IZ PULJA: NA SLEDEH SLOVENCEV V PREJŠNJIH ČASIH

Nekoliko ljubiteljsko zbranih podatkov – zapisala in s fotografijami opremila Klaudija Velimirović.

Na 1. fotografiji spodaj spominska plošča z Mornariškega pokopališča v Pulju, posvečena slovenskim mornarjem in vojakom, padlim v 1. svetovni vojni. Na 2. fotografiji slavnostno odkritje plošče. Z leve proti desni: Klaudija Velimirović, predsednica društva od 2005 do 2015, Peter A. Bekeš (takratni veleposlanik RS na Hrvaškem), Alojzija Slivar, prva predsednica društva, Marija Langer, ena od pobudnikov za ustanovitev društva in dolgoletna namestnica predsednice, Rudi Merljak, strokovni delavec in sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. (Iz arhiva slovenskega društva Istra Pulj).

Slovensko kulturno društvo »ISTRA« v Pulju je bilo ustanovljeno leta 2001, vendar to ni bilo prvo slovensko društvo v tem mestu. Čisto slučajno mi je pred leti naš član prinesel faksimile članka, objavljenega v hrvaškem tedniku Naša sloga (izhajal najprej v Trstu, zatem v Pulju), iz katerega izvemo, da se je leta 1904 (!) ustanovilo slovensko društvo. Torej je v tem mestu takrat živelo dovolj veliko število Slovencev, da so čutili potrebo po ustanovitvi društva. Človek se vpraša, kako je to možno, saj  so se avtohtoni, prej živeči Slovenci v sedaj hrvaškem delu Istre, popolnoma asimilirali. No, če pa si pomagamo z zgodovino, je kaj kmalu vse jasno.

Spomnimo se, da je Istra prišla pod oblast Avstrijskega cesarstva leta 1948. Iščoč najprimernejšo lokacijo za glavno vojaško pristanišče in bazo svoje mornarice je med Trstom in Puljem oblast izbrala Pulj zaradi naravnega, za takšen namen zelo primernega pristanišča. Že leta 1856 so tu bili postavljeni temelji ladjedelnice za vojaške ladje. In to je bil motiv za priseljevanje Slovencev. Namreč v tistih časih Istra ne premore nobenih strokovnih šol, zato je avstrijska oblast stimulirala prihod strokovnih delavcev iz Češke, Madžarske in tudi iz Slovenije. Za delavce je dokaj hitro zgrajeno novo stanovanjsko naselje. Seveda, istočasno so se zidale številne kasarne za mornarico in vrsta vil za častnike. Med vpoklicanimi, ki so služili vojaški rok v mornarici, so bili tudi Slovenci in med častniki prav tako. Še ena posebnost, ki jo velja tukaj omeniti: 87. celjski pešpolk je imel v Pulju poveljstvo ter polkovno enoto (nekatere izmed kasarn so bile namenjene pripadnikom pehote). Tako je torej nastajala slovenska skupnost, ki se je pozneje, ko so prilike dozorele, organizirala v društvo. Ta dejstva zaslužijo pozornost in globlje znanstveno raziskovanje. To naj bi bilo izziv mladim strokovnim raziskovalcem, ki bi imeli nalogo zbrati podatke o delovanju omenjenega društva in podatke o eventualnih zdajšnjih potomcih takratnih slovenskih družin.

Avstro-ogrsko cesarstvo je Pulju dalo močan pečat in obeležje mornariškega in vojaškega pristanišča. Razen številnih kasarn je za obrambo mesta pred napadi z morja zgrajeno večje število trdnjav, mornariška bolnišnica, cerkev Marije od Morja (sedaj popularno »mornariška cerkev«) in mornariško pokopališče, če omenimo samo najpomembnejše objekte. Na mornariškem pokopališču, ki je sedaj spominsko, počivajo tudi Slovenci. Njim v spomin je slovensko društvo leta 2005 postavilo spominsko ploščo.

Obiskovalcem Pulja naj bo cilj tudi obisk Mornariškega pokopališča, enega izmed največjih vojaških pokopališč v Evropi (22.000 m²). Sprehod skozi Mornariško pokopališče je zagotovo sprehod skozi čudovit park, saj je bilo to poslednje počivališče urejeno leta 1990 in se odtlej vzdržuje s finančno pomočjo avstrijskega Črnega križa in Nemške narodne zveze za skrb o vojaških pokopališčih. V bližini se pa nahaja tudi čudovita mornariška cerkev, za katero so stroški zidanja narasli do te mere, da obstaja celo anekdota v zvezi s tem. Baje je skušal cesar Franc Jožef pri odprtju s sabljo narediti luknjico v steni, češ da se želi prepričati ali je malta iz zlata.