JUSI IN SRENJE

Nagovor italijanskega ustavnega sodnika Paola Grossija na skupščini agrarnih skupnosti Tržaške pokrajine dne 28. 6. 2009 v Boljuncu pri Trstu. Tekst je bil objavljen tudi v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II., str. 166-173)

Cenjeni župani, cenjena predsednika, cenjeni deželni sodnik, dragi prijatelji iz jusov in srenj. Žal mi je, da ne morem govoriti v slovenskem jeziku, ki vam je bolj domač. Skušal bom govoriti počasi, tako da bo moj govor v italijanščini bolje razumljiv in da bodo tudi lažje sledili simultanemu prevajanju tisti, ki se ga želijo
poslužiti.

Najprej zahvala: zahvaljujem se predsedstvu jusov in srenj za to vabilo, ki mi je zelo drago. To je zame sicer zelo težak trenutek, saj je Ustavno sodišče sredi dela. Tako sem včeraj dopoldne prišel naravnost iz Rima na tržaško letališče, ker sem želel ob vašem občnem zboru biti tu med vami. Povedati moram, da sta bila ta dva dneva, tako včerajšnji, ki je bil res poln, kot tudi začetek današnjega, zame pravo presenečenje. Zakaj? Poznal sem Trst, tu sem bil dvakrat ali trikrat, ne spominjam se točno, kot gost Univerze – od vedno sem bil po poklicu univerzitetni profesor. Na Univerzi so govorili v italijanščini, nikoli pa nisem imel priložnosti priti v stik s skupnostmi slovenskega jezika, kot sem to doživel včeraj in doživljam danes.
Verjemite mi, bilo je zelo prijetno presenečenje. Danes zjutraj sem bil celo v cerkvi svetega Antona Novega pri slovenski maši, ki je nisem razumel – seveda sem poprej prebral sveto besedo v italijanščini. Kakorkoli že, maša je bilo prijetno doživetje, tudi ker je pel izreden, čudovit zbor.

Kaj sem torej ugotavljal včeraj in danes? – Da tukaj obstaja večetnična in večjezična stvarnost, drugače povedano, v tem skrajnem delcu Republike Italije izpolnjujete eno najpomembnejših sporočil naše italijanske ustave iz leta 1948; Republika Italija je ena, a znotraj sebe nosi različne večetnične, večjezične
stvarnosti, do katerih ustava zahteva spoštovanje. Kot je bilo povedano v predstavitvi, sem od polovice februarja letošnjega leta sodnik Ustavnega sodišča italijanske republike zahvaljujoč se velikodušnemu dejanju predsednika republike Giorgia Napolitana. Prinašam vam pozdrav Ustavnega sodišča, znotraj katerega bom skušal biti varuh teh ustavnih vrednot, ki so danes velike vrednote in veliko bogastvo države. Tudi slovenske skupnosti v Furlaniji – Julijski krajini so del tega bogastva in vi morate biti na to ponosni, ponosni, da ste italijanski državljani, toda znotraj večnarodnostne, večjezične stvarnosti. Po vsej zahvali, ki sem jo dolžan izreči, in po tem izrazu spoštovanja do stvarnosti vaših skupnosti, prehajam na svoj poseg, glede katerega vem, da vlada precejšnje pričakovanje, in ki se ga z veseljem lotevam.

V dolgem seznamu stvari, ki jih je tajnica velikodušno prebrala o meni, je omenila tudi mojo staro knjigo, ki jo je velika italijanska založba Giuffrè, ki izdaja besedila s pravno tematiko, objavila leta 1977, to je pred več kot tridesetimi leti. Kot ste slišali, je imela knjiga zelo zgovoren naslov: Un altro modo di possedere
– Drugačen način posedovanja. V njej sem ugotavljal, kaj vse obsega stvarnost, ki zadeva lastništvo tako – v Italiji kot v Evropi in po svetu – knjiga namreč ni bila omejena na italijansko ozemlje, temveč je imela vsaj evropsko, rekel bi celo svetovno razsežnost. Čemu ta naslov? Naslov ni moj, kot sem že včeraj povedal
prijateljem iz jusov in srenj med prijetno in bogato večerjo, na katero sem bil povabljen, temveč je povzet po delu velikega italijanskega intelektualca iz sredine 19. stoletja, Carla Cattanea.

