KOPER – DEJSTVA IN VPRAŠANJA

Leda Dobrinja – osnutek prispevka o nedoslednosti v raziskovanju zgodovine Kopra, ki je bil pod naslovom Druga stran bajke o Kopru objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II. iz leta 2017. Zbornik je dosegljiv preko stikov na tej strani.

KOPER, po domače KUOPER, KUOPAER, KUOPAR

Stara zgodovina Kopra se je začela pisati leta …, ko koprski avtor … citira podatek Plinija Mlajšega?, da so Koper postavili grški kolonisti, ko so prispeli na skrajno severno točko Jadrana. Imenovali naj bi jo Egida ali Aegida. Tam naj bi grški kolonisti postavili tudi tempelj svoje boginje Atene. Italijanski zgodovinarji navajajo ostanke templja nekje pri Serminu, ob ustju izliva Rižane v morje. Ti viri skupaj s pesnitvijo o argonavtih predstavljajo najpogostejši vir za poskus rekonstruiranja staroveške zgodovine naših krajev, popolnoma pa se je zanemarilo mnoštvo podatkov in dejstev iz slovenske zgodovine in ljudske kulture.

Najprej italijanski pisci, ki jih povzemajo tudi sodobni slovenski in drugi raziskovalci, na osnovi teh podatkov skušajo rekonstruirati staro zgodovino Kopra. Ostanke mesta Egide še dalje predpostavljajo na območju Sermina, otoček, na katerem stoji današnji Koper, pa določajo kot prostor, kjer so prvotni prebivalci držali koze. Na to jih navaja podatek o pomenu besede ‘aegida’ v grškem jeziku. Najprej je prišlo do ohlapnega tolmačenja besede, ki naj bi pomenila ‘kozje’ in na osnovi tega pisci našli priročno rešitev, da so Grki imenovali prostor, kjer so domačini držali koze – Egida. Ta prostor pa naj bi bil na tedaj nenaseljenem otočku, sedanjem starem mestnem jedru Kopra. V zadnjem času se je tolmačenje besede ‘aegida’ sicer popravil, vendar pa se ni popravila predpostavka o prvotni naseljenosti mesta.

Pri tem izvajanju naletimo na temeljno predpostavko, da pred njimi v našem prostoru ni bilo staroselskega prebivalstva, da so obmorska mesta zasnovali rimski koloni oziroma njim sledeči italijanski priseljenci in da se je slovensko prebivalstvo naselilo po 6. stoletju. Na osnovi te neosnovane teze tudi vse nadaljnje izvajanje nosi posledice tega izvirnega greha, poskusi rekonstrukcije stare preteklosti pa nelogične in do slovenskega staroselskega prebivalstva diskriminatorne.

Če pustimo ob strani glavni razlog zgodovinskega tabuja italijanskih piscev in države v zvezi s  slovenskim avtohtonim prebivalstvom – čeprav se razlaga ponuja sama po sebi, saj je poskus iztrebljenja staroselskih ljudstev ob širjenju rimskega imperija dovolj velik zločin, s posledicami katerega se ne človek in ne narod ne bo rad soočal – nam ostanejo druge metodološke nelogičnosti pri umeščanju prvih prebivalcev v naš prostor.

Najprej je nelogično predpostaviti, da so se grški morjeplovci ali trgovci ustavili v praznem prostoru in iz nič ustvarili naselje. Logično je predpostaviti, da so na plodnem območju obmorskega pasu živeli staroselski prebivalci, da so živeli z zemljo in morjem in da souporabljali vodne in prometne žile za gospodarske in trgovske namene. Lahko se vprašamo, ali območje izliva Rižane nudi prav tako ugodno okolje za pristane bark kot Oglej in Štivan. Kot pričajo poročila o arheološkem izkopavanju ob vznožju Sermina, je temu bilo tako, torej se predpostavlja na tem mestu pristaniški prostor in naprave.

