Pred dobrimi tremi, štirimi leti sem po dolgem času ponovno obiskala šantlo Sabino. Ona je, tako kot moja mati Štelja doma iz Kavalič. In tako kot moja mati se je tudi ona poročila z Loparcem. Moja mati z Juljotom Marlinom, Sabina, ki je bila nekaj starejša, pa z Bepićem Baetom. In ker sta bili Sabina in Štelja prijateljici in Juljo in Bepi prav tako, sta šla para drug drugemu za poročno pričo in nato še, v mojem primeru, je bila Sabina še birmanska botra, to je šantla. Družini sta ohranili neko tesno povezavo, ki je trajala skozi celo življenje, meni pa je družina šantla Bepća predstavljala tudi nek poseben vir mestnega življenja in medsebojnega občudovanja. Vsaj za pol življenja je to veljalo, potem pa je prozaika življenja to občudovanje zamorila, a ostala je vez, ki me je tu in tam potegnila v Arjol, kjer si je družina šantla Bepća zgradila hišo in se preselila iz izlanskega mestnega središča.

Na teh redkih obiskih sem od šantle Sabine zvedela več pomembnih podrobnosti o skupnih prednikih, ki jih dotlej nisem poznala. Najpomembnejša je o izvoru sester Patunk, katerih potomki sta bili tako Štelja kot Sabina. Bili sta namreč sestrični v prvem kolenu, njuni materi Karlina in Ančka sta bili sestri. Imeli sta se še dve sestri – Jucko in Rožco – in brata Florjota. Njihova mati je bila doma iz Kortine pri Sv. Antonu, sestra Antona, znanega kot razgledanega samouka in prvega domačega fotografa.

A da se vrnemo k šantli Sabini. Pri predzadnjem obisku je beseda nanesla na družino njenega moža, kjer sta Sabina in Bepi živela nekaj let po poroki in preden sta se preselila v Izlo, v Gortanovo ulici, če se ne motim. Bepićeva starša sta bila na Frančeško in Veronika od Baeta. Frančeška sem zelo dobro poznala, v mojih spominih je ostal kot delaven in mil mož. V prvi televizijski reportaži, ki sem jo naredila o naši vasi, sva v kamero spregovorila v našem govoru in bil je eden prvih ali celo prvi mož, ki je govoril v kamero in smo ga potem gledali po koprski televiziji. To je bilo, ko je bil že star in skoraj slep, ko je komaj prišel na dvorišče s kokošmi in ko je zanj skrbel sin Rino. Živel je sam v srednjem delu vasi, Paer grahu.

Veliko bolj je živa podoba njegovega življenja z drugo ženo, s katero nikoli ni bil poročen. Dolga leta je pri njem živela bučna vdova Marija Pobežanka, ki je rada bentila, v mislih bolj živela s svojim rajnkim možem kot s sedanjim, s katerim je živela, rada je govorila o svojih otrocih in prav tako rada preslišala za moževe otroke. Vaščani se je spominjamo, da je Frančeška imenovala Moj delegato.

Še prej, kolikor mi spomin sega nazaj, pa je z njima živela tudi Frančeškova mati Betinka. Ta Betinka je bila za mojega časa mala stara ženica, ki je njuhala tobak in ko je bila na obisku, se je kdaj zavrtela in zaplesala sama. Pri tem je znala zapeti: »Ta stara je bolna, ta mlada leži, je krajcar zapila, jo glavca boli…!« Morda je bila še  najbolj podobno temu, kar si lahko predstavljamo pod vzdevkom ‘stara gundarca’. Več od tega si sama nisem vtisnila v spomin. Iz pripovedovanja na sosedskih večerih pa sem jo nekako povezala z neko zelo lepo žensko, ki je imela več zelo lepih otrok in se je mlada utopila. Iz pripovedovanja sem zaključila, da si je morala sama vzeti življenje. Nekako sem to povezala z  namigom, da je bila s svojim možem nesrečna, oziroma da ji mož ni vračal ljubezni. In čeprav sem vedela, da je spadala v družino Baetov, je nikoli nisem povezala s Francem, kot se je Frančeško pravzaprav klical. Od stare Betinke pa jo občudovanje v glasu in pritajena skrivnost v pripovedovanju posadila neznansko daleč. A nekako sta bili le povezani.

Pripoved mi je že v otroških ali vsaj mladostnih letih segla globoko v dušo in v času, ko sem svoji vasi iskala podobo in ji preko pripovedk kot v zrcalu skušala pokazati najlepše, skoraj pravljične like, sem zgodbo o lepi nesrečni materi petih otrok poimenovala kar Lepa Betinka. To seveda ni bila Betinka, Betinka je bila Bepićeva nona in Francova mati, prva lepa Franceva žena, ki se je utopila v eni od vaških štern, pa je bila Veronika.