Sam se rad navezujem na njegovo delo in mnogi veste, kdo je bil, vendar mi je veliko do tega, da povem, da je živel v Lombardiji, v Milanu. Bil je milanski liberalec, navajen na zasebno lastništvo, ponosen na individualno lastništvo rimske Zahodne tradicije. Zaupana mu je bila priprava ekspertize, strokovnega
ekonomskega mnenja o nekih zemljiščih v skupni lasti v dolini ob zgornjem toku reke Tisin (lombardsko ime za Ticino)1 na švicarskem ozemlju, v široki ravnini v okolici Belincone (it. Bellinzona), točneje v ravnini, ki ji rečejo Magadinska ravnina (it. Piana di Magadino). Tja se je odpravil raziskovat na teren zelo verjetno
z namenom, da odpravi stvarnost skupnega lastništva. Izhajal je namreč s stališča, ki je zagovarjalo gospodarski individualizem, toda odlikovala ga je tudi skrajna intelektualna poštenost. Opravil je svoje delo na terenu in prišel do sklepa, ki je bil v popolnem nasprotju z njegovim začetnim načrtom. Preučeval je tamkajšnjo skupno lastnino, torej tudi zgodovinske korenine določenega prebivalstva, in zapisal ta prelepi stavek, katerega del sem kot naslov svoje knjige uporabil v narekovaju, ker pač ni moj. Takole nekako je zapisal: »Te stvarnosti niso zloraba, ne gre jih odpraviti, temveč so drugačen način posedovanja,
ki izvirajo iz starodavnih časov in še vedno obstajajo. Mi jih moramo ohraniti, kajti te stvarnosti so del zgodovine Ticinskega kantona.«

V tej napisani obliki mojega govora je nujno potrebna točna navedba Cattaneovih besed: »To niso zlorabe ali privilegiji, pa tudi ne nasilne prilastitve; gre za drugačen način posedovanja, drugačno zakonodajo in drugačen družbeni red, ki se je neopazno priplazil iz starodavnih časov v sedanjost.«2 To je pomembna izhodiščna točka, če hočemo biti pravični do tega, kar je skupna lastnina bila, je in upamo, bo: drugačen način posedovanja. Kaj to pomeni? Pomeni, da je v zgodovini Zahodnega prava, od starih Rimljanov, od velikega obdobja rimskega prava do danes, gospodovalo prevladujoče pojmovanje lastnine, zasebne lastnine, po katerem je pomemben le osebek, subjekt, ki je lastnik, ki ima v svojih rokah, kot bi rekli stari Rimljani, jus excludendi omne, to je pravico, da ogradi svojo zemljo in vse druge izključi iz njenega uživanja. Za ta nazor je torej pomemben subjekt lastnik. Lastništvo je torej oblast subjekta, ki lahko prosto razpolaga in odloča o svoji zemlji, tako da jo obdeluje ali pa ne; izraža oblast, ki se istoveti z njegovo osebnostjo.

