. A najhujši udarec je skupnosti zadala revolucija družbene nadgradnje. Duhovna dediščina, celotna sestava znanja, misli in jezikovnega izraza starih skupnosti je bil dejansko postavljen izven dopustnega in željenega. Ljudje so z odhodom doma puščali svoj sistem vrednost, jezik in spomine. Vladala je doba tako imenovanega napredka. Le še tisti, ki so ostali na Hribu, so ostali v varstvu skupinskega duhovnega plašča. A tudi ti so ob vstopu v mesto zanikali svojo bit, to kar so bili po načinu življenja, kar so čutili, kar jih je oblikovalo in izražalo. To je trajalo do leta 1990, do padca jugoslovanskega režima.

V tem času je umiranje skupnosti spremljal odhod starcev, nekaj nesreč in samomori vaščanov. Sedaj, mi vemo, da je včasih žrtvovanje sebe za dobro skupnosti junaško dejanje, izraz moči neke skupnosti, nekaj, kar jo utrdi in plemeniti njeno zapuščino. V zavest in pore podzavesti se je usedlo pričevanje nekje iz Posoškega hribovja, kjer je bila ob neizprosni zimi skupnost v nevarnosti, da zaradi odrezanosti od sveta in pomanjkanje hrane cela umre. Tedaj so se Starci zbrali na posvet v duhu moči, ki so jo kot skupnost imeli, in odločili, da mora skupnost preživeti za vsako ceno. Mladi rod bo lahko preživel, imel bo dovolj hrane. Zato so stari nekega tihega večera zapustili vsak svoje ognjišče in se brez besed pridružili procesiji, ki je vodila ven, višje v domovanje Mraza. Odšli so mirno, dostojanstveno, v luči, veri in konec koncev vedenju, da imajo v rokah moč odločanja o življenju. Velikansko dejanje moči je to, velikanski zalogaj energije, ki so jo prenesli na potomce. In res je skupnost preživela, saj sicer ne bi danes vedeli za ta veliki korak, obredni odhod dedov in starih mater.

Na našem Hribu to ni bilo tako. Skupnost na Hribu ni bila tako močna, moč je izgubljala počasi in s tem je umiral duh vsakega izmed bitij, ki ji je pripadal. Nadaljevanja življenja tu ni bilo, odšli so otroci, propadle so namere. In ne da bi se tega zavedali, je vsa tista energija, ki se je ustvarjala ob  načrtovanju prihodnosti, ves pogum in veselje ob pomisli na cvetoča polja, večerno petje in prihodnje rodove, vse to se je sesulo na človeka in ga pomorilo. Utrujenost, ki nastopi, ko izpuhti cilj, se je obesila v ude in malodušje umiranja skupnosti se je preselilo v človeka. Gospodarji so bili osramočeni, modrost starcev popljuvana, svet se je spremenil. Na nek skriti način se je to malodušje od zunanje stvarnosti preselilo v intimno dojemanje osebnega smisla. Tako je v letih od vojne do 1990 umiranju Vasi pomagalo enajst utrujenih duš. Zadnji je kot akt dostojanstva tak konec izbral okoli leta 2010. Počasno umiranje skupnosti na Hribu so na različne načine skrajšali:

