KASTEVSKA VARDA – STRAŽNO MESTO ALI NARAVNO SVETIŠČE

Bilo je neke vroče junijske nedelje in v mislih so mi odzvanjale besede ljubiteljice staroverstva o njihovi Vardi. Dragica živi v Istri že lep del svojega življenja, v Kastelec na Kraškem robu pa se je priselila pred kratkim. In ne prav dolgo tega je tekla tudi beseda o slovenskem staroselstvu in nameri o popisu Vard v Istri. “O,” je rekla, “naša Varda pa je res nekaj posebnega. Zame je to posvečeni kraj in poseben odnos do Varde imajo tudi domačini. ‘Naša Varda’, jo imenujejo in v njihovem glasu je pri tem čutiti nek globok svečan odnos.” In tako sem se tistega opoldneva naravnala v smeri Kraškega roba in Kastelca. Poiskala sem Dragico, ki mi je dala smer in lego in moj vzpon se je začel. Po položnem vzponu, ki so ga spremljala mogočna drevesa, med njimi hrast, gaber in lipa, se odpre travnata raven, kjer je ob poti postavljena oznaka za smer Varde. Na pravi poti sem. Steza ali pa kolovoz vodi v gozd, ki nas po rahlem vzpenjanju pripelje v gaj, kjer te prvič objame občutek svetosti.

Desno od poti, ki vodi skozi gozdni gaj, se za drevjem dvigajo skalne pečine. Na neki točki se steza odcepi in zavije desno in strmo v hrib. Med drevjem se tu pojavijo razvaljene skalne balote.

Pod skalno gmoto, ki se nam postavi na pot, se okoli in okoli vleče položni pas, ki obkroža kamniti vrh. Sama sledim stezi, ki se vije med skalami, ki me pelje proti vrhu in skupinici mogočnih borovcev. Ozek prehod skozi skalovje spominja na zamaskirani vhod. Preidem ga in po parih metrih sem na vrhu. Pred menoj se odpre osupljivo prizorišče.

Pravilno odrezana ploščad je poraščena s travo in kraškim cvetjem, vse skupaj pa ima skrivnostni pridih svetega prostora. Najbolj presenetijo suličasti listi perunik, ki so v tem času že odcvetele. Med njimi bele kraške cvetice, ki jih ne poznam, cvetje, ki je doma tudi v mojem delu Istre, pa ima tu veliko intenzivnejšo barvo. Skalni robovi so obrasli, kot bi šlo za skrbno urejeni skalnjak. Impresivno. Če to ni bilo mesto čaščenja, je čas, da to postane.

S ploščadi se svet odpre na vse strani neba, razgledi so čudoviti. Najbolj osupljiv je pogled proti severozahodu, kjer se pred nami razprostira kastevska “vala”, obrisi Strmca (grad Socerb) in končno – morje. Po vzhodnem robu se podamo proti južni strani, kjer se ploščad podaljša s skalni ronek. Pomol kaže smer proti Istri.

Na zoženem delu se na desni strani, ki pada proti zahodu, oko ustavi na kaki dober meter dolgi podolgovati skalni razpoki. Morda gre za odprtino v manjšo kraško jamo, morda za običajno vdolbino. Ob močnem vtisu, da vse to ni le delo narave in da se nahajamo pravzaprav na starodavnem mestu čaščenja, se ob pogledu na podolgovato razpoko v skali porodi prispodoba na žensko vulvo. “Glej ga zlomka, v naši vasi so dekličinim spolovilom – malo v hecu, malo zares – rekli prav “poka” (razpoka).” Občutki so zelo močni, preveč, da bi jih bilo mogoče vse dojeti in sprejeti. Vrniti se bo treba.

Še en obhod, pogled na vse strani in nato sestop. Pod skalno krono se podam še po prehodnem obroču, ki ga na skrajni južni strani preseka umetna vsekanina, narejena očitna ob gradnji ceste, ki vodi iz Kopra v Ljubljano. Skale in kamenje pa, kot bi jih nekdo prevalil s skalne ploščadi. Obrnem se nazaj in po vzhodni strani dosežem kolovoz, ki se po severni strani spušča skozi gaj proti Kastelcu. Prelepo odkritje, prežeto s prepričanjem, da gre v resnici za svetišče. Hvaležna sem, da sem spoznala Dragico. Mislim nanjo in na to, kako ji bom opisala svoje občutke. Težko bom našla besede. To je bilo ob tisti vroči popoldanski uri, edino jasno.

Besedilo in fotografije: L. Dobrinja