HIŠA 

(Iz uvodnih tekstov za publikacijo Tretja istrska prebuja in njene senčine, avtorica Leda Dobrinja)

Kakor brazgotina, ki jo je na obrazu nezveste ljubice pustil rez kosirja, je bila videti bela sled na fasadi Hiše od Ćiuda v gornjem delu na pol porušene vasi, ki je niti po desetih letih nista prebarvala ne čas ne vzpenjajoča se ovijalka divje trte. Kot bi bila za silo obnovljena Hiša brez fasade, preko katere se je kačasto vila sled električne napeljave, brez zaključenih špalet in škur in z režami, ki so jih puščala nagibajoča se vrata, popolnoma zadovoljivo okolje za srečanja, večere in snovanje načrtov.

Ko sem kupila Hišo in jo začela obnavljati in nato opremljati, so mi izza logične in mehanične računice možnega pomagala srečna naključja, bitja ali enostavno pripomočki. Enemu takih pravim generator, to je naprava za ustvarjanje energije. Hiša s »podom«, velikim odprtim prostorom v prvem nadstropju in tišina, ki je nastopila po odhodu družine starega Ćiuda, je klicala po moči umetniške čarovnije. Vedela sem, kaj umetniški genij da ali prikliče iz prostora in v to praznino se je naselila podoba velikega starega klavirja. Ob misli na klavir sredi poda je glasba v moji domišljiji mahoma napolnila Hišo in ta energija, lepota, ki se je ustvarila ob tej združitvi, je bila dovolj močna, da sem se iz nje napajala v obdobju mučne obnove in pri vzpostavljanju delovnega mesta.[1]

Ampak jaz nisem glasbenica in tudi muza glasbe ni edina, ki se je odzvala klicu. Hiša in zapuščeno podeželje sta potrebovala barv in zanosa slikarjev. Hlepenje Hiše po življenjski esenci je med drugimi potešil tudi mlad slikarski par na svoji misiji iskanja lepote. Leta 1993 je tam prebil eno samo vroče poletje, a v duhovno matrico Hiše vtisnil vezni člen, združitev stare rodovne esence z novim, mestnim, svetovljanskim – za vedno. Iz slečenih kamnitih sten, fugiranega zidu, zakrpanega ometa in iz ostankov hišne opreme je priklical nove potenciale lepote. Vanjo je začaral barve in s svojo mladostjo, ljubezenskim napojem ljubkoval njo samo.[2] Toliko duha stare skupnosti je priklical, toliko skladnosti videl, da Hiše od tistega trenutka nihče več ni mogel omajati v vedenju, da je postala domovanje istrske duše, duha Istre, ki sem ga kmalu za tem srečala na enem od sosednjih hribov.

Moj dar, moč in spremljevalec pa je pero. Velikokrat sem se vprašala, ali živim, da pišem ali pišem, da lahko živim. In zato ni čudno, da je tisto, kar sem v resnici zvlekla po ozkem, prelomljenem stopnišču do poda, bila pisalna miza. Dobila sem jo na kupu odpadne pisarniške opreme mojih koprskih sosedov, italijanske skupnosti, pri obnovi njihovih prostorov v Župančičevi ulici v Kopru, kjer imam svoj dom in sedež firme. Pisalno mizo sem zvlekla na sredo poda in kmalu je tam stal že tudi prvi pisalni stroj. Nastajati so začeli prvi spisi, vas se je prvič znašla na straneh lokalnega lista ali barvne kulturne revije.

Leta 1992 je bila v Hiši postavljena razstava etnoloških predmetov in izdelkov domače obrti. Zasnovani so bili prvi projekti za kulturni in turistični razvoj. Ob tem in na tej točki je prišlo do prvega trčenja s starim socialističnim ustrojem. Pravzaprav isti sistem z istimi ljudmi, le v na videz lahkotnejši in svobodnejši preobleki. Socialistične zveze več ni bilo in ne zveze komunistov, bile pa so krajevne in vaške skupnosti s svojo navezavo z njimi. Izza večerov, umetniških in študijskih srečanj in navdušenja je pobudo k tlom držala nevidna in izmikajoča se stvarnost. Enkrat tedaj je nastal spis Hiša.

