KOLIKO MOČI RABI ŽIVLJENJE, DA UNIČI ŽIVLJENJE

(L. Dobrinja iz zaključnega poglavja publikacije Tretja istrska prebuja in njene senčine, 2018. Fotografije: 1. in 2. avtorica ob snemanju prispevka za dokumentarni film Od kapca do murja avtorice Loredane Gec; 3. in 4. ob predstavitvah v Osrednji knjižnici v Kopru – Ivan Tomažič 2011 in Igor Omerza 2012.)

Odgovor na dušenje

Obstaja sto in en način uničevanja življenja. Življenje lahko presahne zaradi naravne nesreče ali starosti. Največkrat pa življenje uničuje preko človeka prav življenje samo. Lahko gre za zatiranje enega človeka naproti drugemu, ene skupine proti drugi. Lahko človeka ubiješ, lahko ga mučiš, lahko ga le odstraniš, odrivaš, prepoveš, mu vzameš svobodo, žališ, ponižuješ, … ga gospodarsko uničiš, mu uničiš ali vzameš imetje, … mu ne dovoliš napredovati,… mu onemogočiš šolanje in delo … Tlačenje pa se lahko začne že mnogo prej, na mnogo blažji način, ob pocukranem nasmehu ali na skrito. Da o nekom slabo govoriš, o njem širiš klevete, deluješ za njegovim hrbtom, … da se mu posmehuješ, mu ne dovoliš do besede, … govoriš v njegovem imenu, ga preglasuješ, … mu ne posvetiš pozornosti, ga ignoriraš …

Ta celotna lestvica vodi v škodo za neko bitje, človeka ali skupnost. In zatiranje, dušenje, davljenje, tlačenje, zaviranje, zatajevanje se konča z drugo lestvico zmanjšane stopnje življenja. Na osebni ravni gre ta lestvica od potrtosti in manjšega uspeha do osebnega in poklicnega poloma, kaže se v porušenem duševnem ravnovesju, bolezni in lahko pride do telesne smrti. Isto velja tudi za skupnost. Neka skupnost je lahko odkrito ali prikrito zatirana. Lahko je obremenjena ali otežena gospodarska dejavnost, lahko je zapostavljena ali zamolčana neka kultura, lahko je skupnost napadena in fizično izničena. V vsakem primeru gre za vidik dušenja življenja in v vsakem primeru gre za dejanja nekoga na škodo drugega. V vsakem primeru gre za neetična dejanja, ki se stopnjujejo do zločina proti človeku, narodu ali človeštvu.

Na osebni ravni sem to pomanjševanje, postavljanje v drugi plan in zanikanje doživela najprej v družini. Pri tem gre pravzaprav za dediščino moje istrske kulture. Zanikanje sebe, pravice biti to, kar si, sem doživela kot Istranka brez istovetnosti, ki se je srečala s svetom. Posmeh mesta in mestnih gospodarjev do Slovencev v preteklih stoletjih se je nadaljeval v socialističnem režimu s priseljenci, ki so zasedli naš prostor in določili standarde dela, bivanja, etike in kulturnega izraza. Ta odnos smo Istrani ponotranjili, pojav pa ni doma samo v Istri. Podobno se dogaja s slovenskim narodom v celoti in danes je ta proces prisoten v celotni Evropi. Na osebni, skupinski, narodni ali civilizacijski ravni, danes lahko pojav samozanikanja, samoponiževanja, samoodpovedovanja vidimo povsod okoli sebe. Kaj neki se dogaja z nami?

Namesto samouničevanja

Od rane mladosti sem v imenu neke izkrivljene etike srkala zapoved odpovedati se sebi, ko se srečaš s svetom. Dejansko sem se s tem neizrečenim imperativom srečala kot 14-letna deklica, ki se je – neopremljena, kot je bila za življenje – v Koper spustila, da bi se izučila poklica. Od tedaj se je začel moj intimni pekel. Konflikt med bruhajočimi impulzi življenja in nerazumevanjem, omejitvami in zavračanjem so bili tako močni, da sem v nemoči premagati ta mogočni val vse skupaj zaklenila vase in se skušala prilagoditi. Ni šlo. V tihem naporu po ohranitvi dostojanstva sem začela uničevati svoje telo. Uničevala sem ga sistematično s hrano, cigaretami, včasih alkoholom in poskusi droge v upanju, da bom kdaj sposobna živeti. To nasprotje med bivanjem in zatrtostjo duha pa je bilo preveč boleče in se je končno odrazilo tudi na telesu. Na koncu mi je uspelo načeti svoje zdravje. Ko sem spoznala, da lahko zares umrem, se je začel obratni tok, lov za življenjem. Začelo se je z zdravljenjem in postavljanjem osnov za delo ter iskanjem potlačene istovetnosti. Preostalo poznate.