Plinij Ml. pa naj bi omenjal tudi … , vendar vir ni bil preverjen in se ne ve, če sploh še obstaja…, naj bi na tem mestu stal tempelj boginje Atene. Na ta podatek se italijanski arheologi naslanjajo, ko navajajo najdbe ostankov kolon iz domnevnega svetišča.

V luči dejstva, da so Istri prostor naseljevali pred Rimljani in da je logično predpostaviti, da v vojnah, kjer je bila vojska Istrov premagana,[1] ni bilo iztrebljeno tudi prebivalstvo samo, lahko predrimsko naselitev vidimo v drugi luči. Istri so bili vešči morjeplovci in nobenega razloga ni, da ne bi ob ugodnih legah postavili pristaniških zgradb in naselij. Oglej, Štivan, Sermin, Sveti Simon pri Izli so kraji, kjer je bil pristan možen. Ostanki gradišč so posejani višje, če začnemo v okolici Trsta[2], nadaljujemo proti Kopru preko Štramarja, Dolge krone?, Jelarjev, Šjak (Garžon), Kort, Belega kamna, Sveta Lucija/Krog, Kaštel Venere (Večerne) in dalje proti Hudebreg??? – Savudrija[3]. Imena nekaterih mest in ostanki govorijo v prid predpostavki o obstoju svetišč, na primer hrib San Marko, San Simon, sveta Lucija, Kaštel Venere. V vidu moramo tudi imeti, da je bila za naše prednike sveta že sama zemlja, gore in vode. Da so jih častili kot take in niso na njih postavljali posvečenih zgradb. Za čaščenje je dobro služil večji kamen, izvir ali drevo.

Na osnovi raziskovanja izvornega poimenovanja moramo osvetliti predpostavko, da je bil sedanji Markovec ali hrib sv. Marka, San Marko, pravzaprav hrib Svete Matere, to je Istre. Trdno dejstvo je, da so zgodovino Kopra pisali beneški in drugi italijanski priseljenci in da so slovenski in drugi priseljeni raziskovalci zaključke in razlage enostavno prevzeli. Slovensko avtohtono prebivalstvo so oboji prezrli, samo se po uničenju v rimskih vojnah ni nikoli dovolj opomoglo, da bi vladalo na svoji zemlji. Obmorska veljajo za ‘italijanska’ in nikoli se ni postavilo vprašanja, koliko energije in umskega potenciala staroselskega ljudstva so posrkala mesta. Znano je, da se je še pred kratkim vsakdo, ki je prišel v mesto in je želel napredovati, moral najprej spremeniti priimek in nato prevzeti italijanski jezik. To pričajo še danes pričevalci.[4] Še nihče si ni postavil vprašanja, koliko je pod italijanskimi oblikami v obmorskih mestih slovenskega.[5]

Grška ‘egida’ pomeni pravzaprav ‘v zaščiti, pod varstvom nečesa’ in pomeni tudi ščit in ker so bili ščiti narejeni tudi iz kozje kože, se beseda prenaša na ‘kozje’. Da so morali na osnovi tega na tem območju predpostaviti gojenje koz, je še logično, ni pa logično, da so koze konfinirali na neobljudeni otok. V času gradišč so bile živali, tako kot ljudje, varni v zavetju debelih zidin gradišč in ne ločeni od njih. Prav tako v obmorskih predelih, primernih za poljedelstvo, ni logično predpostaviti črednega gojenja ene živalske vrste, ampak posedovanja različnih živali, potrebnih za življenje, to je vol, osel, ovca in koza. Ustno izročilo govori prav o tem. Sedanji italijanski prebivalci Kopra so sicer privzeli podatek o kozjem otoku ali ‘caprai’, pri slovenskem staroselskem prebivalstvu pa je koza prej simbol revščine kot gospodarske moči.

