PREŽIVLJANJE V ISTRI PO 1. SV. VOJNI – Elena Filipič

(Prispevki iz raziskovalne naloge o preživljanju v Istri)

Na fotografijah priprava na večerni odhod v Istro, ki so bile posnete v sodelovanju s študijskim krožkom Beseda slovenske Istre v parku Pod Vardo zabavsko leta 2014. Delovne obleke je za snemanje posodilo kulturno društvo Šavrini in anka šavrinke iz Gračišča. Foto: P. Kleva.

Kontraband

Območje Opatije in Reke je bilo pod Italijo Cona franka (prosta cona), kjer so bile cene hrane bistveno nižje kot npr. v Kopru ali Trstu. Tudi prebivalci Rakitovca so hodili kupovati v prosto cono. Ljudje iz Istre in Čičarije so tu kupovali moko, saj je bila le 40 čentezimov (stotink lire) za kilogram. Običajna cena za kilogram moke izven te cone je bila 1 liro ali 1,10 lire. Italijanske oblasti sprva niso ovirale kupovanja hrane na tem območju. Dovolili so prenašanje moke, 1kg sladkorja in pol kg kave na osebo. Ko pa so ljudje iz istrskih vasi (npr. iz Šmarij pri Kopru, Mačkovelj pri Trstu, Dola, Hrastovelj, Črnega Kala…) in iz Čičarije pričeli množično in v velikih količinah to kupovati in preprodajati, so to prepovedali. Mlekarice iz Rakitovca so občasno skrile kavo v vrče za mleko in jo v Trstu prodale za višjo ceno.

»Pasel sem živino na gmajni in večkrat videl skupino tudi dvajsetih ljudi, moških in žensk, ki so v nahrbtnikih nosili hrano proti istrskim vasem. Tudi nekateri Rakitovčani so se s tem ukvarjali.« se spominja 75-letni Anton Rožac iz Rakitovca. Finančni stražniki so večje količine kave in sladkorja zasegli in sledila je prijava. Prenos hrane iz proste cone je v glavnem potekal po dveh poteh: iz Lupoglava preko Učke ali preko Rakitovca, Bresta, Klenovščaka, Rašporja in Račje vasi. Prekupčevalci so hodili po gozdnih poteh. Navadno so šli na pot, ko je padel mrak ali ob slabem vremenu, ker so bili takrat finančni stražniki manj na terenu. »Znani so primeri finančnih stražnikov, ki so vzpostavili zvezo s tihotapci in pri tem tudi sami nekaj zaslužili. Kmalu so bili odkriti in izgubili so službo. Eden izmed teh se je zato zaposlil kot navaden progovni delavec na železniški postaji v Rakitovcu.« (Anton Rožac, Rakitovec) .

 »Starejši sosedi iz naše vasi sta me vzeli s seboj v Lovran, ko sta šli po moko in kavo. Mene, desetletno deklico, sta po telesu obložili s kavo. Ko so nas finančni stražniki na Učki ustavili,   sem se zato težko usedla. Mojima starejšima spremljevalkama so vzeli  le kavo iz torb, moko so jim pustili. Mene niso pregledovali. Rekli so le, da me bodo odpeljali domov, če bosta moji spremljevalki šli v zapor.« (Judita Gregorič, Sočerga)

»Skupina vaščanov, bilo nas je šest, smo se odpravili v Opatijo po moko, olje in kavo. To je bilo leta 1932 ali 1933. Bila sem najmlajša, imela sem 14 let. Stric je kupil v Opatiji 30 kg moke, jaz pa nekaj litrov olja in testenine. V svitek (zavit obroč iz platna, ki služi kot podlaga pri nošenju tovora na glavi) sem skrila pol kilograma kave. Starejša vaščanka pa je kavo spravila v čevlje in bosa šla proti domu. Čevlje je nosila v roki. Meni so financarji na Učki kavo našli in jo vzeli,  v čevlju pa je niso videli. Ostalo blago so nam pustili. Nekateri so se preživljali s tihotapljenjem velikih količin kave. Tvegali so in jo iz Opatije do Slovenske Istre in Trsta prenesli tudi v vrečah po 20 kilogramov.« (Štefanija Gregorič, Sočerga)

