ISTRSKA PREBUJA IN NJENE SENČINE so zapisi in kritično ovrednotenje dogajanja, ki se je dogajalo v Istri v 90. letih. Istrski večeri je eden izmed teh zapisov. Avtorica L. D.

 

ISTRSKI VEČERI – KO SMO ŠE MISLILI, DA JE ISTRSKA KMEČKA KULTURA NEDOLŽNA ZADEVA

Istrani Istranom je bil niz večerov, ki so se odvijali v Hiši od Ćiuda od leta 1993 do 2001. Na njih so se predstavljali Istrani in ogovarjali svoje ljudi. Bili so svojevrsten pojav z visokim čustvenim nabojem. Še danes kdo, ki ga komaj bežno poznam, pripomni: »Ja, Hiša od Ćiuda, večeri tam so bili nekaj posebnega. Vsi smo prihajali v Hišo od Ćiuda.«

Do zamisli o večerih je prišlo slučajno, ob tem, ko sem srečala svojega človeka, ki se je prebil, si nabral znanja in trdnosti, a ohranil prvobitno dušo. Želela sem, da se ta duh, pokončna drža prelije na moje ljudi, ki se v stiku s svetom niso imeli za kaj oprijeti. Začeli so se občasno, kot smo se odkrivali, a sčasoma so postali globok kanal prelivanja energije istrskega prostora. Prva srečanja so bila bolj zasebne narave. Hiša je predstavljala pristno okolje za zasebne ali ustvarjalne večerje. Videla sem jo kot tržno nišo in možnost denarnega priliva mnogo prej, preden so podeželje tako ugledale službe in lovci na investicije, in ko so bile vasi še propadle in je bilo vse obrnjeno v mestne bloke. Sama sem vedela, da samo dogodek, samo prisotnost ljudi lahko predstavlja možnost za dohodek.

Prva večerja je bila prirejena za zasebno družinsko srečanje dveh poslovnih parov. Na voljo so imeli spodnji grobo obdelani prostor, kjer je imel nekoč stari Ćiuda štalo, odprto kuhinjo in sploh celo hišo. Na moje skrito začudenje so bili zadovoljni. Igrala sem na karto preproste izvirnosti kmečkega ambienta. A sto strahov in negotovost, s katero je bila napojena moja bit, se je za trenutek umaknila le, ko mi je samozavestna urejena gospa odvetniškega para z gotovostjo potrdila, da je bilo vse lepo in prav in so se imeli imenitno. To je storila, kot bi bila za silo obnovljena Hiša brez fasade, preko katere se je kačasto vila sled električne napeljave, brez zaključenih špalet in škur in z režami, ki so jih puščala nagibajoča se vrata, popolnoma zadovoljivo okolje, moji poslovni načrti v njej pa samo po sebi jasna zadeva. A kot da te negotovosti in skromnih okoliščin niso videli ugledni ljudje in niso zaznale uradne osebe. Kot pravo okolje za svoje delovno srečanje na temo dela z nadarjeno mladino je Hišo videlo tudi vodstvo območne enote Zavoda za zaposlovanje, ki je bila prva ustanova, ki je podprla mojo samozaposlitveno pobudo.[1]

Kmalu nato je Hišo k sodelovanju pritegnil Pokrajinski muzej Koper, ki je tedaj, zgodaj jeseni leta 1993, na Kortini pri Svetem Antonu priredil arheološki posvet[2], na katerem so sodelovali italijanski arheologi in zaposleni ter zunanji sodelavci koprskega muzeja. Odvijal se je v hiši znamenitega Antona, samosvojega in razgledanega domačina, ki so mu domačini rekli »slikaer«. Bil je namreč prvi domači fotograf, ki je svoje znanje prinesel iz avstrijske vojske, tako je vsaj ostalo v mojem spominu.[3] Antonovo hišo je kupil in obnovil arheolog Anton Šribar, ki je bil soorganizator posveta o Rižanskem zboru. Hiša od Ćiuda je bila povabljena, da za udeležence pripravi domače kosilo in končno pogostitev. K temu naročilu sem pristopila z dokajšnjim strahospoštovanjem, tako zaradi začetniške poslovne kot kronično zasidrane osebne treme in dostojanstvene podobe ustanove. Veliko pretiranega rešpekta do vsega in vseh je tedaj še bilo v meni. Šele postopoma so popokali milni mehurčki pomembnosti, s katero so bili obdani nosilci služb in položajev v mojih pogledih.[4]