Nekaj stopničk je bilo pri tem zelo pomembnih. Daleč nazaj, ko sem se na pol duhovno hroma vrgla v življenje, sem hkrati držala kompas proti znanju, ki sem ga iskala. To je bil zdrav del življenja in moja sreča. V zakladnici, ki sem jo našla, sem zatipala kline za oprijem in stezo za izhod iz brezizhodnega položaja. Bila je še ena misel, ki je obrnila smer mojega življenja. To je bilo vprašanje: »Kako močno mora biti življenje, da lahko uniči življenje?« Misel, ki se je nahajala v ne vem kateri knjigi filozofa[1], ki sem mu sledila, me je streznila. Koliko mora biti močno življenje, da lahko uniči življenje? V tem odgovoru je skrivnost preokreta in moč za hojo proti vetru. Če je človek sposoben uničiti svoje telo, svojo vero in zanikati samega sebe, je duh sposoben vsega.

Tako sem se tam enkrat sredi nekega poletja, na nekem sprehodu ob koprskem obrežju, ko je sonce že tonilo proti morju ali pa morda še žgalo, odločila, da vse sile obrnem v smer življenja. Brez razmišljanja, brez obupovanja, brez merjenja uspeha in napredovanja, ena sama samcata misel: proti življenju. In da bo izziv večji in slast življenja polna, sem se odločila, da bom delala samo to, v kar res verjamem. V danih okoliščinah in iz tega, kar sem in imam, narediti največ lepega, kar zmorem. In ker sem družboslovka in je skupnost intimni del moje biti, je to pomenilo ustvarjanje dobrega tudi za skupnost. Ali pa: propadanje okoli mene, samozatajevanje in samouničevanje obrniti v smer življenja in prosperitete tudi za okolje. Odločitev je padla, ni bilo več umika. Začela se je moja Istra. Vrnitev na rodno Itako.

Plačilo za odločitev sta samospoštovanje in zadovoljstvo, ki sta odtlej moja spremljevalca. Pot dobrega in pozitivnega pa je postlana tudi s slastno-grenkimi užitki. Ko gre življenje na plano, najde izraz in ve, kaj dela, ni primerjave z ničimer. Ampak vse, kot veste, ne gre premočrtno. Na tej poti je več čeri, kot si jih zamisliš, in več je nejevere in sumničenj, kot jih je deležen vsak pridanič in koristoljuben človek. Človek po vseh izdajah, po vseh prelomljenih obljubah, po vsem, čemur je bil priča, enostavno več ne verjame, da obstajajo ljudje z iskreno dobro namero. Da so ljudje, ki delajo, kar govorijo, in da izza tega ni drugega računa. »Poskušaj delati dobro in boš videl,« je menda nekoč rekel modri mož. In tisti redki, ki gredo po tej poti, to vedo sami, drugi pa odgovora ne bodo mogli sprejeti. Ampak pojdimo od osebne izkušnje k skupinski, k temu, kar smo tedaj ustvarili.

Kulturološki izkupiček

Drugi del odgovora, ki je izšel iz gornjega filozofskega vprašanja, pa se nanaša na količino energije, ki jo mora človek zaposliti, usmeriti, v svoja dejanja, da se le-ta ne obrne proti njemu. Tenkočutni ljudje, umetniki, izumitelji, bitja z velikim umskim potencialom, ki ne najdejo kanala za usmeritev svoje moči, so najhitreje žrtev samih sebe. Sledi torej druga filozofova trditev: »Če imaš moč in je ne uporabiš, se bo obrnila proti tebi.« Res je, bes te lopi, sem si rekla.

Včasih je bilo življenje ubrano, skladno. Delo in zabava, lepo in koristno so bili lepo razporejeni in so se med seboj dopolnjevali. Danes pa smo v toku prizadevanj za vedno krajši delovni čas z ozkim krogom opravil, ki zaposluje le del človekove sposobnosti, na drugi strani pa prosti čas in nove vrednote o užitkih in kakovosti življenja. In neravnovesje je tu. Na eni strani gre za osredotočenost na nekaj dejavnost, kar človeka izčrpava in vodi v bolezen, na drugi strani pa težnja po novih dobrinah in užitkih, ki jih meče tržišče pred človeka.

Včasih so imeli fantje in moški vsem logične obveze: delo, prehraniti družino, varovanje skupnosti. Prosti čas je bil zvečer in ob nedeljah. In ljudje so bili srečni, delo je bilo igra in izziv za sposobnost, veščine, podjetnost in izraz lepote. Danes mladi fantje in moški živijo drugače. A nekako protislovno je, ko vidiš krepke moške, ki bi morali upravljati velike prostore, objekte, sile, vsak dan poganjati kolesa v strmine in velik del popoldneva preživeti v dvoranah za oblikovanje telesa. Vidiš tudi vse več korenjakov, ki so v duhu šibki, ki prevzemajo vse manjše obveznosti in se bojijo sile. Zdi se, kot bi se velikani motili z igračkami, in obide te neko neozaveščeno nelagodje. Naj se sliši še tako zaostalo, levji del moči mora iti v reševanje življenjskih izzivov in ustvarjanje novih rešitev.

