KOCJANČIČEVA NAGRADA

(Dogajanje in položaj avtohtone slovenske kulture ima svoj odsev tudi v Kocjančičevi nagradi. “Odsevi v Kocjančičevi nagradi” je prispevek v poglavju Ogledala v knjigi Lede Dobrinja Tretja istrska prebuja in njene senčine, ki je izšla konec leta 2018.)

Če smo že pričeli s Kocjančičem na ustih, moramo sedaj, v poglavju o odmevih ugotoviti, da je eno od ogledal dogajanja tudi Kocjančičeva nagrada. Milan Gregorič je s svojim Kulturnim klubom Istra z njo povezan od njene ustanovitve. Svoj spis Mar res dokončno pogrezanje Kocjančičeve nagrade v blato,[1] ki je bil objavljen v listu Novi glas in reviji Reporter, začne takole:

 »Naš prostor je bil v preteklosti v kulturnem pogledu zamudniška slovenska pokrajina in, kot je ob neki priložnosti lepo povedal pesnik Tone Pavček, »prišel je Kocjančič (1913–1991), duhovnik in svečenik besede, in Slovenska Istra je z njim za zmeraj, tudi v poeziji, postala slovenska, on pa njen pesnik«. Bil je starosta slovenskega kulturnega ustvarjanja v Istri in kot tak naša ikona – svetinja. Tej kulturni prebuji z vstopom Kocjančiča v slovensko literaturo je sledila nova enkrat sredi 70. let, ko smo odkrili njegove, v krivično pozabo potisnjene Šavrinske pesmi. Nekaj se nam je podiralo pod nogami in pri iskanju novega smo se samodejno vračali k virom, kjer so stvari bolj čiste. In tam smo srečali tudi njega, ki nas je nevsiljivo vabil … Srečanja so nas duhovno povezala in nato smo z njegovimi pesmimi v rokah in srcih začeli naše dolgotrajno skupno popotovanje po Slovenski Istri. Ljudje so čutili, da se z njegovo vrnitvijo vrača še kaj drugega. V srcih je vzklilo novo upanje in nova pričakovanja, iz katerih se je potem rodila slovenska država. Po Kocjančičevi smrti se mu je Slovenska Istra poskušala oddolžiti s simpozijem o njegovem življenju in delu, z zbornikom, z doprsnim kipom pred koštabonsko cerkvijo in na pobudo pisatelja Marjana Tomšiča tudi z ustanovitvijo nagrade leta 1993, poimenovane po njem …«

Gregoričev spis se nato nadaljuje s posegi politike vanjo in govori o politični preprečitvi podelitvi nagrade literatu Bertu Pribcu in njemu samemu zaradi politične pripadnosti. To je zelo simptomatična zgodba in si jo preberite sami. Moje videnje pa je naslednje.

Za nagrado sem izvedela po njeni prvi podelitvi, to je 1993. Prva jo je dobila Rožana Koštjal. Kolikor sem zaznavala, se je ukvarjala z zbiranjem ljudskega blaga in animacijo pri poustvarjanju istrske ljudske glasbe. Veliko je naredila pri promociji lika »šavrinke«. V domačem narečju je v noši nastopala na bolj in manj pomembnih prireditvah in po njeni zaslugi so bile v istrski reviji Jurina i Franina objavljene prelepe fotografije Istrjank s plenjerji, ki jih je posnel fotograf Sergio Gobbo.[2] Bila je najbolj smela in najprodornejša osebnost slovenske Istre tistega časa.

Novica o tem, da je bila vzpostavljena nagrada za prispevke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre, je pomembno odjeknila v mojem subjektivnem svetu. Končno nekaj, kar nagrajuje delo za iskanje in upodabljanje naše kulture. Samodejno je tudi med sodelavci stekla beseda, kdo si jo zasluži.[3] Naslednje leto je bila nagrada podeljena Edelmanu Jurinčiču za njegovo prozno delo Istrani. Edelman je dotlej objavljal predvsem pesmi in Istrani so predstavljali prvi neposredni nastop našega človeka v literaturi. Zelo sem bila zadovoljna.