Notranjost hiše leta 1990. Foto: T. Bricelj in L. D.

 Skozi duha Istre

Spis nikoli ni bil objavljen in sedaj, ko ga iščem, mi tudi ne pride pod roke. Nastal je po nekih pretresljivih jutranjih sanjah, takih, ki te v svoji živosti in  resničnosti vržejo iz spanja in se jih ne otreseš dneve ali tedne. Tako so šle.

 Grem jaz nekje iz Kopra proti moji vasi. Ponoči, proti jutru, ne vem. Bila je noč in jaz se vzpenjam od Svetega Antona proti strmini na Serićevci, vzpetini pod Bužarji na poti iz Svetega Antona proti Kavaličem. In zdaj, če pogledam, ima tudi ime Serićevca svoje sporočilo. Serićevca, Serićevca, tam sem se tisto noč, tiste temine pred svetlobo, srečala z duhom mojih ljudi, moje Istre.

Grem torej, v sanjah se znajdem na tem delu poti, kmalu bom dosegla križišče, ki loči dve skupnosti, antonsko od loparske, vsako k sebi. Tu se pot razdeli in levi odcep vodi do Rokave in nato gor proti Loparju, desni proti Kavaličem, rojstnemu kraju moje matere iz patunske rodovine. In grem korajžno in se vzpenjam. Skoraj že dosežem vrh, ko na poti, ki se proti slemenu dviga z druge, marežganske smeri, malo pred seboj zagledam nekaj. Skupina žensk ali pa dve, tri, ali pa ena sama, se pomika proti meni. Bila je ženska postava v črnem, ovita v šal in morda s plenjerem na glavi, tega se več ne spomnim, a pomikala se je proti meni. In kot se zgodi ponoči, ko zagledaš premikajočo se stvar in ji ne vidiš tvarine, se te polasti strah. To je tisti groza, ki jo pri nas imenujemo »Strah« ali »se bojim Straha«. Enostavno prevzame celotno bitje, pamet se ustavi in telo se prestavi na avtomatsko delovanje, če sploh še kaj deluje. V životu se zbudi vsa ogroženost, ki jo je človek kdaj koli doživel kot duhovno bitje.

 In tako se proti meni pomika s črnim pokrita postava. Sedaj se mi zdi, da je bila v črnem, ali pa je bilo temno in črno vse, kar se je zgodilo v teh jutranjih sanjah. In bolj ko se približuje, bolj postaja jasno, da se prikazni ne morem umakniti, da ne morem izginiti, in bolj jasno je tudi, da ni časa za kar koli. In ko je že čisto blizu, kak meter ali dva, je tudi jasno, da se postava ne misli ne ustaviti ne umakniti ali stopiti na stran.  Vztrajno se približuje, kot da ji nič ni napoti. In ko tudi za napetost in mrzličnost iskanja ni več ne prostora in ne časa, z grozo ugotovim, da ženska pravzaprav ni ženska, da je duh, v postavo oblikovan fluid, ki se nima namena ustaviti pred ničemer. In ob tem spoznanju je že pri meni in jaz sem tam pripeta na mestu in vsak hip se me bo dotaknila. In ko je groza že tudi zbrisala mene in z njo sebe, je črna žena že na drugi strani. Šla je skozi mene ali jaz skozi njo – to je bilo v sanjah tudi vseeno. Bila je večja, obilnejša od mene – in šla je in v hoji me je zajela v oblak svoje nesnovne esence. Ali pa sem jaz prešla skozi ta duh, ko se je ona pomikala od nekje z marežganske strani in se mi na Serićevci postavila na pot, ko je nadaljevala svoj pohod proti Svetemu Antonu in nato proti Kopru ali kamor koli.