Zato podatek o Egidi, ki ga dopolnjuje domneva o ‘grškem templju’ tolmačimo v pomenu zaščite, zavetništva. In seveda podatka o čaščenju božje Matere, Istre. V tej navezi so zgodovinski podatki, ki si sledijo, in ljudsko izročilo ter krajevno poimenovanje, logični in dosledni. Vrh nad Koprom, vrh San Marko je pravzaprav glasovni posnetek imena vrha Svete Matere. Sosledje navedb starih zemljevidov z imeni: Istra, Cao d’Istria, Capo d’Istria govori, da gre za vrh nad sedanjim mestecem, za Vrh Istre in ne za ‘capo’ v smislu politično in upravnega glavnega mesta polotoka Istre, kar v resnici nikoli ni bil.

Ugotavljamo, da je bila boginja zemlje, modrosti, dobrote, pravice Estera, Istra ali domače Oštja. Prišleki so našli naselje ali kraj v zaščiti, pod zavetjem boginje Istre. To ni v nasprotju z virom, ki omenja tempelj ‘boginje Atene’. Grška Atena tako kot rimska Venera sta tako etimološko kot vsebinsko povezani s staroslovensko Este-ro ali Istro preko pridevniških oblik ‘Esterna’ in ‘Večerna’.[6] Manj verjetno je, da je mala skupina pomorščakov ali trgovcev zgradila ob ustju Rižane svojo kolonijo. Veliko bolj razumno je domnevati, da so naselje zgradili domači prebivalci in so se pomorščaki tam le ustavili.

Quoar – Na zemljepisnih kartah Vindebonskega[7] kodeksa najdemo v Istri utrdbo s pripisom Quoar. Kljub temu, da leži nižje od položaja Kopra, ga nekateri povezujejo s Koprom. Če privzamemo ta podatek, potem je to najstarejši zapis, ki se približuje slovenskemu poimenovanju mesta, to je Kuopar, Kuoper, Kupar, in to v 3. do 5. stoletju, v katerega umeščajo nastanek kart.[8] Etimološko v tem trenutku lahko raziskujemo v smeri ‘kope’, ‘kape’ v smislu vrha in končnice ‘–ar’. Le to je smiselno obravnavati v pomenu ‘ar’ ali ‘ra’ kot božanstva kot je bilo to izvedeno pri besedi ‘Este-ra’, Istra.[9] Tako bi Quo(p)ar pomenil dobesedno ‘Sveti vrh’ in bi označeval Vrh svete Matere, sedanji Markovec nad Jesterno (Žusterno) in Paštoranom (konec vale pod jugovzhodnim pobočjem Markovca) in ne kasnejše mestece na otoku.

VIRI iz srednjega veka, na katere se sklicujejo novoveški raziskovalci: OD KDAJ SO PRVI OSTANKI KOPRA? – Domneva, da je bil Koper imenovan Justinopolis izhaja iz predpostavke, da je za časa vladavine Justinjana, carja Vzhodnega rimskega cesarstva, Koper doživel razcvet. Pri nobenem avtorju ni bilo zaslediti vira, da je Koper bil imenovan s tem imenom. Ime se pojavi v pisnih virih leta…, skoraj tisoč let po vladavini Justinjana. Razlaga o imenovanju Justinopolis v 15. stoletju? pa je povsem logična, ko ugotovimo, da je današnji Markovec verjetno mesto čaščenja boginje ISTRE. Staro ime hriba San Marko, ki ne odkriva ostankov katoliške cerkve, bi prav lahko izšel od imenovanja Mokri hrib kot tudi hrib Svete Matere. Na zemljevidu iz … stoletja namreč zelo jasno označuje področje nad Jesterno (Žusterno) prav z imenom Istra. Pod njim, v smeri Izle, pa se poseljeno območje še danes imenuje Polje. Božje polje ali njiva pa sveta mesta mrtvih. Upravičeno namreč proučujemo v smeri predpostavke, da se je kraj imenoval Istrino,  Esterno ali Justino polje. Pravica, Justicja, je namreč ena glavnih atributov božjih Mater.

CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA in Cerkvica … v Semedeli (Zemela?)

Najdba FORTUNE oz. KIP PRAVICE – JUSTE po viru iz … stoletja. Kip, ki naj bi stal … predstavlja boginjo pravice. Vir jo imenuje Fortuna. Prav s tem imenom raziskovalci označujejo kipec, ki je domnevno najden pri izkopavanju obmorske vile v Svetem Simonu pri Izli. Verjetno sta to označbo kipa dobila po primerjavi atributov v drugih okoljih. Razlago, da kipca predstavljata posodobljeno obliko staroselskega božanstva, utemeljujemo z dvema podatkoma, in sicer, da je koprska ‘Fortuna’ držala meč in vago, ki sta atributa božanstva pravice, to je Justicje ali Este, Istre. Izlanski kipec pa predstavlja žensko figuro z žarki. Božje matere so posedovale tudi moči modrosti, plodnosti, lepote, korajže in sreče. V slovenskem jeziku še poznamo poosebljeno rabo teh pojmov, na primer: Ga je srečala pamet, Mati korajža, Hodi s srečo, Te išče sreča. V tem smislu je ‘fortuna’ le polatinjena oblika ene izmed ‘vesterne’ moči.[10]

ZEMLJEVID: ISTRA

CAO D’ISTRA (potopis beneški)

Cavo d’Istria

Capo d’Istria

Glasba in literatura: V koprski ‘vilotti’, ponarodeli pesmi, se omenja karantanski denar: citiraj! Ulica Karantanija in fameja[11] Karantan (vir: E. Zonta)[12]. Slovensko staroselsko ime mesta je Kuoper, Kuopar, Kupar, prebivalce pa je moja nona imenovala Kuoperce.

Istrjanski ‘svetniki’ – Domači raziskovalec in promotor istrstva Darjo Gregorič že dlje časa raziskuje staroselske mučence, blažene in svetnike na območju Kopra. Najpomembnejši je sveti Lazar (Nazarij), domnevno rojen v Borštu pri Kopru, ki je čaščen kot zavetnik mesta. Osvetljuje še mesto svetega Elja[13], Jerufa (po domače Tavisa) in blaženega Monalda. Ti zavetniki izhajajo po izročilu iz domačega prebivalstva in so del kulturne inteligence naših prednikov, ki so dali pomembne prispevke v verski in splošni kulturi Kopra.

Glagoljaši v Kopru. Glagoljaški samostan, namenjen vzgoji semeniščnikov, da bi lahko pridigali v jeziku ljudstva, je v Kopru ustanovil škof Naldini leta … Stal je na ob cerkvi, stolnici Marije… na glavnem mestnem trgu (Titov trg).[14] Poglavje glagoljaštva in umetnostno-kulturnega in narodnega gibanja okoli njega je za slovensko staroselsko prebivalstvo zelo pomembno. Veže se pravzaprav na delovanje protestantov in Trubarja v Istri, ki sta ga sooblikovala škofa Bonomo v Trstu in Vergerij ml. v Kopru. Mesto domačih glagoljašev pa je še neraziskano, najbolj poznan je Matija Vlačič, po katerem nosi ime ozka koprska ulica. Obrobno mesto v Kopru imata tudi Glagoljaška ter Trubarjeva ulica.

Praviloma pozabljamo tudi na uporabo slovenskega jezika v prejšnjih stoletjih v mestih v uradnih listinah in na vlogo slovenskih intelektualcev v času narodnega gibanja v 19. in v prvem delu 20 stoletja. Gimnazija, ki je potekala tudi v slovenskem jeziku in še posebej Ciril-Metodova čitalnica ter hranilnica in posojilnica. Kot smo pisali v Brazdah s trmuna ter v radijskem nizu Skrito cvetje rožmarina, sta so se te kulturne in gospodarske dejavnosti odvijale v zgradbi današnjega Zavoda za zdravstveno zavarovanje na Brolu. Menda je bil v parket, ki so ga zamenjali pred nekaj desetletji, ‘vgrajena’ slovenska zastava. Hiša je bila ‘Marsičeva’, kdo je bil ta Marsič, pa še nihče ni raziskalo. Obstaja pa dokument, ki priča, da je bil zadnji lastnik ‘Carlijeve palače’ pred nacionalizacijo prav tako neki Marsich. Če je šlo za isto osebo, gre morebiti za znanega predvojnega koprskega zdravnika, ki se spominja še moj oče.