V letu 1996 je nagrado po Gregoričevih podatkih prejel Jože Pohlen, za naslednjo je bil predlagan Marjan Tomšič. Za predlogom je stal Kulturni klub Istra z Gregoričem na čelu, osebno pa me je zaskrbelo. Naj je to stališče še tako nepopularno in naj mu nekateri pripisujejo nevoščljivost in druge nizke tone, se po moji oceni s podelitvijo nagrade že uveljavljeni osebnosti odpre pot vrsti osebnosti, ki so že imele izgrajeno kariero. Drugi del pomisleka je bil, da bo šla iz rok domačinov. Sama sem jo v začetni naivnosti še pojmovala kot vzvod za priznanje in vzpodbudo za delo pri izkopavanju in oblikovanju lastne istovetnosti, predvsem za pionirske napore domačinov. Niti na kraj pameti pa mi ni prišlo, da bi bila nagrada podeljena za delo, ki ga nekdo opravlja v okviru svojih delovnih obveznosti, kaj šele, da bo podeljena ustvarjalcem, ki imajo na voljo vsa sredstva za promocijo svoje že uveljavljene kulture. Vedela sem, da je to preokret v podeljevanju nagrade in da bo za domačine, ki jih je predstavljal Kocjančič, izgubljena.[4] To se je kasneje dejansko zgodilo, le da v malo kompleksnejši obliki.

Glavno podporo podelitvi Marjanu Tomšiču je dal Milan Gregorič, najbolj elastična in spravna osebnost Slovenske Istre prvega desetletja samostojne Slovenije. Skušal je povezati nezdružljivo, to je najbolj živi del stare strukture s priseljeno inteligenco, ki je bila povezana s pripadniki italijanske manjšine, in novo prebujeno slovensko Istro. Verjel je v to in vložil v to sodelovanje vso svojo energijo. A ob uri, ko bi sam moral prejeti to nagrado, je veto proti njegovi kandidaturi v ironiji ali grotesknosti usode prišel prav s strani dela te strukture. Vmes se je zgodilo veliko. O nagradi so odločale tri istrske občine in komisijo za odločanje so sestavljali predstavniki vitalnih interesnih krogov. Po pričakovanju so svoje zahtevali prišleki in svoj delež je zahtevala italijanska manjšina. Nagrado so začeli podeljevati po multikulturnem načelu prisotnosti v našem prostoru in s tem kršili bistvo Kocjančičevega duha in izraz slovenskega Istrana.

Nagrado je od domačinov nato prejel Alberto Pucer, zagnani zgodovinar iz Padne, ki je izdal več knjižic o istrskih vaseh, katerih preteklost je posnel predvsem iz dostopnih italijanskih arhivskih virov. Zasluženo sta jo prejela Dušan Jakomin in zgodovinarka Nada Morato. Po letu 2000 jo je za narečne zgodbe prejela tudi Nelda Štok Vojska, ki je začetni ustvarjalni zagon črpala tudi v našem krožku Beseda slovenske Istre. Prejel jo je Emil Zonta, ki se nikoli ni izmaknil povabilu na nobeno prireditev in je na področju ljudske glasbe, pa tudi pri oblikovanju multikulturne podobe Istre, opravil pomembno delo.[5] To so osebnosti, s katerimi smo več ali manj sodelovali v letih istrske prebuje. Med tedanjimi istrskimi kulturnimi delavci so bili tudi zbiralka ljudskih glasbenih motivov in voditeljica glasbenih skupin, Rožana Špeh iz Svetega Petra[6], slavistka in avtorica knjižnih izdaj, Alferija Bržan, in animator Darjo Gregorič iz Dekanov, ki nagrade niso prejeli. Kot zadnji jo je leta 2012 prejel študijski krožek Beseda Slovenske Istre pod mentorstvom Nadje Rojac, nato je zaradi pritiska nanjo in razprtij, ugasnila.[7]

Preokret v idejni zasnovi pa se je še jasneje pokazal leta 1998, ko jo je prejel multikulturni glasbenik italijanske pripadnosti, Luciano Kleva.[8] Naslednje leto jo je prejel slovenski poklicni zgodovinar Janez Kramar, ki je svoj zgodovinski opus ustvaril za časa svoje poklicne kariere pri koprskem muzeju. Sledili so prav tako multikulturni glasbenik Dario Marušić, uveljavljeni akademski slikar Zvest Apollonio ter leta 2007 slikarka italijanske narodnosti, Fulvia Zudič.