 Zbudila sem se pretresena. In nekaj dni sem iskala besedni izraz za sosledje slik, ki so se risale v sanjah. In ko ubesedim to, kar se je zgodilo, naenkrat napišem: »Šla sem skozi postavo, ta črna žena je bila duh, bila je Istrjanka, ženska, kakršno vidim, ko govorim o mojih prednikih, v krilu na morje, ovita v črn šal in morda s plenjerjem na glavi.« In tedaj mi je tudi postalo jasno, da sem tisto noč, tisto zgodnje jutro šla dobesedno skozi duha Istre. Tedaj sem bila šele na začetku svoje »istrjanske kariere«, ni se še vedelo, v kakšne razsežnosti bo šlo vse to delo. In kasneje, ob pogledu na delovni opus, vedno znova to obdobje označim z izrazom – »skozi duha Istre«. V tistem obdobju smo ga izkopali, dali smo mu meso, našli smo mu izraz in vdahnili besedo, končno ali pa znova smo dobili ali ozavestili svojo istovetnost. Morda so bile sanje zapisane kje med zvezki, ki so se nizali, med zapiski o financah, stroških, dnevnih planih, opravilih in osnutkih za delo. Gotovo je, da je bilo ozaveščanje lastne biti skozi pisano besedo prvo eksistencialno in poklicno opravilo.

Ob pisalni mizi na podu Hiše. Črn istrjanski šjal, darilo Urše Bardinčeve iz študentskih let, mi je tedaj še varoval hrbet, malo kasneje je skupaj s krilom na morje Trzine od Kapotća ter vezenim perilom none Tonce našel dom v Hiši od Bardinca. Fotografija je kopija objave iz Primorskih novic, objavljena v rubriki Obrazi časa. Drugi del izjave na sliki je izvedel avtor prispevka iz moje opombe »vidite, jaz sem ženska« v smislu, da ima projekt ženski pečat tako pri pristopu kot fizičnih omejitvah. Stališča, da smo ženske odrinjene in da je naša pot daljša, sama ne gojim. PN, foto Primožič, 1994.

Modra roža nad srcem

Drugi dražljaj, ki me je priklenil k mizi, je bil impulz in potreba po razumevanju in definiranju enigem iz okolja. Po poklicu sem sociologinja in moja misija je opazovanje skupnosti – kar koli ona že je, ozka ali širša ali svetovna – in kaj narediti, dodati le tej, kar je v mojih močeh. Ob dogodkih si zaznal stvari, ki jih nisi mogel zares videti, dokazati ali se jim upreti. Občutek jeklenega obroča, nevidne kletke, pregrade. Ali pa točneje atmosfera, kjer manjka kisika – kot sem socializem doživljala na nezavedni ravni. Nekaj, kar ni dovolilo k uresničitvi načrtov, kar je preprečevalo svoje povedati na javni tribuni ali v pisani besedi. Tedaj mi je že bilo jasno, da to, kar delamo, to kopanje in izražanje prvinske istrske kulture, ni nič majhnega, zapečkarskega in postranskega, nič kampanalističnega – kot so naše delo neformalno, ob naključnih srečanjih ali uradni kavi, označevali tisti, ki so še imeli besedo –, ampak nekaj prekleto resnega in pomembnega. Zakaj neki, če ne zaradi tega, je bilo vloženega toliko napora v zanikanje, pomanjšanje, nato pa v posnemanje in krajo rezultatov?

Za mizo, ki sem jo pripeljala iz Kopra, sem se usedla v čudnem dvomu. Iz zadnjega predala predalnika none Tonce sem potegnila kričeče rdeč svilen kimono z modro rožo nad srcem, ki sem si ga kupila nekoč davno v prvih letih Ljubljane, še v časih, ko je bil kos živo pisane in izvirne garderobe težko izslediti. In prav ta roža je bila znamenje, rdeči kos oblačila pa zaveza, upanje, da bom kdaj pisala. In v rdečem kimonu in v podtonih šibke nade, da mi bo uspelo ujeti pomen, bistvo anekdot, stare govorice in vsega, kar je prihajalo do mene, je škrabatanje tipk mojega oranžnega pisalnega stroja zarezalo v dopoldanske tišine. Bolj kot besede, s katerimi je bila napojena puščobnost otroštva, bolj kot opis vidnega, pa je bilo potrebno dojeti to, česar nisi več otipal. Praznino, občutek niča in brezvrednosti, ki so nastali po odhodu zadnje vitalne generacije na Hribu. Beli list pred mano je predstavljal edino priložnost, da preživim in najdem lastno istovetnost.

