Leonova dolga pot

(L. Dobrinja – iz ciklusa Legendarna Istra)

Leon Bernetič v “sibirski noši” ob predstavitvi zbornika Brazde s trmuna na Pučah, 8. 2. 1998.

Leon Bernetič, ut Ćjućja pu dumaćje, je bil lep, postaven mož, po karakterju pa močna in eruptivna osebnost. Doma je bil iz Bernetičev, življenje pa je z družino preživel v Izli. Spoznala sem ga, ko je nekega dne sredi zadnje istrske prebuje v 90. letih potrkal na vrata moje Hiše v Loparju. Bilo je pozno jeseni leta 1997. Tedaj je Hiša od Ćiuda pulsirala energijo za istrsko prebujo in to je bil čas, ko je Leon iskal svojega Očeta.

Bil je namreč sin Rudolfa Bernetiča, enega tistih fantov in mož, ki jih je občutljivost za usodno družbeno dogajanje dvignila od dela in družine in jih gnala k organiziranim pobudam za narodno svobodo, gospodarsko neodvisnost in boljši družbeni red. Iz Trsta in širšega sveta so se širile različne ideje. Učitelji, duhovniki čedermaci, prvi izobraženci. TIGR in brezkompromisni upor italijanskemu zatiranju na eni strani, na drugi delavsko gibanje in novice o oktobrski revoluciji. Ne vemo natančno, kaj je Rudolfa najprej pritegnilo, saj je partija kasneje podatke iz tega obdobja priredila sebi v prid. Gotovo pa je dejstvo, de je Rudolf po l. 1930 odšel v Moskvo in kmalu za tem se za njim izgubi vsaka sled.

Potem je prišla vojna in za njo obnova in socialistični režim in ločitev od informbiroja. O marežganskem uporu in pridružitvi Istranov uporniških silam proti generalu Franku se je še govorilo, o tistih, ki so ostali zvesti Sovjetski zvezi ali tam pustili življenje, se ni bilo več besede. V 60. letih je izšla knjiga Jožeta Vergana Od Marezig do Madrida, in tu Rudolfa zasledimo zadnjič. Kasneje o tem in drugih angažiranih Istranih več nič. Predpostavljam, da se je sin Leon v tem času odločil, da odkrije, kaj se je zgodilo z očetom in njegove posmrtne ostanke prenese v domači kraj.

Miličnik, ribič in inovator

Sam je bil – svobodomiselnega duha in silovite narave – po vojni miličnik. Kaj je delal v času aktivne delovne dobe, več ne vem, po upokojitvi pa je zagotovo lovil ribe in negoval ženino posestvo v Tribanu. In bil je tudi vedoželjen in učeč se človek. Z branjem in raziskovanjem je polnil praznine v svoji izobrazbi, ob tem pa tudi beležil svoje misli in iznajdbe. Spominjam se, kako mi je nekega dne prinesel papirje s skicami za ureditev bržinskega predela med Bernardinom in Piranom, morda je nekje stal tudi otok ali podzemne ureditve. Ne spomnim se  točno, vem le to, da se pri njegovih predlogih na piranski občini ni nihče ustavil.

Bil je tudi zanimiv in poln prigod. Za naš list Istrske teme sem leto za tem na osnovi njegovih zapisov pripravila nekaj podlistkov o povojnem dogajanju v obmorskih mestih, še posebej Kopru. Kako je bilo z obrambo morja, kako so nastajale državne službe, kako so v ambulanti še delovale nune in kakšno je bilo povojno sodelovanje med Slovenci in Italijani. Zelo močan vtis so name naredili zapiski o plovbi in upravljanju čolna pri obrambi morske meje. Zanimiv je bil, samosvoj in zahteven. Ni se upogibal, ni prosil. Kar je smatral, da mu gre, je zahteval ali si vzel. Preprosto. Tedaj enkrat je nastala anekdota o tem, kako sta se s koprskim županom lovila po stopnišču občinske stavbe, ker ga župan – kljub dogovoru ali ne – ni želel sprejeti.

Sva se z Jurijem lovila gor in dol po občinskih škalah

»Von preat namo, je teku eno se skrivau, jas za njin…« To pa zagotovo ni imelo nič opraviti s tehnološkim napredkom in urejanjem prostora. Šlo se je zagotovo za njegovega očeta. Bil je namreč pri njem, da mu pomaga odkriti, kaj se je zgodilo in da se spomin nanj rehabilitira. In očitno je tudi, da se je župan izmikal in mu ni imel kaj odgovoriti, saj je struktura na uporne in pokončne ljudi, ki se niso podredili povojnemu režimu, pozabila.

Njegov oče, Rudolf Bernetič, se je nekega dne pred davnimi 60 leti poslovil od svoje žene in dveh sinov in odšel v Moskvo. Ne ve se, ali po lastni pobudi ali po povelju. Zagotovo je prišel v Moskvo in prav tako je dejstvo tudi, da se je njegova pot nadaljevala v sibirske širine. Tam, v nekem mestu v Sibiriji, se konča Rudolfova pot. Ampak to je odkril šele njegov sin Leon malo pred letom 2000, ko se je sam podal iskat očeta.