Do odkritega konflikta pa je prišlo že 2005, ko je bila podelitev Milanu Gregoriču preprečena zaradi politične opredelitve. Dve leti nato ni bila razpisana, leta 2010 pa jo je za ohranjanje jezikovnega izročila in jezika slovenske Istre v predstavah Bužec on, bužca jaz, Krčmarica Mirandolina in Gospa ministrica, kjer je uporabljala prav to narečje, prejela hči Toneta Pavčka, Saša Pavček. Če je bila prej dodelitev nagrade komur koli, ki je delal v prostoru Slovenske Istre, dogovor je bila farsa podelitve za uporabo istrskega narečja v nekaj predstavah groteskna. Po Gregoričevih trditvah bi jo moral prejeti literat Bert Pribac, a je to delitev preprečil predstavnik občine Koper že na seji žirije. V letu 2011 sta bila ponovno predlagana Bert Pribac in Milan Gregorič in tudi tokrat je bila podelitev preprečena. In kot rečeno, je leta 2012 nagrado prejel študijski krožek Beseda slovenske Istre.[9]

Na podelitev nagrade Besedi slovenske Istre sem šla kot obiskovalec prireditve. Bilo je jasno, da je krožek prejel nagrado za delo pod novo mentorico.[10] V preddverju kulturnega doma v Izoli je k meni pristopil Emil Zonta in mi na moje začudenje čestital, nato sem prisostvovala prvemu delu prireditve. Pečat multikulturnosti, kjer so imele posebno mesto italijanske barve in pristajanje slovenskih kulturnikov in še posebej Kocjančičevih nagrajencev na ponovno utapljanje slovenske kulture v Istri, so bile dovolj poniževalne okoliščine, da sem prireditev zapustila kmalu po začetku.[11]

Kasneje so člani krožka prišli na moje posestvo in mi izrazili priznanje za začetek in prva leta vodenja krožka. Tedaj sem se že vrnila iz tujine in med nami se je razvilo lepo sodelovanje. Izrazili so veliko naklonjenost, sama sem zanje pripravila nekaj napotkov. Predvsem sem jih želela opozoriti na to, da bodo posamične člane skušali odtegniti od prvotnega jedra in slovenske zasnove. Slovensko izhodišče je bilo v javnosti vse bolj potisnjeno na obrobje, vse manj je bilo javnega priznanja in vse bolj je prihajala v ospredje multikultura. Želela sem jih opomniti, da je njihova moč delovanje v skupini. Niso me razumeli. In zgodilo se je prav to.

Posamični člani so iz sredstev nagrade dobili možnost objave samostojnih pesniških zbirk in začeli so sprejemati navodila drugih sredin. Pritisk, ki se je s tem vršil na mentorico in prvotni koncept delovanja, je bil velik.[12] Danes delujeta krožek in društvo, pomlajena in z novim vodstvom ter na istih idejnih izhodiščih, ponovno v tesnem sodelovanju z izvornim okvirom delovanja, zavodom Vito.

Zanimiva je tudi usoda nekaterih Kocjančičevih nagrajencev. Več njih je pokojnih, med njimi Alberto Pucer, Luciano Kleva, Dušan Jakomin, Jože Pohlen, Zvest Apollonio. Nekaj je zaradi starosti ali bolezni prenehalo delovati. Med njimi so Nada Morato, Marjan Tomšič in Nadja Rojac. Nobeden od nagrajencev – razen Nadje Rojac – pa ni javno stopil v bran resničnemu duhu Alojza Kocjančiča in slovenske kulture domačinov.

Edelman Jurinčič, ki duh Istre iz 80. let nadaljuje preko literarne revije Fontana, enako kot Milan Gregorič verjame v sodelovanje dveh sistemov. Je pa edini, ki je stopil v bran mojemu delu in protestom zaradi izrinjanja domačinov. Rožana Koštjal se je že pred leti podala na pot pridobitve akademskega naslova doktorice etnologije. In če je to cena za dajanje teže svojemu delu, je to tudi omejitev. Uradna stroka ima jasno mnenje, kakšen pomen ima slovenska kultura v Istri, to so obrobnost, folklornost in beneškost. Na tej ravni se je Koštjalova tudi ustavila. Njena moč in priznanje, ki ga je s svojim nazivom pridobila, pa ima večjo ceno.[13]

Kocjančičevo nagrado bi si zaslužil še marsikdo iz raziskovalnih, domoznanskih, glasbenih in literarnih krogov, ki v tišini in ozadju iz leta v leto zalaga za slovensko Istro lastno energijo ter poklicno znanje. Zaslužila bi si jo Bert Pribac in Milan Gregorič, zaslužila bi si jo dr. Duša Krnel Umek, zaslužila bi si jo Tanja Jakomin Kocjančič ter drugi preminuli in živeči ustvarjalci.[14] In če sem poštena, bi si jo že zdavnaj zaslužila tudi sama.

