ODKRIVANJE BOGINJE ISTRE in istrjanski govor

Leda Dobrinja – Pričujoči tekst je uvodni dela zapisa o odkrivanju Velike Matere Istre in iskanju sledov njenega čaščenja v Istri. Tekst je nastal iz zapisov in podatkov, ki so se mi postopoma odkrivali, odkar sem to najpomembnejše staroselsko božanstvo zemlje, dobrote, modrosti in pravice prvič predpostavila. Celoten spis je objavljen v prispevkih Istra – zemlja boginje Istre v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri iz leta 2015 ter v prispevku Cela Este v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II. iz leta 2017. Spis sloni na predpostavki, da je ime Istra nastalo v našem prostoru in da izhaja iz korenov “este” v smislu ženskega in “ra” v smislu “božanstvo”. Spis bo objavljen v delih, mnogi podatki iz začetnih predpostavk se nahajajo v nadaljevanju. Prikazna slika predstavlja del naslovnice zbornika iz leta 2015. V venetskih črkah je izpisan naslov Slovensko staroselstvo in Istri.

UVOD

Pričujoči tekst je zapis, nastal na osnovi proučevanja govora in besedišča mojega ljudstva. To je ljudstvo, ki zase in svojo zemljo ni imelo imena. Danes se skupaj z drugim staroselskim prebivalstvom Istre prepozna kot Istrjani in živi v severozahodnem delu Istre ob mestih Terst, Kuoper, Jizla in Pearan. Še včeraj je njegov življenjski prostor segal dol proti srcu Istre proti Buzetu, do , Zrenja, Portol, Bulj na jugu ter Krasa in Čičarije na vzhodu. Pri delu sem se naslanjala predvsem na govor moje vasi Lopar v zaledju Kopra.

V tem spisu bo beseda tekla o odkritjih in razmišljanju v zvezi s poimenovanji, povezanimi z ljudskim verovanjem. Velika pozornost bo posvečena izvoru imena Istra in odkritju božanstva, ki je morebiti imelo pomembno mesto v kulturi mojih prednikov. To je božanstvo Esta. Pri raziskovanju pa so se sproti odpirale nove razsežnosti in nenavadne vsebinske povezave, zato se je prvotna tema razširila tako v prostorskem kot v časovnem smislu. Novi podatki so sproti posegali v že napisane dele in zahtevali dodatne osvetlitve. Zaradi obilice podatkov in ker je celotno področje še popolnoma neraziskano, spis v tem trenutku ostaja fragmentaren in na trenutke kaotičen. Služi naj predvsem odpiranju vprašanj o našem izvoru in nadaljnjemu raziskovanju. Bralcu se bo ob branju odkrivala tudi zgodba o raziskovanju samem. Je zgodba, skupna vsem raziskovalcem, ki se ukvarjamo s slovenskim staroselstvom. Začela se je z raziskovanjem istrske kulture pred petindvajsetimi leti, pravi zagon pa je dobila po mojem ‘odkritju’ venetologov, še posebej patra Ivana Tomažiča in akademika Mateja Bora pred dobrim desetletjem. Njim izjemna zahvala, tebi, dragi bralec, pa želim, da bi bilo odkrivanje teh podatkov blagodejna avantura.

Istrjanski govor

To je spis o boginji Esti. Do boginje Este sem prišla preko drobnega navedka Ivana Tomažiča v eni izmed njegovih knjig, kjer govori o Atestinskih tablicah, ki so jih našli v mestecu Este v severni Italiji.1 Tam sem naletela na podatek o obstoju ‘bližnjevzhodne’ boginje Estere ali Esterte. Avtor ji ni posvečal nobene pozornosti. V nobenem primeru in nikoli je tudi ni povezal z imenom Este ali imenom kakega drugega kraja. Prav tako ni posvečal nobene pozornosti njenemu obstoju.

Tudi avtor Matej Bor boginje Estere ne povezuje ne z imenom mesta Este ne s kulturo Este oziroma kulturo žarnih grobišč.2 Meni pa je podatek predstavljal ključ za odpiranje vrat k novim pogledom tako na zgodovinska dejstva kot istrjanski govor in kulturo. Rdeča lučka se je pravzaprav prižgala, ko sem prišla do podatkov o drugih venetskih božanstvih; o boginji Noreji, zaščitnici in vladarici Norika, boginji Reitiji, vladarici območja, ki mu danes pravimo Rezija, ter boginji Damaturi, povezani z Dalmacijo. Tedaj se je prvič pokazala morebitna vez Estere z Istro. Kakor koli, očitno je bilo, da so bila vsa ta božanstva ‘vladarice’ nekega zemeljskega predela. Prisotnost Este v našem prostoru se je zelo hitro pokazala preko starega naziva za Trst (Tergeste) in pri drugih imenih.