V tednu okoli 1. maja je bila organizirana prva slikarska kolonija in kmalu je sledilo gostovanje slikarjev, ki so se usposabljali za delo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. V Hiši so se zadržali nekaj dni in v tem času na platnu beležili drevesa, vode in razjarjene vetrove. V vaščanovo hišo se je naselila slika kraja, ki nikoli prej, v desetletjih, stoletjih in tisočletjih, za nikogar ni bil dovolj lep in zanimiv, da bi ga podvojil v svoji bližini. Tedaj sem spoznala mladi pedagoginji, Sandi Zalar, ki mi je kmalu nato izdelala ilustracije loparskih legend, in Silvo Karim, ki se je v istrski opus zapisala z izdelavo risbe lokalnega zemljevida, niza grafičnih listov in loparske grafike pa tudi z likovno opremo za 4. številko revije Brazde s trmuna, opreme pesniške zbirke Emila Draščića in z drugimi deli.

Tistega poletja je Hiša očarala tudi mlad slikarski par iz Ljubljane, ki je Hišo najel med pripravo diplomskega dela na Likovni akademiji v Ljubljani[5]. Iz slečenih kamnitih sten, zafugiranega zidu,  zakrpanega ometa in iz ostankov hišne opreme sta priklicala dotlej neobstoječe potenciale lepote. Toliko duha stare skupnosti sta priklicala, toliko skladnosti in lepote sta videla, da nihče več ni mogel pokolebati dejstva, da je Hiša postala domovanje istrske duše, duha Istre. Hiši je v dar ostala oljna slika na kartonu, na kateri sta se na mastne nanose rjavozelenih plasti naselili cipresi, obrisi loparskega večnega polja in slutnja božjega hrama, ki še ni verjel, da je kaj vreden.

Za tem poletjem umetnosti, ustvarjanja in ljubezni je prišlo do prvega večera z gostom. Najprej se je zgodil Večer istrskih pravljic s pisateljem Marjanom Tomšičem. Tistega poznega popoldneva so se najprej posamično, kot prve kaplje, nato pa vse gosteje in strnjeno kot pravi dež, začeli spuščati obiskovalci večera. Bilo jih je veliko, vseh stanov in iz vseh krajev in spodnji prostori Hiše so bili napolnjeni do zadnje niše. Hišo je od energije prvič skoraj dvignilo s tal, toliko je bilo gostov in taka je bila zgostitev ustvarjalnih umov. Prvo pravco sem iz naivnosti in v vsej nerodnosti prebrala jaz, nato je steklo pod taktirko Jasne Čebron, ki je napovedanemu domačemu večeru z avtorjem pritisnila pečat profesionalne predstavitve.

Zame je večer iz niza, ki se je pravkar začel, tako kot vsak drug korak ali dogodek, predstavljal vsak zase in vsak posebej, trd preizkus za nadaljnje preživetje. Neizprosni izpit, ki ga je določalo življenje, ko je energija prebijala oroženele blokade, ko se je beseda zatikala in ko je pamet zamrznila kar tako in kadar koli ne glede na neizrečene molitve, prošnje ali pravice. Nam, domačinom, ni lahko stopiti pred ljudi. Tu nam vsem trda prede, moškim, ženskam, mladim in starejšim. Včasih imam prispodobo, da se nam je glas stanjšal ali kot da smo izginili, da je ostalo tam le naše telo in da je naš glas zvenel, kot bi prihajal, votel in krhek, iz počenega praznega lonca. Duh ne vzdrži občutka drznosti, da je tam, da stoji pred drugimi in se jim razkriva in v nevzdržnosti nezamisljive vsiljivosti enostavno izgine. Moji zamrznjeni, pretrgani ali komaj za silo skrpani nastopi so bili del tega dogajanja in teh večerov skoraj do konca ‘istrske pomladi’.

Kmalu po večeru z Marjanom Tomšičem je Hiša ponovno pokala po šivih ob večeru z Iztokom Mlakarjem. To je bil večer, ki sem ga zasnovala iz tržnih razlogov. Bil je naslednji poskus, naslednja stopnica na lestvi, ki naj bi me na koncu pripeljala do trdnega in prepoznavnega programa, ki so si ga ljudje nezavedno želeli, a je bil tedaj le nedoločna in odsotna slutnja najsmelejših sanjačev. A večer je, tako kot vsak prej in za njim, pravi napoj in duhovna daritev. Odvijal se je za zaprt krog obiskovalcev, ki so vpijali atmosfero in izraze, zvoke in besede in so srkali in ploskali in hoteli še in še. Večer, ki ga ni hotelo biti konca, saj ljudje enostavno niso odšli. Stiskali so se ob mizi stare kuhinje daleč v noč, lomili domači kruh, ga morda namakali v refošk in peli in govorili in vlekli, kot bi se bali, da bodo s trenutkom, ko se bo družba razšla, s tem ponovno zgubili del sebe.