Ampak, kot smo rekli na začetku, je Kocjančičeva nagrada ogledalo dogajanja v Slovenski Istri in je ogledalo odnosa, ki ga ima okolje, ki ga imamo Slovenci in ki ga ima vodilna struktura do izvirne slovenske kulture. Zelo zapleten je ta istrski prostor v kulturnem, jezikovnem, narodnostnem in političnem smislu. Mnogo je misli in predlogov. Moje osebno prepričanje pa je eno samo. To pa je, da bomo Istrani nagrado imeli, ko jo bomo ustvarili z lastnimi viri, se je zavedali in jo vzdrževali. Vsakršno pričakovanje, da bodo drugi, ki so pri vzvodih moči, delovali v korist nas ali kogar koli, so seveda sanje. V tem je preizkus naše moči, volje do bivanja in ponosa.

(Več podatkov v knjigi Tretja istrska prebuja in njene senčine, ki jo lahko naročite preko el. pošte istrske.teme@gmail.com.)

 


[1] Prispevek, objavljen v Novem glasu Trst, Gorica, z dne 16. 2. 2017 in v reviji Reporter dne 20. 2. 2017.

[2] Pri naslednji številki Jurine i Franine sem bila s strani Alferije Bržan tudi sama povabljena k sodelovanju in napisala svoj prvi prispevek, mislim, da je bil Istra dvojih sanj. V njem naklonjeno omenim tudi Rožano Koštjal, ki pa očitno ni delila do mene enake simpatije. Po kolegici mi je namreč poslala sporočilo, naj več ne omenjam njenega imena. Tega nisem storila do leta 2015 v prispevku Jeziki, ki ni bil objavljen, je pa zakrožil preko elektronske pošte. Sergio Gobbo je bil v enem od naslednjih let na osnovi teh fotografij tudi kandidat za nagrado.

[3] Moja sestra, članica našega prvega krožka Lopar včeraj, danes, jutri, sicer zelo kritična do mojega življenja in dela, je – ne da bi jo kdo prosil ali vzpodbudil – vzela papir in spisala svoje videnje mojega dela v Istri. Bilo mi je zelo milo pri srcu, saj tega  nisem doživela velikokrat. Zelo hitro pa so nas dosegla mnenja in naelektrenost okoli podelitve. Sestra je misel o mojih zaslugah hipoma povlekla.

[4] S tega izhodišča sem izhajala pri svojem animacijskem delu v Slovenski Istri in za vsako ceno in tudi na račun kakovosti prešla že uveljavljene osebnosti, ki so s svojo medijsko in drugo podporo zlahka zasenčili poskuse domačinov, da sami prevzamejo vlogo protagonistov. Naši ljudje se zlahka povlečejo in nato posnemajo opažanja kogarkoli, ki ima javno podporo. Moje delo pa je bilo izbrskati, animirati in uveljaviti domačega človeka kot ustvarjalca.

[5] Glasbeni opus Emila Zonte je zajemal ljudske motive različnih zvrsti in narodnih skupnosti. V 90. je sodeloval z različnimi glasbeniki in vodil več glasbenih in pevskih skupin, ki so izvajali motive v narečjih treh jezikov iz celotnega istrskega prostora. Po moji zaznavi je s tem želel sooblikovati enotno kulturno podobo Istre, ločeno od drugih slovenskih regij po programu politične stranke Istrski demokratski zbor. Danes se zavzema za ozaveščanje o kajkavstvu v slovenskem in hrvaškem kulturnem prostoru. Nelda Štok Vojska svojega stališča ni izpostavljala, raven in vsebina dela pa sta bila za multikulturno okolje popolnoma sprejemljivi.

[6] S to Rožano sva se večkrat srečali, kot avtorica je sodelovala tudi v radijskih nizih za Radio Trst A. Kocjančičeve nagrade tudi ni prejela.

[7] Po ustnem podatku iz občine Piran od vira, ki je blizu pripravi razpis za to nagrado, se eno leto nihče ni prijavil za nagrado oz. ni bil predlagan, naslednje leto pa Občina Izola ni pripravila razpisa. Razpis je namreč vsako leto pripravila druga obalna občina. Ravnateljica knjižnice Piran Orjana Košuta (sedaj v pokoju), ki je bila v komisiji za izbiro nagrajenca, tudi ni vedela za vzrok, zakaj razpisa več ni bilo.

[8] Narodnost sama po sebi ni vprašljiva, je pa dejstvo, da imajo ustvarjalci manjšine tako dostojne fonde za svoje člane kot tudi za promocijo italijanske kulture. Kocjančičevo delu in prvotni namen nagrade je bil ohranjanje slovenskosti in slovenske dediščine v Istri.