Žal smo po rimskem pravu do danes imeli zgodovino prava, ki je poznalo le absolutno nadvlado zasebne lastnine in pojmovalo lastništvo kot subjektivno samovoljno oblast. Če bi brali, denimo, zapise o pripravljalnem delu za pomembni Napoleonov zakonik, prvi zakonik civilnega prava v novi dobi, ki ga je leta 1804 dal odobriti Napoleon I., bi spoznali, kolikšna je bila oblast lastnika. V tem pripravljalnem delu
je imel veliko vlogo tribun, ki je trdil, da lastnik lahko celo uniči, kar je v njegovi lasti. To je tribun Faure, ki je na seji tribunata dne 30. decembra leta XII izustil brez vsake zadrege to nedvoumno trditev: »Le proprietaire d’un chose a le droit d’en comme il le juge a’ propos; qu’il la conserve ou qu’il la detruise, qu’il garde ou qu’il la donne, il en est le maitre absolute«.3 Če gre za oblast, za neomejeno oblast, je mogoče tudi takšno samouničevalno dejanje, takšen gospodarski samomor lastnika. Potemtakem je na podlagi takšne kulturne usmeritve, ki je prevladujoča v Evropi in torej tudi v Italiji, lastnina vir oblasti, neomejene oblasti; lastnina se istoveti s subjektom lastnikom in z njegovo absolutno svobodo.

Obstaja pa drugačno lastništvo, drugačen način posedovanja, ki je seveda ostal bolj skrit, kajti rimsko pravo je s svojim vplivom preželo vso Zahodno zgodovino prava: to je vaš način posedovanja, v katerem ni pomemben posameznik, v katerem ni posameznega, individualnega lastnika. V jusih in srenjah je namreč
lastnik skupnost. To pa ni katerakoli skupnost, temveč skupnost, ki izhaja iz dolge verige predhodnih skupnosti in ki je dolžna ohraniti za bodoče rodove to lastnino, gozdove, pašnike, ki so vaša zemlja. V skupnem lastništvu šteje skupnost, ki do zemlje goji globoko spoštovanje, ker jo mora ohraniti za otroke in vnuke takšno, kakršno jo je prejela od očetov in dedov. Pomembni sta skupnost in zemlja. Vam ni dovoljeno uničiti zemlje, vaša obdelana zemlja se ne sme spremeniti v neobdelano, v puščavo. Včeraj sem obiskal vaše kraje in občudoval, kako upravljate, denimo, čudovito gozdno premoženje, polno divjadi, polno živali, ki se pasejo. Vse upravljate z veliko veščino, z vidika ohranitve, a tudi ovrednotenja.

Pomembna je zemlja, ne posamezni član srenje ali jusa, ki je kot mravlja v mravljišču ali čebela v panju.
Moj profesor kmetijskega prava, ki je bil velik prijatelj skupne lastnine in ki me je naučil ljubezni do teh skupnih dobrin, Giangastone Bolla, je bil prvi odvetnik Regol4 v Cortini d’Ampezzo v času hudih bitk zanje. On je bil najbolj zaslužen, da so leta 1954 odobrili prvi zakon za gorata območja, ki prvič poudarja neodtujljivo pravico teh skupnosti, da po starih običajih upravljajo zgodovinsko premoženje; Giangastone Bolla je vedno govoril, da zemlja ni kamen, ki ga vržemo, temveč je res frugifera, to je nekaj, ki proizvaja, nekaj živega, na kar je vezano preživetje skupnosti in ki si zato zasluži vse spoštovanje. Prav on me je naučil, da skupna lastnina pomeni predvsem spoštovanje do zemlje in njene visoko koristne pridelovalne vloge.

Ko sem se novembra lani v Trentu udeležil letnega študijskega srečanja središča, ki je nastalo na pobudo prof. Nervija, ki ga tudi spretno vodi, in je bil v ospredju odnos med skupno lastnino in okoljem, sem spregovoril in poudaril, da se ravno v skupnem lastništvu pojavlja največje spoštovanje do okolja, v veliko
večji meri kot v individualnem lastništvu, ko ima lastnik v sicer določenih mejah ogromno svobodo odločanja, tudi v negativnem smislu. Prav zaradi spoštovanja do zemlje, ki je bilo vedno navzoče v vaših skupnostih, je skupna lastnina tudi pomenila zanesljivo rešitev za okolje kot vrednoto. Poleg tega je v njem še nekaj več: gre za drugačen način posedovanja. Dovolite mi visoko donečo besedo, ki pa jo bom takoj razložil: vi ste nosilci drugačne antropologije. Vaši temelji so drugačni in drugačen je odnos med človekom in zemljo, ki ga uresničujete.