Leonova dolga pot

Tako se je glasil prispevek v listu Katoliški glas, kjer sem zbrala podatke o Leonovem iskanju. Po letu 1995 se je nekega dne povzpel na letalo in pristal v Moskvi, kjer se je pred pol in več stoletja izgubila sled za očetom. Iskal je, vztrajal, šel na novo letalo in pristal v novem mestu. Trkal je na vrata mestnih oblasti in v arhivih. In vrata so se odprla. Naletel je na nove mestne oblasti. Odprli so mape s podatki, z njim pregledali spiske izginulih in ga nato odpeljali na mesto posmrtnih ostankov. Na nove mestne oblasti sta sinova vztrajnost in njegova drža  naredili tako močan vtis, da so ga sprejeli z vsemi častmi in mu podarili krajevno nošo. Seveda so mu tudi obljubili pomoč pri prenosu posmrtnih ostankov v domovino.

Leon je prišel domov zadovoljen. Ne vemo več niti, če se je pri našem županu Juriju oglasil pred odhodom v Rusijo ali potem, ko je iskal pomoč za pokop očeta. Lahko predpostavljamo, da je pomoč iskal pri Zvezi združenih borcev in drugih javnih osebah. Na koncu je uspel. Prenos ostankov je bil napovedan, pokopani pa bodo na marežganskem pokopališču. Bilo je okoli leta 2000.

Bila sem na tem pogrebu. Šlo je za uradni pogreb, bili so lokalni predstavniki zveze borcev, morda kdo iz občinske strukture. Bilo je napeto. Pogrebni obred se je namreč odvijal v znaku rdeče zvezde in krščanske vere. S pogrebno slovesnostjo je bil Rudolf Bernetič tudi uradno rehabilitran, verski obred pa je potrdil človeško pripadnost domači kulturi in zemlji. Obred je izvedel duhovnik Dušan Jakomin, ki je pred tem Leona že srečal in v listu Katoliški glas, ki ga je urejal, o sinovem iskanju očeta omogočil več objav. Leon je bil pomirjen in zadovoljen.

Leon ni prosil, Leon si je vzel, kar mu pripada

Pred tem, v času pridobivanja podpore za vrnitev očeta, se je večkrat ustavil pri meni. Ni šlo samo za očeta, šlo je tudi za rehabilitacijo Istre in domačega človeka. Bil je sin matere, ki je v času fašizma sama vzgajala svoja sinova. Nato je doživel zapostavljanje naših ljudi v jugoslovanskem režimu. Kot ostale generacije, ki pod Italijo niso pridobile drugega kot kak razred osnovne šole, je imel pomanjkljivo izobrazbo. To pa gotovo ni bil edini razlog, da v novem režimu ni napredoval. Bil je preveč bister, preveč samosvoj in bruhajoče energije. Kdaj pa kdaj si je pri dobrohotnih ljudeh zaprl vrata. No, ni si zaprl vrat z nastopom ob slovenskem kulturnem prazniku v Pučah.

Na začetku leta 1997 je študijski krožek Beseda slovenske pripravil 2. številko svoje revije Brazde s trmuna. Likovno opremo z motivi zapuščenih dvorišč je prispeval Arduin Hrvatin. Predstavitev je bila na Pučah. Mentorica sem povedala uvodno misel, avtorji so brali svoje prispevke, svoje misli je dodal gost, zgodovinar, Armid Novak s Kort. Milka Pucer je predstavitev počastila z izvajanjem pevskega zbora. In med tem, ko je prireditev tekla in so ljudje poslušali in vzneseno ploskali – dvorana je bila polna in med publiko je bila županja Irena Fister – je Leonu očitno postalo zadosti. Pričakoval je, želel si je, da bi tudi sam kaj povedal, čeprav o tem z nikomer ni spregovoril besede.

Istrani v brazdah

No, enkrat proti koncu – ali pa na sredini – mu je le zavrelo. Ali pa ne, morda je načrt za svoj nastop izdelal že doma in ga tu le hladnokrvno izpeljal. Sredi programa se je umaknil, vzel iz torbe svojo sibirsko nošo in si jo oblekel ter neopazno vstopil v dvorano. Približal se je odru in se – meni nič, tebi nič – vzpel po stopnicah in prikoračil na oder. Tam je, sedaj vznemirjeno in pod pritiskom energije, ki je butala v njem, povedal zgodbo svojega očeta. Tudi njegov oče, tudi fantje in moški, ki so se pred vojno dvignili proti zatiranju in za nov družbeni red, so zaslužni za to, kar imamo danes – je hotel sporočiti. Prav je imel. Mnogo, mnogo ljudi, mnogo dejanj, žrtev in zmag je priborilo istrjansko ljudstvo.

(Na slikah predstavitev zbornika Brazde s trmuna ob slovenskem kulturnem prazniku leta 1998 na Pučah, kjer je Leon Bernetič predstavil zgodbo svojega očeta. Večer je pripravilo KD Alojz Kocjančič iz Puč v sodelovanju s krožkom Beseda slovenske Istre. Iz arhiva zavoda Vita.)