In prav na Veroniko je na predzadnjem obisku pri šantli Sabini nanesla beseda. Veronika je bila namreč Sabinina svekrva ali tašča z današnjim izrazom. Ko sta se Bepi in Sabina poročila, je bila Veronika že pokojna. Še toliko je potegnila nit življenja, da je obiskala svojega prvega vnuka pri Kavaličih, kjer sta mlada pred poroko živela. Bepić je moral imeti že kakih dvaindvajset let, sklepa danes prav ta vnuk, ki ga je nuona Veronika bila prišla pogledat v zibko.  Drugi otroci so bili mlajši. Za Cesestino so si sledili Cvetko, Milda in najmlajši Rino. Ne vem, kdo je prevzel gospodinjstvo po materini smrti, morda Franceva mati, ta prava Betinka, morda je bila to najstarejša hči. Zagotovo je, da je vlogo gospodinje po Bepićevi poroki prevzela Sabina. Tedaj je imela mlajša hči Milda že štirinajst ali petnajst let. Bila je prav tako lepa kot njena mati in prav tako lepo je pela, pravzaprav so nebeško lepo peli vsi Veroniki otroci. Z njihovim petjem je prežet ves loparski hrib in včasih se mi zdi, da je z zgodbo o Veronikini nesrečni ljubezni prepojena zemlja, da je postala del duha zemlje, ki pripuhti iz nje v poletnih pripekajočih večerih.

Sabina pa je zgodbo začela s prvim letom svojega zakona, s prvim zanosom zakonskega življenja, ki pravzaprav ni zamrl do Bepićeve smrti pred kakimi dvemi desetletji. Povedala mi je, kako je bilo gospodinjenje za številko družino naporno, kako je kuhala, prala in sploh vse, kar se je od skrbne mlade neveste na vasi pričakovalo. Ampak leta so bila tudi polna ljubezni in ubranosti, ki jo je duhoviti Bepi znal splesti okoli stroge kavaliske Patunke. Pripovedovala mi je o prvem srečanju, prvem plesu, prvih besedah, s katerimi je Bepi neizpodbitno osvojil Sabinino srce, o njegovi hudomušnosti in igri, ki ji je sledila, da leta z njim niso pustila nobene teže, čeprav sta delala in delala in se trudila v prvih obmorskih tovarnah in gradbenih podjetjih in se nato vrnila k zemlji in zasnovala novo domačijo, kjer skupaj s sinovoma in njunimi družinami živi še danes.

Najlepši del, najbolj globok in nebeški obenem, pa je del o Bepićevi materi, o Veroniki mladostni lepoti. Veronika je bila doma iz Mariezeh, iz zaselka Klafuti bolj natančno. Bila je iz dobro stoječe družine, vsaj tak občutek je ostal v mojem spominu. Kaj več od tega si nisem zapomnila, kajti vse podrobnosti, vse osebe in okolje in dogodke je zasenčila Veronikina lepota. Veronika je bila zares lepa, lepo je bila oblečena in počesana in tudi nositi se je znala. Morda je bila celo edinka, ne morem se tega spomniti in te podatke bodo lahko dopolnili njeni vnuki, če jim bo pripoved po godu. Iz katerega koli izhodišča me misel popelje k njej, pa Veroniko v pripovedovanjih najdemo na plesišču. Rada je pela, rada se je smejala in s svojim šarmom zasenčila vsa ostala dekleta. Slišimo lahko njen smeh, njene hudomušne dovtipe, ko je vrtela ali odvračala snubce. Kako dolgo je to bilo, nekaj let ali eno samo samo poletje, se ne ve. Ve se, da je žarela in se smejala iz nedelje v nedeljo, iz dneva v dan do trenutka, ko je smeh utihnil in žar v očeh nenadoma ugasnil. Do nedelje, ko je ob ograji vaškega plesišča zaman čakala, da jo Franc prosi za ples, za prvo ali drugo partido, za kordjo ali zadnji valcer, ki je zaključil ples pred večernim mrakom.