  • žalostno procesijo je pred vojno začel mož in oče Miljo Barin, mož lepe Djordjine, ki so ga našli v šternici blizu glavne dolenjske šterne,
  • okoli leta 1950 Urša od Mržlika, mati štirih, petih otrok, ne ve se, zakaj in kako,
  • kako leto ali dve za tem so v šternici, ki leže pod stezo, ki vodi od Grahov do gorenjskega Škedenca, našli legendarno lepo Veroniko Piperco, mater petih mladoletnih otrok, danes imenovano Lepa Betinka,
  • okoli 1960 si je vrat prerezal mož in oče Dolfo Županči, ko je v Trst odšla njegova družina,
  • malo za tem si je vrat prerezal tudi mož in oče dveh odraslih otrok, Guštin Barin, ne ve se, zakaj,
  • za tem in pred 1970 se je obesil Duviljo Duvi, sin Juće Duvćjeve, ki je leta 1944 izgubila hčer Akvilino in nato še dva sinova v dveh smrtnih nesrečah z motorjem,
  • za Duviljom se je obesil Nane Žule, poznavalec starih znanj in eden zadnjih pripovedovalcev,
  • za tem in nekje okoli 1970 se je obesila Žuletova snaha Erminja, mati dveh mladostnikov in žena prvoborca Vitka,
  • za tem se je obesil družinski oče Nane Klanfar, trden duh in podjetni gospodar, ne ve se, zakaj,
  • zadnji se je v vasi obesil lepi Dušan Marlin od Grahov, prvi izobraženec, ki je obiskoval povojno učiteljišče, v legendi imenovan loparski Kenedi,
  • kot zadnji je po letu 2000 (2010) dostojanstvo in moč našel v odločitvi o smrti s strelom iz puške Arturo od Rožine od Kapotćja, mož in oče, eden od dveh, treh mož z uspešno kariero, ugleden in v materialnem blagostanju.

Če pomislimo, ugotovimo, da star človek ali pa tudi mlad, če je utrujen in premagan od življenja, želi k svojim, k večnemu počitku. Videli ste vdovo, ki roti boga, da jo vzame in da se pridruži svojemu soprogu, videli ste ljudi, ki so vedno izbrali načine, ki vodijo k pogubi. Nekateri prikličejo bolezen, drugi nesrečo, tretji se predajo razuzdanemu življenju ali omami alkohola ali danes mamilom. Enako je s skupnostjo ali narodom. Morda se spomnite kakega prizora Indijancev v rezervatu, ki z viskijem ali pivom v roki predstavlja groteskni, tragični odraz nekdanje moči in dostojanstva. Tako je tudi z našo utrujeno skupnostjo na Hribu. Veliko ljudi se je predalo vinu, drugi so le preklinjali sebe in mater, ki jih je dala na ta svet. Nekateri so izbrali nesrečo. Morda bo kdo oporekal, da je nesreča vendar nesreča in nima nič z voljo človeka. Vendar boste slišali tudi modreca, ki pravi, da človek nezavedno sam ustvari okoliščine nesreče, če to res hoče. Velik vtis naredijo novice o mladih, ki jih ubijejo mamila ali prehitri avtomobili. Po vojni v Istri so veliko mladih fantov ubili prvi hitrejši motorji.[2] Človek enostavno ni obvladal sile, ki jo je dobil v roko in s tega stališča lahko rečemo, da ga je ubil napredek družbe.

Nenaravne ali nasilne smrti so umrle še naslednje osebe:

  • Pred vojno enkrat je v družini Ušterjev sin Dolfo prerezal bratu Bepću trebuh s kosirjem.
  • Leta 1938 je čudne smrti umrl mladi sin Ančke Žnidarce, Ratko. Pasel je kozo pri potoku in naenkrat je ta poginila. Naložil si jo je za vrat in jo prinesel na vrh Hriba. Ko je prišel domov, je tudi sam umrl.
  • Pred letom 1950 je ob nedovoljenem prehodu meje pod streli jugoslovanske mejne straže padla hči Vance in Mihota, mati mladoletnega Klavdjota. Mlada žena je kot mnogi drugi prečkala mejo zaradi trgovanja s Trstom, kar je bilo vse do leta 1990 eden glavnih virov zaslužka.
  • Konec 50. let sta se z motorjem ubila dva Duvćeva sinova. Najprej Vergiljo, ki je že živel v Trstu in nato še Darjo, ki se je ubil v Ankaranu kak dan pred tem, ko bi moral v vojsko. Mati Juća je tedaj že izgubila Akvilino, ki so jo leta 1944 pri Slavčku pri Kopru ustrelili Italijani. Po nesreči bratov pa je izgubila še sina Duvilija, ki se je obesil.
  • Marija od Markice je umrla od roke svojega moža Evarista okoli leta 1960. Živela sta v Kanadi. Evarist je svojo ženo umoril ali ubil po nesreči z opeko, ne ve se vzroka in podrobnosti.
  • Okoli leta 1970 je svojo ženo in mater treh malih otrok, Lidijo od Pevarja, umoril njen mož v Trstu, ne ve se, zakaj.
  • Po letu 1970 je zaradi padca po stopnicah umrl Romanito od Joška. Romanito je živel sam, predan vinu se je ves povojni čas vpisoval v kroniko vasi kot vaški posebnež.
  • Nenaravne smrti je v 70. letih umrl še Jože, ki ga je v vas prineslo nekje z Dolenjske; zastrupil naj bi se z modro galico.