In kmalu nato in ob tem, ko je bilo vsebin vse več in je še več bogastva vstajalo iz brezna pozabe in misli, duha, modrosti, likov, … in zgodb za prihodnost ni bilo konca, se je pokazalo tudi, da vse ne gre, kot bi bilo treba. Nekaj je te stvari tiščalo dol, na stran, jemalo jim je veljavo. Meni sami, mojim poklicnim projektom in delu – s tem pa tudi skupnosti, ki je bila vsebina obravnave – ni bilo dano videti potrebnosti v sistemu, ne mesta na trgu idej, produktov, ki bi tedaj že moral delovati.

Tedaj enkrat je prišlo do streznitve, da se tudi v svobodni Sloveniji nič ni spremenilo. Prišlo je do uvida, da je nekaj in nekdo, ki ne dovoli, da bi neodvisni človek lahko živel od dela. Delaš lahko, seveda, do plačila pa ne moreš priti. In ta nekaj ali nekdo je bila skrivnostni stari sistem, ki ga nisi mogel ne videti in ne ujeti na delu. Enkrat tedaj je ob nekem dogodku, kot vedno poprej, po dvorišču pristopical mali mož, ki je poosebljal ta uradni sistem, in v roki držal plastenko mineralne vode. Ne vem, zakaj, nihče ni pričakoval, da bi prinesel kaj v dar, in to se v resnici tudi nikoli ni zgodilo. Tistega dne pa mi kot prozorni štafetni simbol v roko potisne poldrugi liter vode. Bila sem malo začudena in v sebi v zadregi. Človek, ki je nadzoroval dogajanje, ki je skeniral sleherni dogodek in človeka istrske prebuje, ki je imel moči reči to velja in to ne, temu bomo dali in temu ne, je prinesel svoje darilo. Tedaj je to postal tudi materialni odgovor, kolikšna je vrednost, ki ti jo je prisodil. Izrečena obsodba – živi od vode. In tedaj me je tudi presvetlilo: »Vidiš, ne bi nas smelo biti. Od zraka in vode bi morali živeti nekateri, če že smo. Tako je bilo pod Italijo za našega človeka, tako pod jugoslovanskim režimom in tako je danes.«

In vendar smo preživeli. In našega obstoja, moči se bojijo ko samega hudiča. Kot duh smo tisti, ki nam ne dovolijo biti. Kajti mi smo preživeli že vse, brez dela, brez projektov, kruha, brez besede – tako kot naši predniki, ki so se naučili živeti iz niča, iz same iznajdljivosti in vztrajnosti in veselja nad obstojem. Kajti duha imamo, ki mu nihče nič ne more, neuničljivega kot resnica. Kot tisti duh iz Serićevce, ki se mu ne moreš umakniti in se vedno znova pokaže, ko ga najbolj hočeš prezreti. In res je tako, vedno, tako je danes in tako bo vedno!

 

Nekaj trenutkov ob in s Hišo.

Trije asi

A še nekaj se je pred tem zgodilo. Nekaj, kar bi imenovala »glas preročišča«, nekaj nevidnega, neoprijemljivega, intimnega in usodno močnega. Nekaj, kar bi spadalo v domet vere ali brezpogojne odločitve. Nekaj, kar se zgodi, ko se po padanju dotakneš tal, ko ne moreš nižje in ostane le vzpon, naj stane, kar stane. Ali pa gre za uvid v lastno omejenost in spoštovanje stvari, ki so močnejše od tebe. V starih časih, ko je duhovno prežemalo življenje in je človek vedel, da je del vsega, se je zatekal v preročišče. V hramu je prosil za milost Nebes, skušal je priti v stik z močmi, ki so bile večje od njega, in pridobiti njihovo naklonjenost. Ali pa je skušal enostavno ugotoviti, kako naj svoje namere uskladi s kartami stvarstva. Danes je odkrivanje duhovnega vnovič vzcvetelo, prepogosto pa prerašča tudi v novo vraževerje, v beg od odgovornosti, v zlorabo in odvisnost. Tedaj pa se je duhovno komaj prebudilo.