Nato je prišlo do srečanja z duhovnikom, narodnjakom in kulturnim delavcem Dušanom Jakominom. To je bilo leta 1994 in dogodek je predstavljal prelom. Prvič nam je govoril naš človek. Večer je bil napolnjen z besedami spoštovanja, s katerimi je gost vlival trdnost, zavedanje, priznanje, vrednost našim ljudem, življenju in delu – vsakemu kosu Istre posebej. To je bilo prvič, da se je večer  poimenoval Istrani Istranom. Dušan Jakomin je v tem toku, ki je tedaj zajel že celo slovensko Istro, igral pomembno vlogo. V navezavi s kiparjem Jožetom Pohlenom na eni strani in z Milanom Gregoričem na drugi, je predstavljal steber, ki je preizkus veljavnosti prestal v širšem svetu. V Škednju je kot dušni pastir in javni kulturni delavec izvedel že vrsto projektov in svoje mesto je imel v tržaški verski, kulturni in medijski srenji na sploh. Ob strani mi je stal več intenzivnih let, pomagal mi je celiti razdrobljeno duševno hrbtenico in sama sem mu pomagala pri njegovih projektih. To je bilo zelo lepo in plodno obdobje, ki je že davno preraslo okvire prvotne namere odpiranja delovnega mesta in samozaposlitve.

Na tej točki, ob tem času, je že postalo jasno, da je moj zaposlitveni kulturološki projekt postal skupna zadeva. Ni bil več, ali pa tudi prej to nikoli ni bil, podjetniški podvig kot tak, tudi ko je Vita nastopala kot dejavnik v razvoju istrskega podeželja. Bilo je jasno, da gre pri tem za nekaj drugega, da se je pobuda naslonila na skupno dediščino, da je vključevala energijo ljudi in da gre končno za skupno zadevo. V tem trenutku je bilo tudi že jasno, da se bomo morali pri delu kot skupnost naslonili na svoje sile, na svoje ljudi in da za obstoj in bivanje ne moremo prosili in ne čakati pomoči ali dovoljenja od nobene avtoritete.

Naslednji gost je bil aprila 1994 tržaški slikar, po rodu iz Tuljakov ali Polečćev pri Gračišču, in tedanji predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta, Klavdij Palčič. Večer je s težo njegovega gosta dobil novo razsežnost. V Hišo je privabil novo sestavo obiskovalcev, ki je prevladala običajno domačo javnost. Na sliki danes vidimo pozorne obraze ljudi obstoječe in vzpostavljajoče se ‘primorske’[6] družbene scene.[7] Do trka dveh tokov moči je prišlo po uvodnem delu večera, ko je sredi nastopa skupine Emila Zonte menda bučno in prevzetno vstopila skupina iz obstoječe ‘primorske’ sestave s Tonetom Pavčkom na čelu. Emil Zonta je bil na to nespoštljivost posebej občutljiv, zato je Zontova skupina prekinila svoj nastop in odšla iz prizorišča. Kasneje mi je Zonta par krat omenil, da je šlo za vprašanje obvladovanje istrskega prostora s strani kadra iz Ljubljane nad domačimi izobraženci. Pavček je imel pri tem svojo vlogo. V tistem trenutku ozadja obiskov še niso bila jasna, njihov pomen lahko danes čitamo posredno. Srečanja v Hiši so dobila nov pomen.

Sam večer je sicer tekel normalno. Fotografije pričajo le o nabito polnih spodnjih prostorih Hiše, moški valenci večera ter veliki pozornosti ob Palčičevem govoru. Uradno noto visokega obiska so omehčali pomenki ob vinu in domačem kruhu.

Svojevrsten dogodek je predstavljalo srečanje z literarnim ustvarjalcem in publicistom Milanom Rakovcem, po rodu iz poreškega zaledja, do katerega je prišlo novembra 1995. To je bila jesen v letu, ko se je odvil prvi raziskovalni tabor. Čas od 1992 do 1995 je bil čas vzpostavljanja stikov med južnim delom Istre, ki je pripadla Hrvaški in Istro v Sloveniji in Italiji. Stike smo navezali z buzeškim in pazinskim prostorom in ustvarjalci Emilom Draščić, Alojzem Čargonjo, pa tudi z v Kopru živečim Antonom Flego.[8] Sodelovanje je vzpostavljala tudi obstoječa pol-formalna kulturna struktura z jedrom slavističnega društva, ki je pomembno vlogo igrala iz časa socializma. Leta 1991 je začela v Puli izhajati istrska kulturna revija Jurina i Franina[9], ki je imela namen združiti ustvarjalnost celotne Istre. Alferija Bržan je k sodelovanju pritegnila tudi mene. Iz obstoječe primorske strukture sta sodelovala še Rožana Koštjal in Sergio Gobbo, drugih imen nimam v spominu. Ključno mesto pri odločanju so, kot danes, igrale Neva Zajc, Irena Urbič in Jasna Čebron.[10] Revija je v letu 1995 prenehala z izhajanjem. Zelo vznemirljivo in lepo je bilo tudi srečanje in sodelovanje s strokovno sodelavko Državnega arhiva in Etnografskega muzeja iz Pazina, prof. Mladenko Hammer[11]. Ob tistem času sta bila v istrski reviji Jurina i Franina prvič objavljena dva moja eseja.

