Klavdjo Ugrin in dediščina Sočerge

(Pogovor s Klavdjom Ugrinom, ki je potekal na njegovem domu v Dekanih dne 22. svečana 2016 in bil dopolnjnen dne 1. sušca 2016)

Zapisala: Leda Dobrinja

Pogled na kamniti obod gradišča nad Sočergo iz zraka. V ozadju pokopališče s cerkvico sv. Kvirika. Foto: Peter Kleva, 2014.

Raziskovanje je resna, odgovorna stvar; v skupinski zavesti je še do včeraj veljala za suhoparno dejavnost, mučno sedenje v zatohli knjižnici, obloženi s policami starih knjig in zaprašenih zapisov. Danes, nasprotno, se raziskovanje odvija v laboratorijih, znanje prenaša v avlah vseučilišč, zbira in križa v razkošnih prostorih raziskovalnih središč in strokovnih knjižnic. Prispodoba zanj je lahko niz strokovnih konferenc in simpozijev, ki se selijo iz enega svetovnega središča v drugo in z njimi združba, krog agilnih in ambicioznih doktorjev vzpenjajočih se karier, ki na letalu pripravljajo svoj nastop, ali pa aspirantov, ki na prenosniku s spletnih virov spravljajo skupaj doktorate. Lahko je pustolovsko in dramatično, polno nenavadnih odkritij, ki spreminjajo življenje. Je moralno odgovorno in polno dilem: videti ali ne videti, kar je pred teboj, povedati ali ne, kar si opazil. Lahko je nevarno. Ne le to, ali boš svoje delo lahko objavil ali ne, ne le ali boš imel kariero in ugled – povedati, kar veš, je tudi smrtno nevarno. In ne mislim le na svetovne afere kot tiste o WikiLeaksu. Lahko pa je vsakdanji tik-tak, čisto navadno vsakodnevno dogajanje, polno drobnih naključij in nenadnih srečanj. Spoznaš ljudi, izveš za podatek ali knjigo, ki jo je sto, dvesto ali tristo let prekrivala pozaba. Nekaj te zanese v nek kraj ali pa te sam pokliče. Tako je tokrat mene klicala Sočerga. Že od malih nog me spremlja zgodbica o ‘Kučergi’, ki si jo je za naju s sestro izmislil moj oća. Potem je sledilo več znanstev in odkritij, ki dajejo uvod prispevku o Krogu in čeri v tem zborniku. Eden lepših členov te verižice naključij je obisk pri Sočeržanu Klavdiju Ugrinu. Tule ga imate.

Razgovor s Klavdjem Ugrinom je potekal na njegovem domu v Dekanih. K njemu me je napotil lastnik gostilne Pri Milanu v Sočergi ob iskanju gradiva o starem gospodarstvu in istrjanskih volih. Klavdjo me sprejme v svoji sodobni hiši in me najprej povabi v mali prostor ob vhodu. Ko odpre vrata, na levi strani pogled obvisi na policah z domačimi pijačami vseh sort in okusov, na desni strani pa se polica za polico vrstijo pokali, kupe in priznanja. Klavdjo Ugrin je namreč izvrsten igralec igre na moro. A ta mora, ta strast, je vsebina kakega drugega srečanja, sedaj k prvi najdbi, ki je pritegnila mojo pozornost.

Beseda je stekla o ostanku sočerškega nagrobnega kamna, ki visi uokvirjen na steni gostilne v Sočergi. Zanima me vse, od kdaj je, kje je bil najden, kaj je bilo na njem ob izkopu. In Klavdijo nam o tem lahko govori skoraj iz prve roke. Izkop kamna je že pod Italijo potekal preko vaškega župana in to je bil prav njegov oče. In dogajanje se je začelo prav v sočerški gostilni. Ob njej je pred drugo svetovno vojno prebivala družina Karla Ugrina, po domače Mohorja, ki je držala ošterijo samo in trgovino. Po drugi vojni
se je družina preselila nižje v vas ‘H pije’ (K pilju), kjer je držala gostilno do okoli leta 1975.