V rimskem pravu, ki povsem teži k temu, da kot osrednjo vrednoto opredeljuje subjekt in da zemljo izroča v roke individualnega subjekta, prihaja do izraza svojstvena antropologija, določenega pojmovanja človeka in posebnega odnosa med človekom in zemljo. In v tem je pravzaprav pomen visoko doneče besede antropologija, ki je zelo razviden. Vi pa ste nosilci drugačne antropologije, v kateri nedvomno obstajajo posamezni subjekti, vendar sta nad njimi skupnost in zemlja, dobrina, ki jo je treba varovati in ščititi. Kaj se je zgodilo v nedavni preteklosti? Naj me predsednik prekine, ko uvidi, da sem predolgo govoril, kajti ljudje, ki preveč govorijo, so dolgočasni. Kaj se je torej zgodilo v moderni dobi? Nova doba je povsem v znamenju juridičnih vrednot rimskega prava. Napoleonov civilni zakonik, ki sem ga omenil, je glede zasebne lastnine osnovan na rimskem pravu. V 544. členu je poudarjena absolutnost lastništva: »de la maniere la plus absolut«, je napisano v francoščini. Lastnik lahko s stvarjo v svoji lasti razpolaga »de la maniere la plus absolut«; pomislite, ne piše na absolutni način, temveč s hiperbolo, s pretiravanjem: na najbolj absolutni način. Absolutno od absolutnega. S tem je poudarjena ogromna razsežnost lastnikove
oblasti.

Lastništvo se je poistovetilo z modernostjo – to je strašna posledica –, lastništvo se je poistovetilo s subjektom in njegovo svobodo. Individualna zasebna lastnina je postala etična vrednota. Zaradi tega je vse, kar ni ustrezalo tej vrednoti, postalo nemoralno. Vas so pregnali med pošasti, ki jih je treba iztrebiti, med protidružbene stvarnosti, ki jih je treba odpraviti. Tako so v 19. stoletju s tem namenom izdali celo vrsto zakonov in ta namen je zaznamovan že v naslovu: odprava skupnega lastništva. Nešteto je teh zakonov, ki jih sam imenujem auschwitzski zakoni, ker se ne razlikujejo od grozovitega uničevanja v tistem koncentracijskem taborišču. S tem zakonom so hoteli izbrisati z obličja sveta vaše stvarnosti, ker niso ustrezale prevladujoči vrednoti zasebnega lastništva. Pomislite, da deklaracija pravic, s katero se je leta 1789 začela francoska revolucija, opredeljuje individualno lastništvo kot sveto. S tem se je začelo preganjanje. Vi ste namreč že vsaj dvesto let žrtve neštetih preganjanj – v imenu modela, ki je bil absolutni model in kateremu se je moralo vse prilagoditi.

Zaradi tega tudi v našem zakoniku iz leta 1942 – ki je še vedno v veljavi in ki ni bil deležen popravkov glede lastnine – ne najdete sledi o skupnem lastništvu. To je odličen zakonik, pripravili so ga veliki pravniki, ki pa so bili pretežno docenti rimskega prava, zato se je nadaljevalo preganjane s posebnimi zakoni (sicer v
nekoliko omiljenih oblikah, zahvaljujoč se osebnemu prizadevanju kulturno ozaveščenih članov nacionalnega parlamenta, kot sta bila Giovanni Zucconi in Tommaso Tittoni). O teh pomembnih osebnostih sem obširno pisal v prej omenjeni knjigi. Šlo je za drugačen način posedovanja. Tudi zakon iz leta 1927, ki je žal še vedno v veljavi, je v bistvu usmerjen v odpravljanje skupne lastnine in ga obremenjuje odkrito nerazumevanje njene resničnosti.