Večina se je večni skupnosti Hriba pridružila na pokopališču pri Treh starih hrastih. Sedaj, v krščanski zavesti, nastane neko nelagodje, ne dokončna prepričanost o moralnosti odločitve o uri in načinu svojega odhoda. Za mene pa so to enaki junaki, enaki glavni igralci drame, ki so jo s svojim življenjem, karakterjem, potezami pisali vsi člani, ki so se rodili v skupnost. Vsak otrok, tudi nerojeni, vsak gospodar, šušter ali ušter, vsak petljač, na katerega je kdaj nanesla beseda ob pripovedovanju starih, je postal del te vsebine. Le ta nas je oblikovala, nas usmerjala, nas ščitila, vede ali nevede. Dihali smo jo in ona nas je opredelila in bogatila. Je del nas in bo za vedno, če bo kdo za nami, ki jo bo predal zanamcem. Zato se vsakemu zahvaljujem za njegov obstoj in v moji zavesti je le utrujeni junak, ki je omagal pred koncem bitke. Vsakega bi, kot mati iznemoglega otroka, prijela v naročje, ga pobožala in mu dala odpustek, dovoljenje in blagoslov od odhodu. Utrujena skupnost Hriba je v moči svojih sinov in hčera, da odločijo mejo dostojanstva in svojega bivanja, dala odgovor o dostojanstvu skupnosti v procesu hiranja, ki se sedaj vleče eno celo stoletje.

OPOMBA: FOTOGRAFIJE so iz družinskih arhivov, ki so jih vaščani dali na voljo pri oblikovanja domoznanske krajevne zbirke v Hiši od Bardinca v Loparju.  Največ so pri zbiranju podatkov prispevali vaščani, ki so sodelovali s študijskim krožkom Lupar enbot. Podatki o padlih in ubitih med vojno so se urejali pri sestavljanju knjižice Lopar in po podatkih vaščana vsebujejo napake, ki jih je treba še enkrat preveriti in popraviti. Predzadnja slika za Nanićem Markićem je avtorsko delo fotografinje Dore Benčič.

 

—————————

[1] V knjižici Lopar so zapisana naslednja imena, a podatki menda niso točni. Med vojno so bili ubiti: Karlo Hrvatin in Bembič Marjo ustreljena pri Popetrah, Bembič Josip, 2. 10. 1943, Mutića so ubili v Truskulu, Akvilino so ustrelili pri pisanju parol pri Slavčku. Kot vojaki, v internaciji ali v partizanih so padli: Bembič Avreljo (Anton) Bembič Eljo, Bembič Josip, Bembič Srečko, Bembič Vincenc, Lazar Dobrinja, Kavrečič Štefan, Marsič Avgust, Marsič Ivan, Marsič Rudolf, Starc Renato. Ob vojni so osvoboditelji ubili: Nanća Buoga, Brata ut Ušterja in Aleša Starca. Podatke je potrebno preveriti in popraviti.

[2] Z motorjem sta se ubila pesnika Ferruccio Jakomin iz Pobegov leta 1958 v Trstu, mladi učitelj in nadebudni pesnik Emil Pribac leta 1963 na naši strani. Tedaj se je Med zidi na predelu od Burjev proti Kavaličem ubil mladi sin Ernešta iz Babičev. In ubila sta se dva Duvćeva sinova z Loparja.