Odkritje literarnega dela Milana Rakovca pa me je še posebej zadelo in me dokončno prepričalo v izjemni potencial izmuzljivega kulturološkega materiala kmečke Istre v sodobni literaturi. Moj človek je kot literarni junak stopil prvič predme v delu Edelmana Jurinčiča Istrani. V pesmih Rakovca je nastopil drugače, a je bil enako prepričljiv in resničen. Večer z Rakovcem sem tedaj doživela kot izstradani popotnik razkošni banket s kepami kuhanega, pečenega in cvrtega mesa, ki ga zaliješ z bokalom vina.[12]

Pomembno podporo večerom in dogajanju na splošno je dajal publicist in človek neizmerne dobre volje, Milan Gregorič. Ne vem, če je on sam imel svoj večer ali ne, v spominu ga nimam, med svežnjem vabil na prireditve pa se nahaja tudi vabilo na večer z njim. Kakor koli, Milan Gregorič je bil in ostaja eden stebrov istrske prebuje, naj bo to v loparski Hiši od Ćiuda, v njegovem klubu Istra ali na straneh medijev od Kopra do Trsta, Ljubljane in do Maribora. Da ne omenjamo njegovih knjig in kjer treba. Enako kot Dušan Jakomin, ki je bil in ostal ukoreninjen v ljudeh kljub svojemu štiridesetletnem azilu in bivanju v Škednju pri Trstu. Morda je imel zadnji kaj pri tem, da je v Loparju prišlo do večera z ljudsko ustvarjalko iz Gračišča, Marijo Franca. Le ta je bila namreč v začetku leta 1995 povabljena na Večer ljudske ustvarjalnosti, o katerem bo nekaj več povedano v poglavju o študijskih krožkih. Kmalu za tem pa je pripovedovalka Marija za kraj predstavitve svoje knjige izbrala prav loparski vaški dom. Pogostitev po predstavitvi pa je sledila v naši Hiši.

Tako smo prišli do leta 1996 in končno je pred Hišo prišlo tudi do srečanja na temo ‘Identiteta slovenske Istre’, v okviru katerega je bil predstavljen tudi narečni slovar Dušana Jakomina[13]. V razpravi je sodelovalo več kulturnih delavcev, vodil pa ga je igralec Vlado Šav[14]. Na tem srečanju so na plano priplavala nova ozadja in v nizu dogajanja ga lahko označim kot srečanje, kjer je istrska ljudska kultura prerasla okvir omike in postala prvovrstna narodopisna vsebina.

Večer je tekel mimo moje namere o izpostavljanju prvobitne istrske omike s slovenskim predznakom, končal pa v zagnanem argumentiranju Rafaela Vidalija za uporabo zemljepisne oznake Slovenska Istra.

Na tem srečanju je postalo jasno, da gre pri vsej prozaičnosti kmečke Istre pravzaprav za narodno opredelitev. Obenem je na površje priplavalo vprašanje mesta domačinov in prišlekov, čeprav ga nihče še ni jasno postavil. Šlo je namreč za zapolnitev prostora, ki je po petdesetih letih jugo režima zgledal prazen in nepomemben. Ob tem se je odprlo vprašanje uporabe imena Istra. In prav na tem srečanju, naj govorimo o Istri ali Slovenski Istri, je postalo jasno, da gre vseskozi za prvovrstno, čeprav potlačeno, politično temo. Tisti, ki so držali položaje na polju raziskovanja, kulture, razvoja – v ustanovah, občinski upravi, paradržavnih službah in medijih – in so bili priča uvajanju imen kot so Primorska in Obala, so se sedaj prvič srečali z novim subjektom, to je Istrani, domačini.

