Izvirna in polnokrvna Istra

DOMOLJUBJE V BLIŠČU IN TEMI – knjiga Gilda Baruce

Pred dobrimi dvajsetimi leti, natančneje leta 1995, je v Kopru pri društvu Capris izšla knjiga Hermenegilda Baruca, po domače Gilda, pod naslovom Domoljubje v blišču in temi: pripovedne prigode. Gildo je bil rojen v Planjavah pod Pučami leta 1931 in bil je med prvimi istrskimi izobraženci  povojnega časa. In zato mi ni jasno, kako je šla mimo mene izid knjige. Šele pred kratkim sem zvedela zanjo in jo vzela v roko. Nekaj časa je nikakor nisem mogla dobiti in že zato je dobila pečat skrivnostnosti: kdo je bil Gildo, kaj je delal, kaj pisal in zakaj se nikoli nismo slišali, ko smo se vsi tako zagnano vračali k istrjanskemu izvoru.

Knjigo le dobim in se zatopim v njene dele. Res je, kar sem zvedela o njej, to je, da piše o pomembnih časih Istre in da gre za pornografsko zgodbo. Najprej nisem verjela zadnji oznaki, ampak res gre za pravo pravcato iskanje telesne potešitve glavnega junaka, ki v svojo scenarij potegne še starejšega domačina. In gre za mladi dami brez spon tradicije in vsa zgodba se plete v prostoru od Kozine do Zabavelj, Truskola in Marezig. Sedaj. Tule gre za dve zgodbi in poznavanje dveh materij. Kot zgodba, ki jo vodita sla in nagon po drugem spolu, je za naš prostor prava novost. Ne bomo se spuščali v dovršenost tega dela vsebine. Največja vrednost je, da je neobvladano seksualno fantazijo avtor zlil v besedno pripoved, kar se je zgodilo v istrjanski zgodovini zgodilo prvič. O ekspertnosti žanra in kakovosti tako v materiji kot v literarnem opisu bodo presodili bralci, ki iščejo tovrstno vsebino.

Neizpodbitno vrednost pa ima zasnova in dramski okvir zgodbe. Gildo je zgodbo postavil v naše kraje in v resnične zgodovinske okvire, ki zajemajo obdobje od začetka prejšnjega stoletja in na osnovi zgodovinskih podatkov dogajanja v času slovenske prebuje v Istri pred 1. svetovno vojno z akterji, ki sta jih naše zgodovinopisje in domoznanstvo pustila v pozabi. Pri tem je najpomembnejše odkrivanje usode zavedne tržaške družine Keršovani, ki je v času prve istrske prebuje pred prvo svetovno vojno nekaj časa živela v Marezigah. Tam sta otroka Otokar, ki ga danes naši južni sosedje slavijo kot svojega narodnega heroja, in Radko Keršovani obiskovala tudi ljudsko šolo. Avtor odpre zgodbo tedanjemu narodnemu vrenju in delovanju domačinov v njem.

Tako se je tudi v leposlovju zgodilo prvič, da domačin piše zgodbo, ki verno pulsira okolje, ki ga pozna iz prve roke, in riše v ozadju zbledele črte pretekle zgodovine. Ne glede na dovršenost opisov – lahko bi rekli, da je zelo dobra skica za avtentični zgodovinski ali sodobni roman severnega dela polotoka oziroma istrskega zaledja Trsta – se je z vsebino, ki jo avtor pozna iz prve roke, postavil kot izhodišče opazovanja in v to vlogo potegnil avtohtono Istro samo.  Avtor se je s tako začrtano zgodbo zapisal med izvirne mislece mlade istrske inteligence.

Razen povesti iz Istre Ivana Preglja z naslovom Božji mejniki in dramskega dela iz življenja v Istri, Ivan Ivanovič avtorja Milana Kureta, ki je ostalo v rokopisu, nimamo pred tem zgodovinsko začrtanih pripovedi. Romani Marjana Tomšiča vsebujejo elemente prostora in kulture, vendar ne predstavljajo logičnega prostorsko-časovnega miljeja zgodb, ki jih opisuje. Knjigo Gilda Baruce se priporoča predvsem mladim domačim literatom kot primer zelo dobro zastavljene avtentične literature in ljubiteljem obeh žanrov, ki so omenjeni zgoraj.

L. D., maj 2018