Tudi nekateri Dekančani so tam hodili kupovat kavo, sladkor, olje, saharin in tobak. To je bilo za domačo porabo in preprodajo. Saharin so zavijali v bele papirčke po 10 oziroma 20 tabletk. Te so prodajali revnejšim prebivalcem v Trstu in v bližnjih domačih vaseh. Sladkor je bil drag, zato so nekateri kupovali saharin. (Zmago Mahnič, Dekani)


Skrivno kuhanje in tihotapljenje žganja 

V Dekanih je bil v obdobju med obema vojnama sedež občinske uprave. Tu so bili finančni stražniki (po domače financarji), karabinjerji (orožniki) in občinski čuvaji. Zato se ljudje niso upali kuhati žganja. S tem so se ukvarjali prebivalci okoliških vasi, ki so bile oddaljene od občinskega središča in italijanskih uradnikov (npr. Sv. Anton). Nekatere Dekančanke so žganje kupile v sosednjih vaseh in ga dražje prodale v Trstu.

Na Rižani so kuhali žganje v ozkih grapah potokov nad levim bregom reke Rižane skrivaj. Kotle za žganjekuho so izdelali doma. Velike 25-litrske vrče iz svetle pločevine oz. aluminija, ki so bili podobni mlekarskim, so predelali v kotel za grozdne tropine. Cevi so bile bakrene. V Movražu so se moški spustili v kraško jamo in tam kuhali žganje. Navadno so žganje kuhali v bližini tekoče vode, ker so razgrete tropine vrgli v vodo. S tem so preprečili širjenje značilnega vonja, zaradi katerega bi karabinjerji ali vaški ovaduhi takoj kaj posumili in prijavili človeka, ki je to počel.

»Žganje so na Plavjah kuhali v hiši, ki je imela za kuhinjo skriti prizidek. V tem prostoru je več sosedov predelalo grozdne tropine v žganje. Vedno je bil nekdo na straži, da je opozoril na prihod karabinjerjev. Kuhali so v doma izdelanem kotlu, ki ni bil registriran. Kuhanje žganja po uradni poti se je pričelo s kotlom, ki je bil prijavljen in zapečaten. Finančni stražniki so sneli pečat, ko je lastnik pričel z žganjekuho. Ko je s kuhanjem končal, so kotel do naslednjega leta ponovno zapečatili. Za pridelavo in prodajo alkohola se je takrat plačalo visoke davke, zato so to mnogi počeli skrivaj. Moja mama je bila perica. Včasih je v oprane cunje, ki jih je nesla v Trst, skrila majhno stekleničko žganja in ga tam prodala. To je bilo nevarno, saj so finančni stražniki na Daciji (kraj pred Trstom, kjer je bila finančna staža) pogosto pogledali pericam v cule s cunjami.« (Kebec, Plavje)

»Moj oče je imel dve bakreni posodi, litrsko in dvolitrsko, za skrivno prenašanje žganja. Bili sta ploščati in ukrivljeni, da sta se lepo prilegli na trebuh. Izdelali so ju doma. Oče si je tako posodo privezal s trakovi na trebuh in nesel žganje v Trst. Tam je imel odjemalce, ki so mu žganje vedno odkupili. Žganje je skuhal na starem seniku doma. Ker je kuril z ogljem, se ni posebno kadilo, a značilen vonj po tropinah se je širil naokrog. Tudi nekateri sovaščani so mu prinesli tropine in kuhal je tudi za njih. Veliko je tvegal, saj bi ga lahko kdo prijavil.« (Bruna Bordon, Marezige)

»Oče je kuhal žganje v stari hiši s slamnato streho. Ta se je zaradi iskrice vnela. Italijanski orožniki so bili v bližini in takoj ugotovili, kaj se dogaja. Prijavili so ga in tri mesece je bil v zaporu.« (Marija Kozlan, Črni Kal)

Na Daciji, finančni stražnici v predmestju Trsta, so občasno pregledali vozove. Z dolgimi priostrenimi palicami so finančni stražniki prebadali vreče s senom, ki so jih imeli prevozniki s seboj za oslička ali konja. Možje so na voz sena, ki je bil namenjen prodaji v Trstu, skrili tudi pršute in sodčke vina. Tudi to seno so financarji prebadali in ugotavljali, če je kaj skritega. Včasih so pretresli tudi košaro s sadjem. Iskali so predvsem alkohol.