Vprašanje je torej bilo, kam s preostanki moje energije. Odgovor je bil lahek. Od vseh užitkov, luksuzov in pustolovskih podvigov mi je najslajše in najdragocenejše eno: ustvarjanje novih danosti, ki vodijo k življenju. Namesto potovanj, fitnesa in prazne zabave prave igre, ki imajo za rezultat nekaj lepega, nov vzorec, nov izdelek, dogodek ali način dela. Iz te osnove so se rodili vsi kulturološki projekti in vsi dosežki tretje istrske prebuje. Dogodki bodo zapisani na astralni plati večnosti, zaključki projektov bodo na voljo za tiste, ki se bodo želeli iz njih učiti, izgovorjeno, zapisano in posneto pa je na voljo v arhivih.[2] Nekatere stvari pa kot šibki potoček tečejo neslišno dalje. To so predvsem raziskovanje, oblikovanje kritične družbene misli in objave. Iz domoznanstva smo prešli na obravnavanje slovenskega narodnega vprašanja, revija Brazde s trmuna in list Istrske teme sta prešla v izdajanje zbornikov Slovensko staroselstvo in Istri. Časopis so poleg tega nadomestile spletne objave in delovanje na družabnih omrežjih. V zadnjem času je zaživela facebook skupina Ali je v Istri še kdo živ?! In prav to je tudi vezni tok s tretjo ravnijo obravnave te knjige, to je sociološkim pogledom na potek in konec tretje istrske prebuje.

NAROD SE BO IZBRISAL SAM

Naš narod je bil skozi zgodovino priča zatiranju do take mere, da je na neki točki prevzel držo svojega davitelja. Sedaj se Slovenci ponižujemo in zatajujemo sami. Pravkar se je pomlajena socialistična struktura v Sloveniji ponovno usidrala k političnim vzvodom in politika dušenja gospodarstva, kulture in naroda se bodo ponovno okrepili. Kaj pa v Istri?

Pred petimi meseci smo odprli našo facebook skupino in se vprašali: »Ali je v Istri še kdo živ?!« Gre za retorično vprašanje v duhu stare napovedi, da bo skupnost propadla in da bo ostalo tako malo ljudi, da se bodo klicali s hriba na hrib. Izročilo smo uporabili, da se vprašamo, koliko je okoli nas še pokončnih ljudi in živih v duhu. En vidik tega je narodna istovetnost, koliko Istranov še neguje svojo slovensko narodno dediščino. Po petih mesecih delovanja lahko odgovorimo na vprašanje: »Ne, v Istri skoraj ni več živih ljudi, ostali smo sami.« Ozračje je zajelo čudno nelagodje.

 Narod lahko umre. Ima tako moč, da se lahko zanika in samoizbriše. Pravzaprav ima to moč človek ali skupina posameznikov, ki je pri vzvodu odločanja. Če je količina moči večja kakor življenje, ki ga premore skupnost, potem bo skupina skupnost ugonobila. Človek je duhovno bitje, on ostane. In zanj je sedaj to pomembno. Zanj je pomembna sled, kako so stvari šle, drugače se bo izgubil. Če hočeš nekomu vzeti moč, mu moraš spodrezati korenine, mu moraš zamesti vedenje, kdo in od kod je. To delajo vse zatiralske organizacije in skupine v času cele zgodovine.

In tako smo prišli na konec zgodbe o tretji istrski prebuji, o tretjem poskusu v zadnjem stoletju, da naša stara avtohtona skupnost, njena neodvisna inteligenca, v Istri vstane in prevzame vajeti v svoje roke. A pomlad, energija, zanos devetdesetih let so bili zadušeni. Za nas pa je napočil čas, da napore usmerimo na vseslovensko raven.  A tudi na državni ravni se dogaja podobno, narod kot celota gre po isti poti. Istra je sindrom Slovenije, kar se dogaja v Istri danes, se bo zgodilo jutri v Sloveniji kot celoti. Pars pro toto, kot je zapisala avtorica Carmen v spisu o Večeru istrske ljubezenske lirike. Danes v Istri, jutri povsod okoli.

(Knjigo lahko kupite ali naročite preko elektronske pošte: istrske.teme@gmail.com.)

———————————————————————————————————————————————————

[1] Gre ponovno za učenje ameriškega filozofa L. Ron Hubbarda in njegovo vedo o življenju in znanju, praktično življenjsko filozofijo, ki je znana kot sajentologija.

[2] Prav v tem trenutku iz deželne redakcije nacionalne TV RAI iz Trsta pridobivamo kopijo posnetkov vseh oddaj, posnetih v 90. letih, ki bodo na voljo v študijske namene. Prav tako bo zavod Vita prenesel v digitalno obliko ves arhiv in publikacije, ki so bile izdane.