Od leta 1948 je, hvala bogu, temeljni zakon naše države ustava. Ustava se navezuje na družbeni in pravni pluralizem; to pomeni, da obstaja prevladujoči vir prava in to je država (z obema vejama parlamenta). Obstaja vir prevladujočega prava: to so zakoni, ki izražajo voljo najvišje italijanske politične oblasti. Obstaja
pa tudi možnost vrste virov, ki prihajajo od spodaj in so resnični glas civilne družbe. In ustava v prvih členih razdelka, v katerem so zapisana temeljna načela, ne vrednoti samo posameznikov kot v starih zakonikih in starih listinah pravic iz 18. in 19. stoletja, temveč tudi družbene sestave, to je tiste oblike organiziranosti, samoorganiziranosti družbe, ki prihajajo od spodaj. Ustava prepoznava družbene sestave, prepoznava pravni pluralizem, to je, da je mogoče ustvarjati pravo od spodaj, iz virov, ki niso zakoni. Prepoznava ga kot bogastvo italijanske republike.

Vi ste nosilci tega bogastva, v okviru vaših skromnih moči, seveda, skupaj z mnogimi drugimi, vendar ste nosilci tega bogastva, ker upravljate svojo lastnino v imenu starodavnih, nedvomno večstoletnih običajev. Tu, za mojim hrbtom, jenavedenih nekaj letnic, ki pa niso med najbolj pomenljivimi, denimo leto 1786.
Vaš predsednik je sicer navedel šestnajsto stoletje, sam pa sem prepričan, da gre za stvarnosti, ki so mnogo starejše. Vi ste nosilci starodavnega zgodovinskega sporočila, mnogo pred civilnim zakonikom iz leta 1942, mnogo pred Napoleonovim civilnim zakonikom, mnogo pred francosko revolucijo. Vi ste kot
podzemni tok – saj smo na Krasu, ali ne? Vi ste kraški vodni tok, ki je tekel pod vodo, toda njegov izvir je kdo ve kje. Seveda je moral teči skrit, da se je izognil sistematičnemu preganjanju, ker vi s svojimi zemljiškimi ureditvami zastopate čisto nasprotje prevladujočemu individualističnemu modelu. Sledili ste svojemu modelu, modelu, ki je v vašem DNK, ki izvira morda iz srednjega veka, morda še iz časov pred rimskim pravom?

Vaša zgodovina ste vi in to je zgodovinsko bogastvo. V odnosu z vami je prišlo do napak tudi iz pravnega vidika. Zakaj? Obstaja področje zasebnega prava, področje tako imenovanih realnih pravic, to je pravic, ki upoštevajo človeka v odnosu do stvari, ki proučujejo odnos med človekom in stvarmi, ki so realne, saj latinska beseda res pomeni stvar. Področje realnih pravic sloni na naslednjem splošnem načelu: realno
pravico urejajo zakoni iz obdobja, v katerem pravica nastane; zato ni pravično meriti vašo pravico po zakoniku iz leta 1942, ker so vaše pravice starejše; in tudi ne po Napoleonovem zakoniku, ker so starejše tudi od tega. To so običaji ab immemorabili, kot jim rečemo pravniki, običaji, ki izvirajo od kdo ve kdaj.
Zato moramo tudi s strokovno-pravne plati zaščititi stvarnosti, ki so se rodile pred današnjim dnem, pa tudi pred včerajšnjim in predvčerajšnjim, in jih vrednotiti s pravnim redom, ki je veljal ob njihovem nastanku in ki je za vas še vedno veljaven.