Da bi bolje razumeli, od kod podatki o kamnu, mi pove, da je bila njegova družina dolgo nazaj dobro stoječa, pomembna in razgledana. Njegov oče Karlo, in morda prej nono, sta bila edina pismena človeka v vasi, pod Italijo je bil oče pooblaščeni državni cenilec in župan, držali so gostilno in trgovino in imeli so, kot vsi drugi, tudi živino in zemljo. Pred 1. svetovno vojno je družina nonota Jožefa, po domače Bepata Mohorja, držala gostilno ob opasilu, ob sveti Femiji. In ker so živeli na prehodni točki, ki je vodila iz Buzeta proti obmorskim mestom, je tekla mimo tudi prometna žila in v Sočergi so se – hočeš nočeš – ustavljali vozniki, da so se okrepčali. V gostilni so se zbirali tudi vaški možje, vedno se je kaj govorilo, in on, Klavdjo, je z zvedavostjo poslušal in srkal stvari, ki so si jih pripovedovali. In tako je iz prve roke zvedel, kako je bilo z najdbo nagrobnega kamna, saj je to pripovedoval njegov oče.

Nekega dne, bilo je leta 1935, se je v gostilni ustavil nek gospod iz Trsta, govoril je italijansko, torej je bil Italijan. Ni bil navaden človek, v rokah je držal nek zemljevid, neko označeno karto. V gostilni je povprašal po županu, javil se mu je njegov nono. Gost je zaprosil, naj mu pomaga s kraja ob cerkvi na pokopališču nekaj izkopati. In ta izkop je opravil njegov oče Karlo. Tržaški gospod mu je na osnovi označbe na karti točno pokazal, kje mora kopati, in niso dolgo iskali. Kakih 60 centimetrov pod površjem so naleteli na kamen, ki je bil kakih 85 cm visok, 45 cm širok in 25–30 cm debel. Oče ni bil pozoren na to, kaj je bilo na kamnu.

Klavdjo se ga je pred nekaj leti spomnil, šel v Buzet in ga ob pomoči muzejskega delavca odkril. Danes na fotografiji vidimo, da je na prednji strani poškodovana človeška (ženska) podoba in na spodnjem robu so neke  črke. Tedaj pa na to ni bil pozoren. Ne ve se, ali je bila podoba na njem poškodovana že tedaj ali se je poškodovala pri izkopu ali je bila morda tedaj še nepoškodovana. Gotovo je, da je bilo delo zelo dobro plačano. Kamen je naslednjega dne s konjem prepeljal v muzej v Buzet in oče je vedno pripovedoval, kako je za izkop in vožnjo z vozom do Buzeta dobil večje plačilo, kot če bi šel dvakrat z vozom v Motovun in nato v Trst vozit seno.

Kasneje so kamen očitno proučili in danes ob njem piše, da gre za ostanek nagrobnega kamna (tega in tega), da je iz 1. stoletja po našem štetju, da ga je dal postaviti … in da je na spodnjem delu vklesan napis. Zanimala me je predvsem ženska podoba na ostanku reliefa in vprašanje, ali kamen morda ni upodabljal starejše vsebine. A ker sedaj na to še ni odgovora, se pogovor obrne na gradišče. Odprem naš zbornik na strani, kjer je naslikano gradišče pri Kviriku, ki leži zgoraj nad vasjo, in vsujejo se spomini. Najprej me zanima poimenovanje in, zanimivo, domačini rečejo delu, obdanem s kamenjem, Gradec, nasipu kamenja (kraškega in druge vrste) pa gradišće.1 Gradec je torej obdan z gradišćem. Jaz ga takoj vprašam, ali je od starega kaj o kakem čaščenje, karkoli, kar bi se preko pripovedovanja ohranilo iz prastarih časov. Povem mu tudi, kar mi je povedal fant iz vasi o mestu Par kruoga2. In Klavdjo takoj odgovori:

»Ja, mi smo ‘kruog’ imenovali cel skalni rob gor na planoti ob gradišču, še posebej tisti del, ki gleda proti buzetski dolini. Mi tudi eni steni, skali, rečemo ‘kruog’. Tam spodaj pod tem robom je neka jama, ki smo ji rekli Veli badinj3, saj je imela obliko zvrnjenega soda. K njej se da priti, če gremo pod pokopališčem po stezi malo pod robom še kakih 200, 300 metrov. Kraju, kjer teče steza, se reče Put pečine. Jama je velika kot neka soba, kake tri metre visoka in ima pred vhodom kot neki plačar, raven prostor, s katerega se potem pride do jame. Do vhoda, ki je nekaj metrov višje, vodijo 3 ali 4 sklesani škalinčki.« Ni nobenega pričevanja, da bi bil tam kak ostanek
starega čaščenja.