Franca ni bilo ali morda je bil, bil blizu, morda se je je nehote celo dotaknil, ko je odvrtel novo dekle, tako blizu, da bi ga lahko prijela in odtegnila iz družbe in s tem za vedno obrnila usodo, svojo, njegovo, dveh družin in otrok in malo tudi naše skupne zavesti. Spremenila bi usodo, ki jo je uklenila  v trenutku, ko je odkrila, da je rdeči cvet, ki ga je poklonila Francu, dozorel v plod, ki ga nosi pod srcem. Franc pa ob naslednjem popoldanskem plesu ni slišal njenega smeha. Ni videl njenih rdečih lic, ni videl upanja. Ni prišel do nje, ko se je prislonila na kostanjeve veje ograje. Morda je niti ni opazil. Odvihral je zaneseno in igraje z drugo v nov ples, v novo kordjo in nov list usode. Veronikina osuplost je ugasnila luč v očeh, splahnila kri z lic in zamrznila pesem na ustnah. Zaman so fantje vlekli na uho, kdaj se začuje Veronikin glas, kdaj zagledajo najlepšo mladenko, ki jo pomnijo Mariezge.

In tule, na tem delu slike s spomina, se potem nekako spet začujejo Sabinine besede.

»Je reko muj Bepić krko buoto – ne bi blo neč slabiga, be pupa imiela tiega faentića en be ustala v soje hiše en bi biu faentić raso ž njime, ka’ je jen blo slabiga! -«

Koliko krat je njen mož Bepi rekel, da bi se lahko zgodba obrnila čisto po sreči! Dekle bi ostalo doma, rodil bi se otrok, rastel bi v družini materinih staršev in nuonći bi ga imeli radi. Nič takega se ne bi moglo zgoditi. Kdo ve, koga bi Veronika srečala in kako bi se obrnilo zanjo. A hudega ne bi smelo biti. Bila je lepa, pridna, skrbna in njihova družina je bila ugledna. A zgodba se je obrnila drugače. Časi so bili drugačni, bilo je tam po letu 1925, in hčere so si morale ustvariti dom in družino. Bilo je prezgodaj za svobodomiselno razmišljanje odraslega sina Bepića, katerega življenje se je odvijalo v času samostojnih žensk in ko družina ni bila več pogoj za dostojno preživetje matere z otrokom.

Ključna pri vsem tem pa ni bila marežganska dobro stoječa družina, nista bila oče in mati Veronike, ni imela ona sama, najlepša mladenka daleč naokoli. Odločilno besedo je imela Betinka luparska, mati Franca Baeta. Tako je menda rekla svojemu sinu Francu, ko je zvedela za Veronikinega otroka in ko ji je bilo tudi jasno, da je Francevo navdušenje že dolgo ugasnilo:

»Taen, kaemear jae grieh, taen naej buo anka pukura!« »Tam, kjer je greh, tam naj bo tudi pokora!«

Železne besede, ki so zapečatile usoda njenega sina, dekleta marežganskega, pa tudi petih lepih otrok, prvega iz nedeljske ljubezni in štiri iz zakona, ki je sledil času petja in sreče mladencev. Francu se po poroki gorečnost do lepe žene ni povrnila. Veronika je v hiši Baetovi rojevala otroke, rdeča barva živahnosti in radoživosti pa se ni vrnila na njena lica. Mož Franc – ne ve se, kako je on sprejel dejstvo poroke. Morda je zemlja posrkala njegove misli, morda kako drugače, v vsakem primeru se zgodba ne ustavi pri njem. Ustavi in nadaljuje se pri ženi, ki s poroko ni pridobila ljubezni moža, katere oči so slikale potrtost, ki je obtežila njeno srce in dušo. Ne ve se ali se ji je malo pomračil um ali se je zatekla k žganju, zagotovo je, da so lepo Veroniko nekega dne našli v vodnjaku, utopljeno. Niti tega ne vem, v katerem vodnjaku so jo našli, je bil to Škedenc, gorenjski izvir s šterno, je bila to šternica v Baetovem vrtu pod verižico hiš Paer grahu, ki se je končala s Frančeškovo domačijo, ali je bila to neka druga šterna, ki jih je v Loparju in v vsaki vasi vse polno. A ker je bil vrt Franca Baeta, za katerega je v zadnjih letih, v letih po smrti mačehe, skrbel najmlajši sin Rino, tako spokojen in lep in ubran, sem v sebi Veronikin konec spustila v šternico sredi prav tega vrta.

V tem vrtu Veronika naredi konec nesrečni zgodbi tudi v pripovedi, ki sem jo pisala pred nekaj desetletji. Tedaj sem želela moj pusti hrib in mehanično ponavljanje vsakdana prepojiti z duhom, ki so ga pustili naši radoživi, polnokrvni predniki. Duha polni liki, ki so se usidrali v ljudsko podzavest in iz nje vstali, ko so se vaščani srečali ob večerih ali če si jim dopustil, da se čas razblini in njihova mladost stopi na virtualno prizorišče, ki smo ga ustvarili v skupnem pričakovanju. In v tem podvigu, poskusu vdahniti življenje in lepoto v  moj svet, v tej čarovniji oživiti mrtve ostanke neke skupne zavesti, sem iz pripovedovanja luščila najlepše like in jim dodala malo skrivnostnega nadnaravnega pridiha. V spominu sem iskala trdne gospodarje in vzravnane mlade žene na pragu domačije, navihane mladence in žive barve dekliške noše na nedeljskih plesih. Petje in zanosa polno mladino, pa tudi tragične zgodbe, neizpolnjene ljubezni in otroke, ki so se rodili, da bi izdali skrivnost in moč življenja nad tesnimi moralnimi okviri. Zadala sem si, da najlepše like spremenim v vilinsko lepa bitja in jih naselim ponovno na moj hrib. Ena njih je bila Veronika, ki je v bajki dobila ime Lepa Betinka.

