Seme istrskega etnološkega parka pa je tlelo od leta 1993, od časa obiska skansena v Helsingborgu na jugu Švedske. Tedaj me je prijatelj, da bi mi pokazal nekaj krajevnih znamenitosti, peljal v bližnji park. Že ob poti tja so me prevzele lične,  več sto let stare hiške, ki so vabile z napisi ‘galerija’ ali ‘doma narejeni izdelki’,  ob vhodu v park pa me objelo nekam čudno domače ozračje. Nič posebnega, nič vpadljivega, nič takega, kar ne bi bilo zgolj naravno in negovano okolje, ki se je nadaljevalo iz sosednjih predelov, se ni odprlo pogledu. Predel z drevesi in rastjem, trata s poljskimi rožami in travami, ki sem jih poznala tudi iz domačega okolja, mi ostali v spominu. Prvič sem pa te rože in trave videla zavestno, bile so tam kot nekaj vrednega in izpostavljenega, čeprav so enostavno rasle v svoj čas in se prepletale med seboj, kot se to dogaja na mojem Hribu. Okolje je bilo negovano, pokošeno, ni pa bilo umetno okolje. Ni bil park, kakršne sem poznala dotlej. Bilo je negovano naravno okolje. Malo dalje je stal zaokrožen gospodarski sklop zgradb in naprav, ki je bil namenjen gojenju živali, predelavi in prodaji izdelkov. Ko sem zašla v ta del, sem nekje v sebi že vedela, da je bilo srečanje – s čemer koli že, predelom negovane trate, živim muzejem na prostem ali prebujenim pogledom na zapuščene vinograde, polja in travnike v mojem spominu.

Taka stvar, ta prvi del z negovano krajino in rastjem, bi lahko, bi morala kot najbolj naravna in logična predstavitev naravnega okolja že dolgo tega stati tudi pri nas; tako bogastvo, le še večje, bolj raznoliko, bolj sončno, bolj dragoceno, bolj neodkrito in zaradi tega osupljivo, imamo doma kot nekaj samoumevnega in prezrtega. Čaka zapuščeno in razvrednoteno, v predolgo trajajoči apatiji, da ga odkrijem jaz na mojem Hribu? Odločitev je padla, ne da bi se za to zavestno odločila. In ‘skansen’, tedaj je bila misel povezana z ljudmi, živim prikazom dela in dejavnosti – se je začel ustvarjati.

Gor pod vrhom Varde, na mestu, kjer se stikata dva Hriba, trusovski in loparski, na desnem prisojnem pobočju, malo nižje od izvira Potoka, je imela loparska rodovina Maerlinov, h kateri spada tudi naša družina, podolgovate pravokotne štrike njiv, vinogradov in travnikov, ki se od poljskega kolovoza postopoma sestopale do previsnega gozda, ki je padal v hudourni potok. Nekoč do pedi obdelano pobočje,ki se je proti vrhu združilo s položnejšimi travnatimi deli Raevne, je bilo v tem času ujeto v enotno zaraščeno in z robido ter srobotom priklenjen sklop, ki ga je satelitski posnetek zaznal kot gozd in ga je državni sklad, ki je sedaj z njim upravljal, tako tudi opredelil. Po letu 1960 je bilo družin v vasi vse manj, družine so druga za drugo zapuščale domačije in zemljo, ki je v lepem delu prešla v državno last, ki jo je postopoma začel oddajal v zakup za trajne nasade in vinograde.

Oče Kozlovce ni cenil. Močno je visela in bila težavna za obdelavo in bila je ena prvih njih, ki jo je bil opustil. Samo ime Kozlovca, ki v um kliče sliko koz, v resnici razlaga, da gre za strmo pobočje. Na njem so kraljevali istrjanski voli in drugo blago. Po sredi naše viseče terase je nekoč tekla nizka pergola trt, na strmini so rasle lepe češnje. Njiva leži daleč od vasi in je bila dostopna le po ozkem kolovozu, ki se od glavne ceste proti Zabavljam odcepi v Bardeh pod Hribcev pri predelu Sablon. Nekoč smo se z vozom, ko smo peljali sod modre galice za špricanje pergole, ki je rezala valizon na dva dela, zvrnili. Z vpreženim volom ali morda kravo je oče skušal skrajšati pot preko visečega predela in voz se je – na njem sva sedeli  tudi medve s sestro – prevrnil. Nič hudega ni bilo; morda sva seskočili z voza ali pa slučajno sploh nisva bili na vozu. Vedno pa naredi določen vtis prizor prevrnjenega vpreženega voza na strmini in neodgovorjeno vprašanje: kako neki ohrani ravnotežje vprežena žival, ko se poln voz drvi, sena, gnoja ali pa le pločevinasti sod z vodo, prevrne.

 

(Uvod iz knjige Istrski staroselski park, ki ga ne bi smelo biti. Park se danes še dalje ureja.)