Vprašam še za njegovo stališče do mnenja župnika, da je okoli gradišča obstajal še en širši pas. In za kaj se je uporabljala ta površina, je bil to predel za pašo in ali je to morda bila kaka komunela?

»Ta notranji del, del znotraj kamnitega oboda, je zagotovo bila skupna last, čeprav ne v obliki komunele, danes je v zasebni lasti, vendar imajo vse družine, vsak dedič iz vasi gor svoj delež, pa čeprav nekateri le nekaj kvadratnih metrov. Notri se je kosilo, okoli po kraškem delu pa paslo. Komunela, po domače ‘kaminiela’, pa je
zajemala samo gradišče in še nekaj metrov na njegovi zunanji strani in prav tako predel, cel hrib pod pokopališčem, ki pada proti vasi. Ta del je bil neporaščen in neploden, pod Italijo so ga zasadili z borovci.«

Vprašam ga še po jami, ki se nahaja na jugozahodnem delu gradišča. Tam se nahaja kraška jama, v katero se je – po njegovem pričevanju – v študentskih letih spustil pisatelj Marjan Tomšič in rekel, da globoko dol vodi do izvira. Klavdjo tega podatka ni potrdil. Rekel je, da jama pada kakih 6 metrov navpično in se dalje nadaljuje položno v smeri vasi. Po vojni se je vanjo spustil Lojze Palčič in povedal, da je notri našel bombe iz časa vojne. Vode pa da notri ni. V zvezi s to jamo se Klavdjo spomni še to, da so starši otroke skušali obvarovati tako, da so jih strašili z Rjavo bareto. Rekli so jim, da če se bodo približali jami, bo prišla Rjava bareta (pošast) in jih bo povlekla noter. Nikoli ni noben otrok padel vanjo.

Je pa zanimivo, da na začetku gradišča, prav pri vhodu ob vznožju nasipa, obstaja izvir pitne vode. Danes je vode malo, nekoč pa je od izvira tekel potoček, ki se je malo pred glavno cesto obrnil proti buzeški strani in se izlival pod Sočergo v Rieko (Reko), nato v Bračano in končno pri vasi Rušnjak v Mirno. Izviru so od starega rekli Merišće. Izročilo pravi, da so osvajalskim vojakom domačini zastrupili vodo. Ko so jo popili, so se zastrupili in so tam ležali mrtvi. Klavdjo misli, da ime izhaja od ‘morišče’.4 Podobna pripoved se nanaša tudi na izvir Par Šeku pod Sočergo5, ki mu pravijo Bervinčji du’ (Mravljični dol). Tudi ta izvir so po izročilu domačini osvajalcem zastrupili, da so ležali na okoli kot brvinci, to je mravlje. Tudi sicer je Sočerga bogata z vodo. Pred prvimi vaškimi hišami se na desni nahaja izvir Rišćak. Tam je šterna, a voda se izlije čez in teče do predela, ki ga imenujejo Ponikve. Tam voda na več mestih ponikne in se potem izlije v Rižano. V dolini, ki se vije od Sočerge, pod Lukini in proti Gračišću, so plodna polja in tam so imeli svoje njive Lukinčani in Sočeržani6.

Zgoraj na krasu pa so pasli. Tudi on sam je kot otrok pasel in tam na robu, ob izhodu, ki gleda proti Lukinom, je en špičast kamen, na katerem je sedel, ko je pasel. Zanimal me je pravzaprav nek večji kamen nekje na srednjem delu kraškega roba. Vprašam ga, ali obstaja kak spomin, da bi tam imelo kaj kak poseben pomen in da bi kaj častili.

»Ne,« pravi, »nič takega se ni govorilo, le na večjem kamnu blizu izhoda na severozahodni strani smo kot otroci sedeli, ko smo pasli. Je bil visok kaka dva metra in pol in špičast, smo mu rekli, da je ‘ku en vojakić’.«

»Ali ste imeli živino?« ga vprašam.