Slovenska razlaga imena delov mesta:

Muda to je mesto postanka. Na tem trgu so se okoličani, tako ženske kot moški, ustavljali, ko so pripeljali v mesto pridelke ali prišli iskat dela pri koprskih gospodarjih. Isto ime nosi trd v furlanskem mestu… Na Mudo se z zunanje strani pride skozi stara obzidna vrata in temu mestu so tudi domačini rekli Na vrateh.

Kalegarija: Cale v italijanskem jeziku pomeni kanal ali poljsko pot??? V slovenskem jeziku imamo izraz ‘kolovoz’, oboje izhaja iz besede ‘kolo’. Ime ulice Kalegarija govori, da je bila najprometnejša žila, ki vodi od nekdanjih solin in poti, ki so mesto povezovale z zaledjem, pot, po kateri so peljali vozovi do glavnega mestnega trga.

Belveder, ki v sedanji italijanski obliki govori, da gre za razgledno točko, v istrskem narečju govori, da gre za točko nad ‘Velikim udorom’. Lep primer za to imamo pri Belvedurju blizu Hrvojev, pa tudi pri drugih ‘razglednih točkah’, na primer Belveder nad Izlo, saj se nad veliki udori  po pravilu odpirajo zelo lepi razgledi.

Bošadraga. Že nekaj časa je znano, da pomeni Bošadraga v resnici Božjo drago.

Na tape. Moja nona je omenjala ime Na tape, ki se je nahajala na desni strani za stadionom ob poti, ki vodi k gasilcem. Ne vem, kaj bi ime pomenilo.

Brolo pomeni po italijanski razlagi … in ime najdemo tudi v drugih italijanskih mestih. Ali bi lahko ime povezali z burjo in tem, da ob mrzlem vetru tam brije, pa je vprašanje nadaljnjega raziskovanja. Krajevnih imen, ki pričajo, da tam piha, je v okolju veliko, na primer Pihavc pri mlinu v Pučah, zaselek Burji v Marezigah, morda pa glasove pihanja ‘bu…’ ‘vu…’, ‘fu..’ posnemanjo imena krajev Bavce (Babiči) in Za-bavje (Zabavlje) ter ledinsko ime Fućevoc na loparski strani zabavske Varde.

——————————————————————————————————————–

[1] dr. Duša Krnel Umek navaja zgodovinski podatek, da so bili prvotni prebivalci Istre pravzaprav Karni, vendar podatek ne izključuje možnosti, da pisec, ki piše o tuji deželi in ne pozna jezika njenih prebivalcev, opisni prilastek domačinov uporabi kot ime ljudstva samega. Karni bi v današnjem jeziku pomenilo ‘krajani’, domačini torej. To ne izključuje, da so bili ti domačini označeni tudi z drugimi pridevki. Tudi imena Istri si verjetno prebivalci niso nadeli sami, tako so jih zaradi neke značilnosti poimenovali tuji pisci. Še skoraj do danes se ne slovenski in tudi ne italijanski domačini ne prepoznavajo pod tem imenom. Slovenski staroselci imajo za Istrjane tiste nižje dol proti jugu, italijanski pa se bolj kot z ‘istrstvom’ prepoznavajo preko svojih rodbin, ‘famej’.