V nekem trenutku sredi druge polovice 80. let sem se v trenutku praznine, na točki, ko so bili mostovi porušeni in se je zdelo, da je pred mano eno samo brezno, odločila stopiti do Preročišča. Ta korak je bil narejen s spoštovanjem in v zavedanju, da svojo usodo polagam v tuje roke. V velikem vznemirjenju sem se vzpenjala proti kraški planoti proti Preročišču, se v varstvu obcestnih suhozidov približala mali vasici in se pred koncem poti še rahlo povzpela do spokojne domačije. Pred visokim borjačem sem končno pozvonila za dovoljenje. Mogočna vrata so se stežka odprla in pokazala se je lepa starejša gospa sivih las s pridihom umirjenosti in duha na obrazu. Pogledala me je in me nekam nejevoljno ogovorila: »Dober dan. Kaj želite? Ste se najavili?« Okorno sem ji odgovorila, da nisem, a da sem enostavno prišla, ker sem morala priti. Nerada me je spustila na skrbno pokošeno dvorišče in me ustavila že korak za tem, ko sem ji sledila v hišo.

Novodobna svečenica, vedeževalka, je nato vzela karte, jih še dalje nedostopna in hladna premešala, odprla in končno dvignila pogled do mene. Še dalje mehanično in ne da bi se trudila zakrili, da ji je moj obisk odveč, je izrekla te besede: »Ne vem, zakaj toliko skrbite. Tule ne vidim nič slabega, karte so pravzaprav dobre. Imate tri – ali nemara štiri, ne spominjam se, – ase. Predvsem pa vidim, vidim Hišo.« Kot bi v morje zmede zasadila trdno točko rešitve, sem sprejela njen odgovor, se ji zahvalila in se v miru vrnila proti domu. Odgovor Preročišča sem zaklenila globoko v dušo, tja, kamor pogledi ne segajo, kjer so doma vedenje, vera in brezpogojne resnice. Prerokba mi je bila všeč in zavestno ter z vsem nezavednim sem pristopila k paktu, ki mi ga je življenje ponudilo preko ust skrivnostne brezčasne jasnovidke.

Ne vem, kaj sem razmišljala na poti domov, v koga sem projicirala vloge mojih asov. Verjetno sem se v mislih igrala, kdo neki bi bili ti trije možje, ki bodo igrali v mojem življenju pomembno vlogo, kako in predvsem, ali jih nemara poznam. A tedaj še nisem poznala teh oseb in nisem si mogla misliti, kaj vse bo treba storiti, da bodo stopile na moje osebno prizorišče. Gledano s sedanje točke bi to vlogo dodelila osebam, ki so verjele vame na samem začetku, ko še ničesar ni bilo, in ki so mi stale ob strani ves čas drame, ki ji pravimo 90. leta. Vraževerje, naključnost ali uresničitev napovedi, status asov so nato dejansko odigrali Dušan Jakomin, Milan Gregorič in Jože Pohlen. To so bili resnični asi.

Hiša? Hiša je bila tedaj nekaj najbolj nestvarnega, kar mi je imela reči. Propadajoče hiše so me klicale in vabile, a tedaj je bila misel na svojo hišo nemogoča, zato je v zavest nisem spustila. Resna, otipljiva obsedenost sta bili eksistencialna potreba po delu, iskanje telesnega in duševnega ravnovesja in vzgoja hčerke. O hiši nisem ne razmišljala in ne sanjala. Morda se je utrnila kaka misel ob vračanju v domačo vas, ko sem s pogledom oplazila rušeče se stavbe, ali ko me je zabolel nemi klic propadajoče domačije. Tedaj zemlja ni imela vrednosti, podeželje je bilo prazno, ljudje so se odločali za nove zgradbe. Zagotovo sem imela v srcu sanje imeti svojo hišo, staro, pravo, prvinsko hišo in podzavestno me je vabila hiša, ki jo je moja nona pravkar zapustila. A vse je bilo daleč, preveč zapleteno, nedosegljivo.