»Ja, seveda smo imeli. Imeli smo po štiri vole, moja družina se je ukvarjala s prevozništvom7 in je zato imela štiri vole in konja. Potem smo imeli po dve kravi, teleta, junce in junice, tam do deset glav.«

»Kako ste rekli živini, ste rekli tudi vi blago?«

»Blago, ja. In potem smo imeli konja. Z voli smo prevažali težje tovore, seno, drva, karbon8. Za tak ‘vejač’ (furo) iz Motovuna, Livad, Buzeta do Svete Ane pri Trstu so vpregli vole, v glavnem močne istrijane. Konja pa so imeli za lažje in hitrejše prevoze. Potem so imeli še mušo (oslico).« 

»Za kaj pa ste rabili oslico? So ženske trgovale?«

»Ne, pri nas se ženske niso toliko ukvarjale s prodajo, so hodili na delo bolj moški in so bile one doma. Mušo smo imeli, da smo vozili žito in koruzo v mlin v Malne. Žito so dali v ‘balige’ (platnene vreče), težke kakih 60 do 70 kg, in ga nadeli na hrbet oslice, da je visel na obe strani hrbta. Imeli smo tudi ‘bašto’ in to smo uporabljali, ko smo vozili druge stvari … In potem smo redili ovce. Vsaka hiša je imela blago (govedo), zagotovo pa je imela vsaka hiša ucẻ. Naša družina je imela 30, 40 ovac in tudi dve ali tri koze. Tudi te so bile koristne živali, dajale so mleko, meso in volno. Vse skupaj pa smo pasli gor okoli gradišča.«

»Kako ste rekli beli pasmi volov in kakšna imena ste poznali pri vas?«

»Smo jim rekli istrijani. Smo jih klicali Boškarin, Bakin, Gajardo, Napoli.«

»Palermo in Gardelin?«

»Ne, Palermo, ne. Gardelin pa, Gardelin … ja, smo imeli smo anka enega Gardelina.«

»In krave, kake pasme ste imeli in kako so se klicale?«

»Krave so bile bolj za mleko, so bile bolj ‘švicare’ in tudi kaka šekasta je bila vmes in tudi križane. Tudi voli so bili včasih mešane pasme. Krave pa smo klicali: Mandola, Salvina, Vijola, Liska, Šeka. Ukvarjali smo se največ s trgovino in temi posli. Moj oče je bil posrednik, kšeftar in se je dobro znašel. Bil je eden redkih, ki je znal pisat. Ko je bilo treba kaj ocenit, so poklicali njega. Bili smo dobro stoječi in ničesar nam ni manjkalo. Poleg tega je bil v vasi župan. Bili so pametni in podjetni.«

Kasneje mi tudi pove, kako ga je oče vzgajal, da se ne sme nikoli postaviti nad ljudi, kako mora biti spoštljiv, tudi ko je njegov položaj boljši. To je še posebej veljalo pri gostilniških poslih. Sočerga je bila zares prehoden kraj, res je bilo vedno zelo veliko prometa. In tako je prišla beseda ponovno na cesto, na asfaltiranje in na podatek, da je bilo pri asfaltiranju po letu 1970 kamenje za utrjevanje poti vzeto na obodu gradišča. Marjan Tomšič mi je prenesel podatek, ki mu ga je povedal kipar Jože Pohlen, da je bilo pri gradnji ceste v 60., 70. letih odnesenega veliko kamenja z gradišča.