Na prvi pogled lep, zanimiv dogodek, je v resnici škripal od trenja. Na površje je prišlo nasprotje interesov tistih, ki so prišli v ta prostor in ga ‘pokrivali’ in zahtevo, da Istrani govorimo sami. Kmalu so se začele kazati tudi linije moči in kdo h komu sodi. Stara struktura iz časov socializma, ki jo je sestavljal v glavnem kader od drugje, je ostajala zvesta sožitju in delitvi prostora z Italijani. Le ta je bila do domačinov nezaupljiva in le izjemoma in po preverjanju primernosti se je kdo od domačinov povzpel na mesta odločanja. Priseljena struktura je posedovala ustanove in ves družbeni ustroj, vseskozi pa je prisotna močna prepletenost z italijanstvom. Po osamosvojitvi je v Slovenski Istri začel dreti močan tok multi-kulture. Namesto s »fratellanzo«, prijateljstvom z italijansko kulturo, se je slovenski kulturni prostor začel polniti s konglomeratom treh pečatov, to je slovenskega, italijanskega in hrvaškega.

Nihče nima nič proti Italijanom in tudi proti drugim kulturam ne. Ampak istrsko podeželje je slovensko in tudi v mestih je veliko več slovenskega, kot vemo. Poglejte si samo pričevanja in dokumente izpred 1. svetovne vojne, za časa fašizma ali narodnoosvobodilnega upora. Šele sedaj pa ne smemo več brez nelagodja govoriti o slovenskem. Vse nacionalne ustanove na svetu raziskujejo svoj narod, ne tujih narodov in njihovih elementov.

Omejeni raziskovalni, medijski in razvojni prostor Slovencev v Istri pa se je prerazporedil in namenil trem več ali manj starim kulturam celotne Istre. Temu pritisku je popustila večina ustvarjalcev in raziskovalcev. Danes predstavlja legitimacijo za javno delovanje vključevanje italijanskih vsebin na slovenskih prireditvah, značilnosti drugih okolij pa se vsiljujejo kot našo istovetnost. To nenapisano načelo je prevladalo pri podeljevanju Kocjančičeve nagrade in pri vseh vitalnih projektih. Priseljencem vseh valov je tovrstna kulturna politika pisana na kožo, domačini pa zaradi vztrajnega pritiska popuščajo drug za drugim.

Več o tem v drugih prispevkih in v poglavjih, ki sledijo. Po odzivu okolja na kolonije, po dogodkih okoli raziskovalnega tabora[15] in po tem večeru se je težišče dogajanja prevesilo h kulturnem raziskovanju in snovanju kulturno-turističnega razvoja. Ustanovljen je bil študijski krožek Beseda slovenske Istre, ki je spletel tesno sodelovanje z Radiom Trst A in vzpostavil domoznansko revijo Brazde s trmuna. Tudi o tem več v nadaljevanju, iz ciklusa Večerov pa omenimo le še dva ali tri dogodke.

  1. maja 1998 je krožek Beseda slovenske Istre ob obletnici rojstva Alojza Kocjančiča pripravil Večer istrske ljubezenske lirike. S tem korakom je dal namig k obračanju k mladosti in ustvarjanju lepega kot kontrapunkt krilatici ‘Bušca Istra’, ki je prevladovala v redkih objavah in posledično v samopodobi Istrjanov.[16] Bil je izjemen večer, poln topline in preproste, prefinjene poezije. Poleg Kocjančiča, Rada Bordona, Edelmana Jurinčiča, Dominika Bizjaka, so prisotne prevzele ženske stvaritve Pine Pištan, Mirele Bonaca, Bordonove sestre in narečne pesmi Nelde Štok in Danile Tuljak. Vse je bilo ubrano na ljubezen. Glas Arduina je smelo donel, Ivan Buzečan je dodajal ljubečo milino. Iz vsega srca je ob spremljavi deda Slave Batista pela ljudske balade Metka Avdič. Višek gracioznosti večera je predstavljal ples mlade Tijuane iz Pirana. To je bil večer, ko je Arduin izrekel: »Jaz sem srečen!«

A tudi tu ni šlo tako, kot se je kazalo na površju. Med pripravo je bilo, tako kot vedno, s strani nekaj sodelujočih, čutiti pritisk po vnašanju italijanskih elementov. Tudi tokrat smo jih spravili pod nadzor, ki ga v Istri ohranjata le še krožka Beseda slovenske Istre[17] in Istrske teme.