Nadaljevalo se je tudi raziskovanje istrske jezikovne zakladnice in ustnega izročila.3 Le to je zelo okrnjeno. Ali pa ne, le njegovo proučevanje je zelo površinsko. Raziskovalci radi prepisujejo že zapisano ali pa elemente izročila tolmačijo na osnovi tujih virov. Kakor koli, izročilo o starem verovanju se omejuje na skrivnostno in zlobno bitje noči Orka in štrigo.

Pri svojem raziskovanju sem se naslonila na nove osnove, predvsem na stare izraze in izvorno izgovarjavo, luč opazovanja pa sem usmerila na doslej spregledani del gradiva. To so reki in ‘klicanja’, kletvice in na videz nesmiselni izrazi, ki so se ohranili v našem govoru kot nezavedna naplavina. Še posebej sporočilna so ‘klicanja’, ko se je nekdo Moči zahvaljeval, jo prosil ali pa se obračal k Njej v besu, obupu in roteče. Za izjemno ostalino so se izkazali mehanično izrečeni vzkliki, zlasti v jezi in zanosu. Začelo se je pri ‘Da be tae Žleah pulomu!’ ali ‘Da be tae Striela udarla!’, ‘Da be tae Ošća hitla/ubila!’, ‘Da be tae Hudić uzeu!’.

In odprla se je zlata jama. Od oseb, h katerim se je človek obračal, so izstopili: Hudić, Vrah, Orko in Žleah kot moške Moči ter Ošća (Ešća, Ošćica, Oštrigeta)4 in Striela (Šajeta) kot ženske Moči. Kadar je bilo žarišče zoženo na Moči, ki so treščile z neba in nekaj ali nekoga uničile, se je pojavila predvsem Strela. Strela se naenkrat ni pokazala samo kot ‘ogenj z neba’, ampak kot poosebljena zavestna Moč, ki je uničevalni ogenj poslala. Prvič se je tako Strela pomensko povezala z božanstvom iz mitologije, v našem primeru božanstvom neba v vidiku pravice. Na drugi strani pa jo ime povezuje z božanstvom Estera, božanstvom zemlje z atributi preživetja (obstoja), dobrote in materinstva. Estera se nam bo kasneje pokazala kot Mati zemlja, Mati božja, Mati Istra.

Se nadaljuje s prispevkom Strela in Oštja.

 

Zgoraj risba posvetilnega kamna z latinskim napisom, ki je bil posvečen boginji Istri, kot se nahaja na hrbtni strani knjige Luigia Parentina Incontri con l’istria, la sua storia e la sua gente (Srečanja z Istro, z njeno zgodovino in ljudstvom), Centro culturale Gian Rinaldo Carli, Tipo/Lito Astra, S.r.l., Trst, 1991. Ob risbi je pripis »Posvetilni kamen CARMINIE PRISCHE (I. st. po Kr.). Preklicuje zaobljubo božanski Istri.« Podatka o tem, kje je bil kamen najden in kje se hrani, ni.

 Zbornik lahko naročite preko gornjih stikov.

——————————————————————————————————————————————————

  1. Besede se nanašajo na podatek o Juni ali Astres na 234. strani knjige Slovenci Kdo smo Od kdaj in odkod izviramo, Editiones Veneti, Ljubljana 1999.
  2. Prav tam.
  3. Pri raziskovanju jemljem za osnovo govor vasi Lopar v Istri. V nadaljevanju bodo narečne besede in imena zato podana v tej različici, čeprav se dejansko razlikujejo tako po narečnih skupinah kot tudi krajih samih.
  4. Za besedo ‘ošća’ ni bilo znanega pomena ne v ljudskem znanju ne v jezikoslovju. Veljala je za besedo brez pomena. Zanimivo je, da je izgovarjanje besede oziroma imena Ošća v naši veri veljalo za mali greh zaradi po nemarnem izgovorjenih svetih imen. Ošća naj bi pomenila sveto hostijo. Ošća se je pogosto izgovarjala v vzklikih začudenja “E, ošća!”, “Ošća bela”, “Ošćica!” ali v kletvicah, kot so “Ošća te ubi!”, “Ošća te hiti!”, “Ošća ti dare mater!”.