»Mimogrede,« ga še vprašam, »Pohlen je pričal, da so bile tedaj na prednjem delu kamnitih nanosov najdene neke barvne steklene (okrasne) kroglice, ki jih je on spravil pod nek kamen, da bi ponje prišli iz buzeškega muzeja. Za te kroglice se ne ve, kje so, saj o njih v tem muzeju sedaj ni nobenega podatka. Ali imate vi kak podatek o kakih drugih najdbah na gradišču?«

»Ne, ne, nič ne vem. In tudi nič drugega, nič posebnega se ni našlo. Le kamenje, po ostankih med kamenjem se je sklepalo, da gre za pomembni arheološki ostanek, in so potem z odvažanjem kamenja prekinili. Niso ga odvzeli veliko. So pa tam jemali kamenje za gradnjo hiš. Imeli so tudi nek tak premični mlin za kamenje, da so ga mleli v gramoz. Za hiše je šlo z gradišča več kamenja kot za cesto. Je pa še ena zelo pomembna zadeva, ki ti bi jo zelo rad povedal. O zgodovini vasi, ki je pričala, da je morala biti Sočerga nekoč pomembna.«

In pove mi nekaj podatkov, ki sem jih že prej izvedela od župnika. Omeni svetnika san Syrija in to, da izhaja od tu ime vasi Sočerga. Odgovorim mu, da so tako razlagali drugi, tisti, ki so prišli v naše kraje, in da mi sami nikoli nismo raziskovali. Da smo bili po mojem Istrijani tule mnogo prej in da sedaj opazujemo stvari s stališča, da smo mi dali mi imena svojim krajem. Da so morda drugi, prišleki, povzeli poimenovanja in jih nekako uskladili s tem, kar so prinašali, na primer imena cerkva in tudi krajev. Omenim Abitante in vprašam, kako so oni rekli kraju po domače.

»Betante, ja, Betonte so rekli vasi tam bliže.« In da morda bo res tako, kot pravim.

»A še nekaj bi ti povedal. Pri nas so od starega pravili, da je nekoč stala cerkev sv. Femije ob poti, ki vodi iz Sočerge proti Tuljakom in naprej proti Gradinu. Ko se končajo hiše in se pot dvigne, se na levi strani še nahaja ‘peč’9. Sedaj je ta del zapuščen in se to toliko ne vidi, vendar je tam star izvir. Od starega so pravili, da je na tem mestu stala cerkev in ob njej velikanska lipa. Nekoč pa je v lipo udarila strela, ta je padla na cerkev in jo porušila. Lipo so razžagali in les odpeljali in bilo ga je za 20 voz, tako je bila velika. To je bilo okoli leta 1540. Iz kamenja so nato zgradili novo cerkev spodaj v vasi. Še danes pa temu mestu rečejo ‘Peli svete Femije’ (Pri svete Femije).

To je bilo gotovo res in kaže, da je bila to tudi farna cerkev, saj še danes častimo zavetnico sv. Evfemijo ob našem opasilu 16. septembra. Na obeh straneh oltarja nove cerkve pa sta naslikana sv. Just in sv. Evfemija. Pred dobrimi desetimi leti, ko so ob pomembni obletnici izdajali knjižico, so našli podatek, da je leta 1570 Agostino Valier pri vizitaciji podrobno opisal stanje cerkva in gornji podatek potrdil. Sem rekel, sedaj je ura, da raziščemo to stvar. Če je ne bomo sedaj, je ne bomo nikoli. In res, sem govoril s tem in onim in smo se zmenili ter izdali knjižico o naši vasi.«

In res danes, če pogledamo na spletno stran župnije, beremo, da je sedanja cerkev posvečena Srcu Jezusovemu, v oklepaju pa je zavedena cerkev sv. Justa (ki je ni več) in cerkev sv. Evfemije (ki je ni več).

»Kako pa to,« vprašam, »da se je tam znašel tudi sv. Just?«

»Ja,« je odgovoril, »sv. Justu je bila posvečena mala cerkvica, ki je stala na mestu sedanje župnijske cerkve. Bila je majhna, zato so jo leta … razširili. Okoli male cerkvice so zgradili večjo, in ko je bila ta končana, so staro porušili. Da pa ne bi delali krivice ne enemu svetniku ne drugemu, so poimenovali cerkev po Srcu Jezusovem.«

Jaz sicer iščem povezavo med podatki o starem svetišču, ženski svetnici, omembi Julite in nato posvečenost sv. Justu. Gre morda za čaščenje Matere zemlje in vode? Toda sedaj ni čas za tovrstno razmišljanje. Pomembno je, da je obstajalo staro svetišče ob izviru, ob katerem je stala lipa.