To je bil čas, ko so na valovih Radia Trst A iz tedna v teden tekle oddaja iz nizov o slovenski Istri. Ker so oddaje doživele tak odmev in navdušenje sodelujočih in poslušalcev, je jeseni 1998 prišlo do srečanja  Ob Rižani in Rokavi. Igral nam je Palmiro s Čenturja in pele so domače ženske. Za nekaj ur se je uresničila namera, da moje ljudi ponovno zberem v ljudski in narodni pesmi. Kot posebno darilo pa sem doživela, ko so ženski ob spremljavi harmonike zapele svatovsko pesem Mi smo prišli pred vašo hišo, za katero se mi je zdelo, da jo je ljudski ustvarjalec – kdor koli je že bil – spesnil prav zame.[18] A tudi o tem malo kasneje.

Za tem je bilo še par večerov. Najprej je ob fjeri leta 1999 prišlo do prireditve z istimi ljudskimi pevkami in godcem Palmirom. To se je zgodilo, ko smo predstavili knjigo Nelde Štok Vojska, ki jo je spremljala  razstava fotografij Dore Benčič. Dora Benčič je bila žena Erminija Benčiča, tehnično nadarjenega fotografa s Pomjana, ki je desetletja beležil kroniko dogajanja Izole in okoliške Istre. Na razstavi so bili tudi motivi iz naše vasi. Še danes me spremlja slika starega Markića, ki sedi pred svojo enocelično hišo s ognjiščem.[19] Erminiju smo se oddolžili s predstavitvijo v listu Istrske teme kmalu po razstavi.

Enkrat v tem času je bilo tudi odprtje razstave slikarja Rina Bonina iz Potoka. Pravzaprav je bila razstava že prej in je predstavljala nadaljevanje slikarske dejavnosti, ki jo bomo predstavili na straneh, ki sledijo. Obdobje je za Istro označeno tudi s tem, da je tedaj začel izhajati list Glas, ki ga je ambiciozno zastavil časnikar Janko Tedeško.

Projekt se žal ni obnesel in list je prenehal izhajati, čeprav se je potreba po možnosti samostojnih in bolj poglobljenih objav kazala vse močneje. Zato smo se s študijskimi krožki od živih dogodkov, ki so terjali veliko energije in niso imeli trajnejših sledi v času in prostoru, vse bolj usmerjali v pripravo gradiv za objave v Brazdah s trmuna in nato v novo nastalem listu Istrske teme. Velik del energije je šel v pripravo domoznanske zbirke in iskanje prostora zanjo, dokler končno ni našla svojega doma v Hiši od Bardinca.

Poslednji večer je Hiša priredila na začetku leta 2001 in to je bila hkrati tudi njena Zadnja večerja. S tem se zaključuje tudi obdobje istrske prebuje – vsaj kar se Hiše od Ćiuda tiče – in z njo tudi pričujoče Senčine.

 

[1] Zavod za zaposlovanje je podprl več projektov mojega zasebnega zavoda, zato se za odprtost in dobro zastavljeno politiko te javne ustanove v tistih letih iskreno zahvaljujem direktorici Miri Furlan. Kasneje se je delovanje postopoma ponovno zbirokratiziralo, prelomnico v podpori pa je predstavljal fiasko, ki sem ga doživela zaradi razbitja raziskovalnega tabora za nadarjene učence leta 1995. Zaradi tega se Vita na Zavod z resnimi projekti več ni obračala.

[2]Iz zapisov je razbrati, da je bila tema posveta Rižanski zbor (placit) iz leta 804.

[3] Razstavo fotografij je enkrat pred letom 2000 priredil muzej v Kopru.

[4] Tedaj nisem vedela marsičesa. Najprej, zakaj so mi ponudili »posel«, in tudi ne, kaka je bila vloga muzejskega arheologa Mateja Zupančiča na istrskem podeželju. Tedaj tudi nisem vedela, da sem z Antonovo hišo na Kortini povezana preko svojih prednikov. Anton slikaer s Kortine je bil namreč brat moje dižnone Tuonce Patunke, ki se je poročila v Kavalićie. Na to povezanost je namignil tedanji prijatelj in sodelavec Dušan Jakomin, ki je izhajal iz iste družine. »Povezana sva  tako po delu kot krvi,« se je izrazil. S Kortino in Antonom je povezan še en kasnejši dogodek, to je razstava Antonovih fotografij. Anton je bil seveda dragulj domače inteligence in tehnične nadarjenosti in kot takega naj bi ga v katalogu najprej predstavila domača izobraženka Alferija Bržan. Matej Zupančič pa je določil drugače. Prva spremna beseda je bila umaknjena, na katalogu je bil natisnjen tekst Šribarjeve hčerke iz Ljubljane. Ob tem incidentu sem nekaj dni pošteno bentila in nato nenadoma na dvorišču zagledala muzejskega arheologa. Več ur je sedel in bil priča mojemu fiksanju; z današnje perspektive je bil cilj ta, da se moj protest razkadi in da gre karavana dalje. Dušan Jakomin je to sprejel. To je bilo razpotje, ko so se Jakominu na široko odprla vrata lokalnih medijev in javnega priznanja. Sam se je počasi oddaljil od »loparske buditeljice«, kar je na koncu prešlo v distanciranje od slovenskega izhodišča na sploh, in pristal na multi-kulturni in verski kompromis slovenske Istre. Ob nekem obisku v Škednju sem na presenečenje pri Jakominu ponovno našla Zupančiča.