Omenili smo zakon iz leta 1927, ki je še v veljavi. V čem je velika napaka tega zakona? Z neelegantnimi besedami bi v italijanščini rekli: »Ha fatto di ogni erba un fascio,« – vse, še tako različne razmere, je strpal v en koš. Dovolite mi, da ga opredelim za fašistični zakon, in sicer ne zato, ker je nastal med obdobjem
avtoritarnega režima, temveč zato, ker je pod državnim zakonom hotel združiti stvarnosti, ki so si nadvse različne; od alpskih do tistih iz padske nižine v Emiliji, do apeninskih stvarnosti in celo do sardinskih ‘ademprivia’, do jusarskih služnosti v južni Italiji. In to je negativna posledica, razvidna skozi skupni imenovalec jusarske služnosti. Beseda, ki vam ni ljuba. Jusarske služnosti seveda obstajajo, največ v južni Italiji. Mi, juristi, jih v svoji običajni mali latinščini opredeljujemo kot jura in re aliena: to pomeni, da so pravice na tuji lastnini. Na primer, določena skupnost je skozi stoletja pridobila pravico, da svojo čredo pase na zemljiščih, ki so v lasti Cerkve, zemljiškega veleposestnika ali na občinskem ali sploh javnem
zemljišču, to je na zemljiščih, katerih lastništvo pripada občini, državi, Cerkvi, veleposestniku in do katerih ima skupnost samo delno pravico, denimo pravico paše, košnje, sečnje, to je pravico, ki omogoča golo preživetje, saj je vezana predvsem na nabiranje drv, pašo živine in podobno.

Vi pa ste povsem drugačna družbena, gospodarska in pravna stvarnost, vi ste skupno lastništvo, vi ste oblika dejanskega posedovanja, pa čeprav v zvezi z drugačnim načinom pojmovanja odnosa med človekom in stvarmi. Zaradi tega so jusarske pravice in skupna lastnina dva povsem različna pojma, ni jih mogoče poenotiti znotraj istega zakona, kot bi šlo za eno stvar. To je ena velikih krivic, ki jih je storil zakon iz leta 1927. Katera pa je velika krivica, ki vam je bila storjena v sodobnem času? Pravo ni maralo dojeti, v čem je vaše sporočilo, katera je vaša vloga. Nismo se hoteli ponižno potruditi, da bi razumeli, kaj ste delali v teku tolikih stoletij, da ste členitev civilne družbe. Vi ste glas, ki prihaja od spodaj, mi pa smo, nasprotno, pravo zreducirali na zakone, zakone, ki jih izdaja parlament, ki od zgoraj padajo na glave državljanov.

Vi ste dandanes stvarnost, za katero večina juristov ne ve ali pa jo slabo pozna. Vi se morate potruditi, da bodo izvedeli za vas, ker ste žrtve velikanskega nerazumevanja. In mislim, da se moramo mi, ki nismo člani skupnega lastništva, potruditi, da bomo dojeli, kaj ste, kaj predstavljate z zgodovinskega vidika.
Zakaj vas je treba spoštovati? – Ker ste glas pogosto zelo starodavne zgodovine; morda ni nihče v večji meri kot vi nosilec tako stare zgodovine. Zgodovinarji pomembne francoske zgodovinske šole opozarjajo, da je zgodovina »longue durée«, dolgotrajna. Zgodovina se ustvarja v dolgih obdobjih in ne v kratkih rokih,
potemtakem ste vi nosilci zgodovine, ker ste nosilci dolgega trajanja. Kako vam je uspelo preživeti kljub preganjanju? Uspelo vam je, ker ste tolmačili korenine svojih ljudi, vi sami ste korenine svojih ljudi in zato poosebljate občutene in udejanjene vrednote, ki jih dandanes označujemo za ustavne.