[9] Kaj se z nagrado dogaja, je prihajalo do mene občasno, saj je bil projekt v mojih očeh izgubljen že po prvih letih podeljevanja. Zelo hitro sem tudi odkrila, kako močno vlogo ima osebni interes pri prijavi kandidatov. Nekega dne je k meni prišla družina uveljavljenega umetnika z očitnim namigom, naj za kandidaturo podprem njihovega sorodnika. Kandidature seveda nisem podprla, je pa to bila gesta, ki me je opozorila, kako malo je bilo večini okoli korita mar za Kocjančičevo dediščino in slovensko Istro.

[10] Sama sem krožek ustanovila leta 1995 in ga vodila do leta 2001.

[11] Odpeljala sem se na drugo prireditev, ki je potekala v Kopru, in se tam naužila zbrane energije. Zboroval je namreč Zbor za republiko in pretakale so se sveže sile. Osebno tudi mislim, da ni naključje, da krožek ni prejel nagrade za celotno dobo delovanja, ampak samo za delo pod novo mentorico. Menim, da je bila to cena za podelitev samo. Veliko vlogo pri uspehu pri kandidaturi krožka je imela vodja projekta študijskih krožkov pri Andragoškem centru Slovenije, dr. Nevenka Bogataj.

[12] Do prvega trka je prišlo, ko je članica krožka napotke za delovanje iskala pri referenčnih osebah, ki so se od slovenske idejne zasnove oddaljili. Mentorica ni mogla privoliti v to poseganje s strani in je sodelovanje prekinila. Prišlo je močnega protestiranja in tudi pretnje, da bo krožek onemogočen. Po prejemu nagrade je bila storjena napaka, saj je bila nagrada, ki jo je prejel krožek kot celota, razdeljena med člane. To je člane, ki jim je sorazmerni delež nagrade omogočil izid lastne pesniške zbirke, vodilo v zaključek, da so Kocjančičevi nagrajenci oni kot posamični ustvarjalci, kar seveda ne ustreza realnosti. Mnenje je prispevalo k zvišani samopodobi v samostojnem delovanju tudi izven krožka. Pri izidu lastne zbirke je članica preskočila sodelovanje z mentorico in vztrajala pri vnašanju elementov, ki so v nasprotju z duhom krožka. Pritisk je bil zelo intenziven in mentoričino zdravje je popustilo. S krožkom in društvom bi bilo skoraj konec. Z Andragoškega centra je prišel predlog, da ga prevzamejo drugi mentorji, kar bi zlahka vodilo v nevtraliziranje Kocjančičevega predznaka delovanja krožka, do česar ni smelo priti. Ob formalnem mentorstvu Nadje Rojac sem vodenje za nekaj let ponovno prevzela sama.

[13] Najprej je to lojalnost do akademskih centrov moči, ki poklanja istrske tematike za razne študije in dizertacije avtorjem od vse povsod. Tu nastopa v postranski vlogi, a kot domačinka z akademskim nazivom je v resnici v resnici le figura, ki ščiti delo drugih raziskovalcev. Najbolj izpostavljen je primer italijanistke dr. Suzane Todorović, ki z vsem pompom izdaja knjige o slovenskih istrskih govorih, ne da bi jih poznala. Trditve o beneškem pečatu slovenskih istrskih narečij pa z akademskih naslovom ščiti prav Rožana Koštjal. Pred kratkim mi je prijatelj navrgel, kako je Koštjalovo opozoril na vlogo, ki jo nevede igra v multikulturnih krogih mesta. Na neki predstavitvi je kot v starih časih nastopala z narečnimi šaljivimi prigodami. Tako mi je povedal: »Ni se zavedala, kako je za publiko, ki govora niti ni razumela, nastopila kot zabavljač. Publika se je režala jeziku in temu, kar je iz tega razbrala. Vse je bilo pa bolj burka kot poskus dati veljavo lastni kulturi.«

[14] Le-ta je s profesionalnimi nastopi ter radijskimi in pisnimi prispevki dala raziskovanju Istre krepak kulturni prispevek. S strani strukture nikoli ni prejela priznanja za svoje delo, prav tako ni dobila delovnega mesta. V prizadevanju za formalizacijo dela je stopila na pot študija za pridobitev doktorskega naslova. Mentor jo je prepričal, da je obravnava istrskega izobraženca v kulturnem in narodnem kontekstu Istre preozka, in je tako prevzela obsežno, čeprav po pomenu obrobno tematiko iz druge svetovne vojne, ki jo je osnovnemu delu odtegnila za več let, če ne za stalno.