Karta Preročišča pa je zmedo in tisoč latentnih možnosti presekala v enem samem hipu. Beseda, ki sem ji pripisala modrost, je dobila skoraj usodno moč – v dobrem smislu v tem primeru. Stvar je seveda samodejna, hipna, zgodi se že pri odločitvi, da stopiš na stezo do doma jasnovidne osebe.[3] Če je Preročišče modro in se zaveda odgovornosti, ki jo ima do človeka, ki se mu izroča, je lahko zdravilno. Odpadejo dvomi, odpade sto poti, ki človeku jemljejo zbranost in predanost cilju. Človek je tam z vedenjem, da se bo stvar zgodila. Morda ima to opraviti kaj z istrskim rekom »Raeć u hi«’, izreči nekaj v usodnem trenutku.[4] V dobi razuma in tehnologije tega ne vemo več.[5] Dejstvo je, da se je zgodilo. Z asi, ki so kmalu vstopili na dvorišče moje Hiše, ki je bila po vseh zakonih gospodarstva in logiki zadev za nezaposleno samohranilko nedosegljiva.

Pot do nje je opisana v uvodu, sledijo pa zgodbe, kjer igra glavno vlogo. Pravzaprav je osrednja os, okoli katere se vrti moje in življenje hčerke za poldrugo desetletje. In je kulisa, glavno prizorišče dogajanja, ki je označilo severno Istro v zadnjem desetletju zadnjega tisočletja. Globoka želja, predanost, moč vere – stara dobra pot do uspeha. In delo seveda. Delo, delo, pogum in spet delo.

Večeri z gosti. Na 1. sliki pred srečanjem z Dušanom Jakominom l. 1994, na 2. sliki srečanje s Klavdijem Palčičem l. 1995. Foto: D. Bizjak.

————————————————————————————————————————————————–

[1] Pri obisku obnovljene domačije kolegice Sakare iz prejšnje službe, v Krkavčah, sem ugledala star klavir, na katerem sta vadili njeni hčeri. Misel na klavir sredi mojega poda je bila dovolj močna, da mi je kolegica klavir skoraj odstopila, vendar se namera ni ostvarila. Klavir je bil nekaj časa shranjen pri drugi kolegici v pritlični hišici v Šalari, in ker se je obnova vlekla in ko so nastopali novi in novi stroški, sem se odločila za prodajo klavirja. Ne vem, ali je to bil greh do Hiše, vem pa, da sem s to potezo užalila humano potezo in pomoč pri ustvarjanju mojih sanj kolegice Sakare. Tega se nisem zavedala in za take nehotene žalitve pomoči, ponujene roke, mi je žal še danes.

[2] Mnoge so prispodobe tega časa, med drugim, kako je slikar Hišo prepojil z vonjem terpentina, mladenka pa napajala z gosposkimi jedmi in krasila s poljskim cvetjem. Vstajajo slike gracioznih gibov, božanje zaljubljenih pogledov ali zvoka trka kozarcev s črnim vinom. V dar je Hiši ostala oljna slika na kartonu, na kateri sta se na mastne nanose rjavozelenih plasti naselili cipresi s slutnjo božjega hrama, ki še ni verjel, da je kaj vreden.

[3] Oseba, h kateri sem se napotila, je živela na Krasu v lepi kamniti hiši z borjačem. Pri tem bi bilo potrebno opozoriti na veliko nevarnost morebitne negativne sugestije pri obračanju na vedeževalke. V vsakem primeru teh stvari v smislu zapovedi: »Ne izgovarjaj po nemarnem božjega imena!« ne bi smeli jemati z lahkoto. Omenjena oseba se je tega očitno dobro zavedala in svojo vlogo »svetovalke« odlično opravila. Osebno sem ji zelo hvaležna.

[4] »Raeć h hip« (Reči v hip) je izrek za namigovanje na to, da se nekaj zgodi, ker je bilo izrečeno v trenutku, ki ima moč, da so se izrečene besede spremenijo v dejanja. Gre za višjo stopnjo moči kot pri uroku in štrigarijah, ki veljajo za človeški plan. Lahko bi rekli, da gre za pojmovanje ‘vsemirskega naključja, ko se nekaj ujame v usodno kombinacijo.

[5] Resnici na ljubo, sodobna veda L. Rona Hubbarda obravnava ta pojav pod izrazom »postulat«, ki spada v domeno moči človeškega uma oziroma človeka kot duhovnega bitja.