Na ta podvig, na to namero, sem že skoraj pozabila. Spisala sem več takih kratkih zgodb. Nameni so malo uspeli, malo niso, nekaj zgodb smo objavili, vse pa so več ali manj potonile v pozabo. Dokler zadnjič nisem sedela pri šantli Sabini in me je ona povedla na začetek te resnične zgodbe, ki sem vam jo pravkar razkrila. Ki sem jo sama doslej komaj naslutila in katere dramski klopčič razpletala v svoji domišljiji. In dokler prav pred kratkim predme ne pade zamisel, namera, da nadaljujemo z luščenjem naše istrske samopodobe iz legend, ki so jih ostvarili naši predniki. In tedaj se spomnim svojih zgodbic in šantlinih pripovedi. Prav pred kratkim, kak teden ali dva tega, pa se je zgodila še ena nenavadna zadeva, ki me je zdrznila in me vrnila k junakom iz ljudskega spomina.

Zadnjič v mestnem trgovskem središču srečam bežno znanko iz otroških dni iz Sveta Antona. Bila je s hčerko in z več kot osemdesetletno mamo in me bežno ustavi. Z mamo izmenjava nekaj besed, kdo je kdo, od kje, kdo komu pripada. Ona v meni išče kraje svoje mladosti, jaz v njej odgovor, kateri obraz iz prvih šolskih let, ki sem jih preživela pri Svetem Antonu, naj ji pripišem. In ko tako iščeva istovetnost, kdo je kdo in od kje in kdo koga pozna, je ona rekla:

»Ja, Lupar, taen smo hudile plieseat. Jas sen sis Pupieter in puznan, ja, lidi. Ma taen u Luparje jae bla aena taku liepa pupa, jae bla nartaliepša. Kaemaer ki jae pršla, use’ sue gledale samu njuo. Jea bla liepa in jea taku liepu kaentala, samu njue se čeu. Jae bivala dol, ki se pršo pu rive dol, ku se šu s Pupeter en vaelae taen na desno je bla vona, jae imiela anka aeno saestro.« »Ja, Lopar, tja smo hodili na ples. Jaz sem s Popeter in seveda poznam ljudi. Tam v Loparju pa je živelo eno zelo lepo dekle, bilo je najlepše. Kamor koli je prišla, vsi so gledali samo njo. Bila je lepa in tako lepo je pela, samo njo si slišal. Stanovala je dol na koncu klanca, ko si prišel s Popeter in potem takoj na desno in imela je tudi sestro.«

Nikakor se nisem mogla spomniti, kdo bi to bil. Najprej mi na misel pade dekle, ki je živelo čisto pri cesti, Rinalda, ki je odšla potem v Švico. Ampak ta ni čisto sovpadala s pripovedovanjem ženske iz Svetega Antona. Spomnila sem se tudi drugega lepega dekleta, po imenu tudi Rinalde, ki je živelo nižje dol, v spodnjem delu vasi, pri Dolencih. In šele potem, ko poprašam očeta, kdo bi to lahko bil, je ta rekel:

»Tu ćiae beat Celestina ut Baeta, vona jae bla ut unih liet. Al anka njejna seastra Milda, anka Milda jae kaentala eno liepa jea šae zdaej, ki jima sedondeset enu trkaj liet. Son jo vidu pret kratkem en jae šae zdaej ku aena liepa pupa.« »To je bila verjetno Celestina od Baeta, ona ima njena leta. Ali pa njena sestra Milda, tudi Milda je pela in lepa je še zdaj, ko ima sedemdeset in več let. Pred kratkim sem jo videl in je še danes lepa kot mlado dekle.«

Ti sestri pa sta hčerki pokojne Veronike. In tako so te besede ponovno v spomin priklicale mlado nesrečno mater, pripoved šantle Sabine in zgodbo o vilah, ki sem jih želela naseliti na moj duhovno presušeni hrib in vaško skupnost. Na vilinsko bajko, kjer duh Veronike živi z imenom Lepa Betinka.