[5] Šlo je za slikarja Žigo Okorna, ki se je naslednje leto prijazno odzval povabilu na 2. likovno kolonijo. Njegovemu delovanju nisem sledila, zelo pa me je razveselil podatek, da je sodeloval pri pretvorbi starih zaporov na Metelkovi v hostel Celica.

[6] Izraz ‘primorsko’ je vse od 50. let pokrival prostor od Tolmina, Gorice do Portoroža in za 40 let izbrisal ‘istrsko’ iz vsakdanjega besednjaka. Tako še danes nekateri mislijo, da obstaja primorsko narečje, ki je v resnici le knjižna slovenščina z naglasom domačinov, med tem ko mnogi za obstoj istrskega govora in jezika sploh ne vedo.

[7] Tu vidimo pesnika Toneta Pavčka in kiparja Lenassija, ki sta predstavljala stebra uveljavljene umetniške »Obalne« strukture, dr. Vesna Mikolič, bodoča dekanja Humanistike na Primorski univerzi, pa je primer prisotnosti vzpostavljajoče se vseučiliščne sestave. Enkrat kasneje sem bila s strani dr. Majde Baša povabljena na slovenistični posvet v Furlanijo in to je bilo najino prvo resnično srečanje. Za tem je šlo naše delovanje po nasprotnih bregovih. Pred kratkim je imela dr. Mikolič pri oživljanju revije Fontana v Ankaranu uvodno besedo, kjer je poudarila pomen literarnih krožkov in lokalne ustvarjalnosti pri oblikovanju slovenske narodne istovetnosti. Danes poučuje na tržaški Univerzi.

[8] Kasneje enkrat sta se na mojem domu oglasili moji nekdanji profesorici z ekonomske šole. Ena od njiju je bila Emilija Hrvatin, ki je poučevala italijanski jezik, njen rojstni kraj pa je bil Roč. Žal je kmalu za tem preminila. Sodelovanje je vzpostavljala tudi obstoječa pol-formalna kulturna struktura slavističnega društva, ki je ohranila položaj že iz socialističnih časov. Leta 1991 je začela v Puli izhajati istrska kulturna revija Jurina i Franina, ki je imela namen združiti ustvarjalnost celotne Istre. Poleg Alferije Bržan in Rožane Koštjal so k sodelovanju povabili tudi mene. Ne vem, kdo iz obstoječe primorske strukture je še sodeloval pri pobudi (ključno mesto pri odločanju so igrale in še igrajo Neva Zajc, Irena Urbič in Jasna Čebron). Revija je v letu 1995 prenehala z izhajanjem.

[9] Jurina i Franina je bilo v času našega otroštva tudi ime radijske oddaje Radia Pula. Včasih smo jo poslušali, ker sta sta Jurina in Franina ćakolala po istrjansko. Tako smo tudi odkrili etno glasbo južne Istre, ki so jo kasneje igrali glasbena skupina Istranova, Emil Zonta v različnih zasedbah, Dario Marušić ter drugi glasbeniki. V naših krajih te glasbe prej ni bilo.

[10] V aprilu letos (2018) je bilo v Ankaranu na pobudo Edelmana Jurinčiča srečanje sodelavcev Fontana. Na njem je sodelovala skoraj celotna kulturna zasedba izpred 30 let. V 2. delu je bil predstavljen zbornik o brigadirstvu, kjer se je ponovno ovrednotila morala starih časov, bratstvo in enotnost, kot tudi »fratellanza« ožjega prostora.

[11] Mladenka Hammer je skupaj z nami sodelovala pri izdaji pesniške zbirke Emila Draščića in napisala spremni tekst kataloga za 2. likovno kolonijo v Loparju leta 1994. Umrla je letos (2018) januarja.