[2] Glej knjigo 2 tržaških piscev, Flego,

[3] Savudrija ali Savuderja bi lahko razlagali kot ‘Sveta voderja’, pri čemer zadnjo besedo razumemo v smislu vodo-derja, kar ‘dragonja’ in ‘rokava’ sta, saj dereta in rijeta. Isti pomen ima tudi ime ‘Rižana’, pa tudi slovenska ‘reka’ in italijanski ‘rio’, deroči potok.

[4] Npr. za Piran sodelavec v Sečoveljskih solinah – vir Nadja Rojac in pesnik Potocco ? iz Pirana, katerega priimek je povsem slovenski, njegova stara mama pa prihaja iz Marezig. Po prihodu v Piran se je po pričevanju vnuka imela za Italijanko.

[5] To vprašanje je še posebej izstopilo, ko so v lanskem letu Albanci ‘našli’ med koprskimi plemiškimi družinami Albance in si menda ‘prilastili’ slikarja Carpaccia (Krpača), rojenega na otočku blizu Benetk (trditvam je oporekal umetnostni zgodovinar Edi Grdina v prispevku…, objavljenem v …). V zadnjem času se omenja slovensko poreklo Santoria Santoria, ki izvira nekje blizu Čedada, tam pa je doma priimek Svetina. In kaj drugi priimki častitih Koprcev? Kot izziv postavljamo vprašanje o priimku Carli, ki ga je ovekovečil zgodovinar, ekonomist??? Gianrinaldo Carli v 16. stoletju. V slovenskem jeziku imamo več navez za razlaga priimka, od ‘carja’ do priimka Carl in končno imamo v bližini Sočerge zaselek Karli.

[6] Več v spisu Istra, zemlja boginje Este v 1. številki zbornika.

[7] Vindebona, stari naziv za Dunaj, sama ime Vindebona razlagam kot Vodna Bona, glavno božanstvo zemlje in/ali vode Bona. Bona je eno izmed imen božje matere in izhaja iz Ona.

[8] Na eni izmed spletnih strani, ki obravnavajo Ten… tabele najdemo pripis Mateja Zupancicha, najverjetnega gre za koprskega arheologa, ki predlaga razlago v smislu ‘aque’, vode, ob domnevni utrdbi ob izlivu Rižane. Vendar ta razlaga ne najde potrditve ne v virih in ne zgodovinskih dejstvih.

[9] Več o tem v spisu Istra, zemlja boginje Este v 1. številka našega zbornika.

[10] Zanimivo je, da v Istri za družino tako italijanski prebivalci kot tudi nekateri slovenski kraji (npr. Garžon, Gradin) uporabljajo izraz ‘fameja’. V Sočergi in drugje (npr. pri Ogleju) so obstajala cerkve, posvečena sveti Femiji. Zaščitnici družine, kot je bila na primer Bona?

[11] Nadja Rojac me je opozorila, da se Italijani, ki so se odselili v Trst, še danes nimajo za Istrane, tako kot slovenski staroselci, ki so za Istrjane imeli tiste bolj ‘od spodaj’, južneje, opredeljevala jih je predvsem ‘fameja’, družinsko poreklo.

[12] E. Zonta je povedal tudi, da Karantance omenja Dante Alighieri v 15. spevu Pekla.

[13] Mimogrede, na svetega Elijo se veže ljudski rek v moji vasi: ‘Kan ćieš jet, h svetemu ‘Lije?!’, in sicer v smislu neobstoječe možnosti oziroma ali brezizhodnosti in ‘Hode h sveteme ‘Lije!’ kot blaga in prostodušna, hudomušna zavrnitev.

[14] Mimogrede, zgradbo so menda porušili v 70. letih, da bi zgradili trgovino (sedanji Mercator), nad katerim so delovali uradi za občinsko prostorsko planiranje Invest biro. Če do rušenja ne bi prišlo, bi bil Titov trg s sklopom zgradb, ki ga obkrožajo, vpisan v zbir Unescoveve kulturne dediščine.