Ustava terja za vas spoštovanje in nadejam se, da nas bo gibanje, ki se hvala bogu oblikuje v zadnjih letih, privedlo do polnega ovrednotenja tega, kar ste naredili s svojo izredno vlogo v vsej Italiji, a predvsem na vzhodu tega alpskega loka, ki se od Stelvia boči do hribov, kraških vzpetin, ki segajo nad Trst, na tem ozemlju, kjer je resnično ohranjeno gozdno, pašniško premoženje in kjer izvajate budno varstvo okolja. In ne verjamem, da so moje besede preveč poveličevalne, saj je jasno, da z občudovanjem gledam na tisto, kar ste naredili. In res ne mislim, da pretiravam, ko trdim, da so ti veliki dosežki predvsem vaša zasluga.
Prosim vas, bodite psihološko aktivno, borbeno, uporno naravnani.

Spominjajte se besede svetega Pavla, spes contra spem, ohraniti upanje, pa čeprav se v duhu razrašča obup, saj je naravno, da se človeka, ki se zaveda, da ga ne razumejo, polaščata razočaranje in malodušje. Zato se morate napolniti z aktivnim psihološkim nabojem v imenu velike gospodarske in družbene vloge,
ki jo nadaljujete poleg zgodovinske vloge in izročila. S tem sporočilom, polnim upanja in zaupanja, s tem pozivom, da se napolnite z nabojem psihološkega zaupanja, sklepam svoj skromni poseg, s katerim sem hotel samo izraziti veliko prijateljstvo, ki ga čutim do vseh vas. Hvala.

——————————————————————————————————————————————————

 

OPOMBE: Slabih 10 let po tem govoru, to je 10. oktobra 2018 je Agrarna skupnost jusov-srenj v tržaški pokrajini prejelo razsodbo Vrhovnega kasacijskega sodišča v Rimu št. 13531/2014 z dne 05/07/2018 – objavljena dne 10/10/2018, s katero je Jus Opčine zmagal in zaključil dolgoletno pravdanje proti Občini Trst in Deželi Furalniji julijski krajini ter Openskemu odboru za ločeno upravljanje jusarskega premoženja. Prilagamo vabilo na tiskovno konferenco ter razsodbo italijanskega Vrhovnega kasacijskega sodišča.

VABILO TISKOVNA KONFERENCA razsodba 2018

Sentenza Cassazione Jus Opcine(1)

Prikazna slika predstavlja tipični istrski motiv iz 60. let in je v odnosu do tega prispevka le simbolične narave. Povečava slike visi na stopnišču Srednje ekonomsko-poslovne šole Koper. Slike z motivi opravil na polju so bile postavljene ob obnovi šolskih prostorov okoli leta 1985. Fotografije prikazujejo motive pri delu na polju v bližini hrastovske cerkve pod Kraškim robom nekje v 60. letih. Pri delu sodelujejo ženske in moški. Vir in avtor izobešenih fotografij nista znana, za opremo stopnišča jih je posredoval um. zgod. Janez Mikuž, tedaj zaposlen pri Pokrajinskem muzeju Koper na pobudo arh. Zdravka Leskovica. Fotografijo objavljamo z dovoljenjem vodstva šole. – Opomba L. Dobrinja).

————————————————————————————

1 Pri krajih in rekah, kjer slovenska imena niso znana, uporabljamo krajevno narečno poimenovanje ali
smiselni prevod imena v slovenščino. – Op. ured.

2 Carlo Cattaneo: »Su la bonificazione del Piano di Magadino a nome della Societa’ promotrice«, zdaj v Scritti economici, ki jih je uredil A. Bertolino, Firenze, 1956., III. zvezek, str. 187–188.

3 Motifs et discours prononces lors de la presentation du Code Civil par divers orateurs du Conseil d’Etat et du Tribunat, T. I. Paris, 1855, str. 295.

4 Regula je stara, v Venetu in še posebej na območju Dolomitov razširjen institut, pri katerem družine, ki
izvirajo iz tega prostora in ki so nedeljiv in skupinski lastnik zemlje, to lastnino neposredno upravljajo preko statutarnih organov (op. ur.).