[12] Kmalu se je izkazalo, da se v tem zanosu sodelovanja nekaj krha. Stara zasedba priseljenega kadra s pridruženimi predstavniki in predstavnicami domačih razumnikov je ponovno prijela vajeti v roke in pritegnila pomembnejše ustvarjalce in ljudi z institucij, ki so prej sodelovali z neodvisnimi pobudami. Po osamosvojitvi so prve vzcvetele od ustanov neodvisne pobude, šele kasneje so ustanove in nanje vezane pol formalne skupine povzele njihovo delo in se postavile na linije sodelovanja. Milan Rakovac je postal tesen član takega jedra, ki ga tvorijo železna trojica Urbič-Zajc-Čebron ob sodelovanju Franka Jurija in nekaj drugih multikulturnih glasbenikov. Le ti določajo merodajni standard kakovosti na eni strani, na drugi pa zasedajo medijski in ustvarjalni prostor v imenu domačinov.

[13] Gre za Narečni slovar Svetega Antona, ki je bil pravzaprav najino skupno delo. Začel ga je sam, a se je po prošnji za sodelovanje vanj prelil ves moj narečni fond in vsi zapisi, ki so nastajali v času intenzivnega sodelovanja. Pomemben delež je bila moja pomoč pri definiranju izrazov in rekov, saj Jakomin ni obiskoval slovenskih šol. Poistovetenje z delom je bilo popolno in bilo je samo po sebi umevno, da je delo skupno. Vendar pa je sodelavec ali zaradi nepazljivosti ali zanesenosti zabeležil le svoje ime in tudi pomoči, kot je to običajno, ni navedel. Ob izidu je bilo zelo hudo. Predlagala sem, naj knjigi doda list s popravki, kar bi bil tudi storil, če ga nekdo drug ne bi bil prepričal, da to ni potrebno. Tako je knjiga ostala brez navedbe soavtorstva in nikoli do danes je nisem prijela v roko. Napovedano predstavitev smo zaradi tega najprej prestavili in jo teden za tem nato vključili v srečanje na temo Identiteta slovenske Istre. Delo je predstavila Alferija Bržan.

[14] Povabilo Vladu Šavu za vodenje je bilo naivno. Močna in izrazita literarna osebnost, ki je del svojega življenja in ustvarjanja udejanjil ob Dragonji, je Istro čutil predvsem po tej prvinski izkušnji, veliko manj pa po očetu, menda Istranu. Istro je čutil kot del naravnega in umetniškega okolja, ne pa kot kulturo, iz katere je izhajal. Zato je bil po svojem bistvu multi-kulturen in so se mu naša izhodišča zdela ozka in neutemeljena. Zasedal je pomembno mesto Obalne kulturne srenje in soustvarjal tudi uredniško politiko osrednjih kulturnih revij časopisa Primorske novice. Ko sem uredništvu Primorskih srečanj poslala osnutek prispevka na temo istrske identitete, sem kmalu za tem v Primorskih novicah dobila odvrnilno repliko, ne da bi bil moj prispevek kdaj dokončan in objavljen. Vlado Šav je sicer pomembno označil ustvarjalnost nekaj desetletij Kopra in širšega prostora. Preminil je premlad pred 10 leti.

[15] O tem več v nadaljevanju te publikacije.

[16] Pri tej samozaznavi revnosti je moralo it za prevzemanje pojmovanja drugih, saj se je kot refren ponavljala trditev o tem, kako je bilo življenje polno in kako so bili srečni. Šele primerjalna vrednost povojnega materialnega standarda je ljudi potisnila v prepričanje o lastni nepomembnosti.

[17] Pravzaprav je morala občasno popustiti tudi Beseda slovenske Istre. Če ne drugače ob prejemu Kocjančičeve nagrade v Izoli leta 2012. Sedanja mentorica Nadja Rojac mi je povedala, da je nemalo presenečenje doživela, ko je družina Batista, ki je krožek spremljala v slovenskem društvu v okolici Trsta pred nekaj leti, v uvodu pela poleg slovenskih tudi italijanske pesmi.

[18] Prav pred kratkim sem pri srečanju z Emilom Zonto zvedela, da je avtor pesmi po vsej verjetnosti Alfonz Turk iz Svetega Antona. Pesmi Mi smo prišli pred vašo hišo, ki sem jo prvič slišala v izvedbi Palmira in Dekle je pralo srajčki dve, ki mi jo je pred kakimi 20 leti zapela šantla Sabina iz Kavalić, naj bi uglasbil prav ta nadarjeni skladatelj. Več podatkov o njemu lahko pove tudi Zdravko Vatovec iz Čežarjev, saj ga je gornji domačin učil igranja na orgle. Z istrsko glasbeno dediščino se poglobljeno ukvarja Emil Zonta.

[19] Hiša od Markića je bila na začetku 90. let prva opcija za postavitev krajevnega muzejčka v Loparju. Že okoli l. 1993 pa je hiška z velikim zidanim dimnikom prodana in se skuša obnoviti šele v zadnjem času.