Gostitelj mi še pove, da je bila Sočerga sicer revna vas. V vasi se je veliko moških ukvarjalo z zidarstvom. Bili so izvrstni zidarji in so bili poznani daleč naokoli. Hodili so na delo in ostajali okoli po več dni skupaj, vendar od dela ni bilo denarja. Plačila so bila zelo nizka in mnogokrat so delali zato, da so se dobro najedli in prinesli domov kak kilogram špeha, malo moke. Medtem ko so bili moški okoli, je doma vladala revščina, lakota in ženske so otroke mnogokrat prehranile tako, da so prosile okoli. Petljači so jim rekli včasih in vas da je bila v okolici znana tudi po tej manj slavni strani.

In še nekaj me je zanimalo. Kraj, kjer stojita dva obrambna stolpa blizu Pregare in ju v zadnjem času poznamo kot Starci. Vprašam ga, kaj o ve o tem kraju, ali za domačine kaj pomeni in ali se je tu nahajal kak izvir. Prav tako me zanima skalni rob, ki vodi od stolpov skozi gozd proti cesti.

»O stolpnih nimam posebnih pričevanj razen tega, da smo tam rekli Pud tabre (Pod tabori). Izvir, potok je tam verjetno tekel. In če danes pogledaš od gostilne v Sočergi, vidiš, da teče skalna žila od Šaleša na jugu preko Pićurov, kjer stoji ena hiša na samem, pod Svetim Šimuonom mimo Perajev. Pri Perajih iz stene izvira voda. In na steni, nad steno stoji Svet Šimuon, ki je stal, preden je nastala Pregara. Žila gre v Oliko, do Pisarov. Tam se konča. Tam imamo eno njivo Pud kruožcon, ker je stena manjša.«

In tako nekako zaključiva tudi najin krog poizvedovanja. Čas je poletel, kot bi pihnil, le še toliko ga je, da nadrobiva nekaj podrobnosti, ki dežujejo in ki se zlivajo s spomini iz moje vasi. Ne gre mi pravzaprav iz glave, da je ta razgledani in umirjeni človek, ki mi pripoveduje o ‘rimski najdbi’ in zgodovini cerkve v Sočergi, pravzaprav igralec more, strasti mojih prednikov, ki je življenje barvala vse do včeraj. Ali danes. Klavdjo mi pove, da se v zadnjem času v Loparju udeležuje turnirjev v mori. A ta mora, mora, ta igra iz davnine, je vsebina prihodnjega srečanja, če bo Klavdjo še za to, tematika pisanja za prihodnjič.

Prispevek objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II., Koper, 2017.

(V prispevku so dodane še fotografije: 1. Klavdjo Ugrin, rojen v Sočergi leta 1939, ob nagrobnem kamnu od sv. Kvirika v krajevnem muzeju v Buzetu. Foto: Žiga Tomšič, 2013. 2. Pogled na pokopališče pri sv. Kviriku iz zraka. V ozadju vidimo polkrožni kamniti obod gradišča. Foto: P. Kleva, 2014. 3. Slika istrskega vola, ki danes krasi gostilniško sobo Pri Milanu. Avtor in točen kraj ter čas nastanka slike niso znani. 4. Pogled na Buzetsko kotlino s Sv. Kvirika nad Sočergo. Foto: P. Kleva, 2014.)

 Zbornik lahkot naročite preko stikov na tej strani.

————————————————————————————————————

OPOMBE:

1 Gradišče, polkrožni nasip je nanos različnega kamenja, širok 5–10 metrov, visok 3–4 metre? –L.D.
2 O tem govori prispevek Krog in čer v Sočergi v nadaljevanju tega zbornika.
3. Badinj je domače ime za velik vinski sod.

4. V Istri in na Krasu poznamo več krajevnih imen Merišče, med drugim o tem govori Marija Koren v prispevku o Podgorju.
5. Predelu, kjer ležijo Pisare, Šeke, Maršiće in Karle, pravijo Dulenjšćina.
6. Ženske iz Sočerge so Sočeršćice.

7. Besede furmanstvo pri nas nismo poznali.
8. Karbuon so vozili Ćići do Buzeta, oni pa naprej v Trst.

9. Peč ali puč je kal za pitje živine. Beseda izhaja verjetno od glagola ‘pet’, to je piti. − Op. L. D.