Dršći

Jajčarice, ki so že v obdobju med obema vojnama odkupovale jajca v spodnji Istri in jih prodajale v Trst, so občasno  prodajale tudi dršće. To so ptice brinjevke iz družine drozgov.

»Nona je iz Istre prišla z »mušo« (oslico), na kateri je pripeljala veliko jajc. V bisagah pa je imela  približno petdeset dršćev, ki jih je odkupila od tamkajšnjih prebivalcev. Otroci smo jih pripravili za prodajo v Trstu. Skozi nosnice nad kljunom smo potegnili tanjšo vrvico in tako nizali enega za drugim kot perlice na ogrlico. Nona  je zjutraj z mušo  peljala jajca in ptice do Kopra. Tam je pustila osla in pot nadaljevala z » vaporjem« (parnikom) do Trsta. » (Emilija Gregorič, Sočerga-Trsek)

Prodaja dršćev se je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni. Mladi fantje, pa tudi moški, so pozimi nastavljali »labrco« (past). To je bil skrilast, ploščat kamen, ki so ga  podprli s štirimi do petimi paličicami. Pod paličice so nasuli nekaj brinovih jagod. Labrco so navadno naredili pod brinjem, saj so ptice na takem grmu iskale njegove jagode. Ko se je ptica dotaknila ene izmed paličič, se je skrilast kamen poveznil nanjo. Včasih so se tako ujele tri hkrati. Ptice brinovke so se v zimskem času spustile iz višje ležečih kraških pokrajin v nižje, kjer je bilo več hrane. Moški so nastavili tudi po sto takih pasti. Jajčarice so ptice odkupile od moških in fantov. Zaslužek so moški porabili za tobak, cigarete.

»Na Reki te ptice niso šle dobro v promet, bolje se je prodalo jajca. Po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja sem jih nekajkrat nesla še v Koper in v Piran. Najbolje so šle v prodajo v Piranu, kjer je živelo še veliko Italijanov. Ti so jih zelo cenili. Kupili so jih od pet do petnajst, odvisno od velikosti družine. Zaslužek je bil večji kot od prodaje jajc na Reki. Ob dobrem ulovu v domači in okoliških vaseh sem odkupila in nesla v Piran 250-300 brinovk. Takoj sem jih prodala.« (Štefanija Gregorič, Sočerga)


Zakol živine

Zakol živine je bilo potrebno prijaviti italijanskim oblastem na sedežu občinske uprave. Priprava na koline se je pričela s plačilom davka. Dan pred kolinami so si nekateri sposodili denar pri mesarju. Na sedežu občinske uprave so plačali in dobili potrdilo – dovoljenje za zakol. V letih 1934-35 je to bilo 44 lir. Dan po kolinah so mesarju nesli zadnje prašičje noge, pršute, ki so pomenili vračilo sposojenega denarja. »Pršuti so šli za davke. Najboljšega dela prašiča nismo jedli doma.«

Nekateri so meso tihotapili po gozdnih poteh. V  Trstu so ga prodali kupci, s katerimi so bili že vnaprej dogovorjeni. »Naš sovaščan je kar pogosto ubijal teleta, ki so tehtala 200-300 kilogramov. To je naredil skrivaj, v gozdu nad vasjo. Tam je meso zrezal na manjše kose. Te je razdelil ljudem, ki so jih bili pripravljeni prenesti do naročnikov v Trstu. Preden so se ljudje z mesom odpravili po skrivni gozdni poti preko Tinjana, jim je zagotovil varno pot. Sinu je dal  večji kos mesa in ga poslal k poveljniku karabinjerjev (orožnikov) v Dekane. Poveljnik je vedel,  zakaj je meso dobil; tistega dne ni poslal svojih orožnikov na obhod proti Tinjanu, ampak v drugo smer, proti Sv. Antonu.« (Romeo Furlan, Rižana)