OKRAJNO SODIŠČE ROBIDA od leta 1814 do leta 1832
Duša Krnel Umek
(Sestavek s celim imenom “SLOVENSKA IMENA INSTITUCIJ V ISTRI, Okrajno sodišče Robida od leta 1814 do leta 1832”, je del daljše razprave, ki je bila objavljena v Arhivih 29/2006, št. 1, str. 123-128, ki je dostopna tudi na spletni strani Arhivskega društva Slovenije. Pričujoči povzetek je bil pripravljen za objavo v elektronski izdaji lista Istrske teme št. 14 v letu 2011, ki pa več ni izšla.)
Na naslovni sliki avtorica (prva z leve) in dva druga člana (Aruin Hrvatin in Nada Morato) študijskega krožka Slovenci v Istri na srečanju v Hiši od Ćiuda v Loparju l. 1998. Foto: A. Umek
Pri pisanju znanstvenih sestavkov se postavlja vprašanje o slovenskih imenih institucij na zahodnem narodnem ozemlju. Čeprav Slovencem v preteklosti ni bilo omogočeno, da bi sami in v celoti razvijali svoje državne institucije, pa je pogosto zmotno mišljenje, da v teh institucijah niso uporabljali slovenskega jezika in da naj ne bi imele slovenskih imen. Prevlada italijanskega in nemškega jezika v pisnih dokumentih v prvi polovici 19. stoletja, obsežna italijanska zgodovinska literatura v 19. stoletju in fašistično čiščenje slovenskih imen med vojnama so pustili sledove v poimenovanju tudi v novejši slovenski strokovni in znanstveni literaturi.
Slovenski raziskovalci v Istri so ponovno začeli raziskovati svoje korenine v prvem povojnem obdobju. Leta 1952 so pripravili razstavo Slovenci ob Jadranu[1] in naslednje leto Istrski zgodovinski zbornik.[2] Predstavili so sestavke in arhivsko gradivo, ki so govorili o stoletnem bivanju Slovencev na severnem Jadranu. Izšlo je več del, ki so s podrobnimi podatki o zgodovinskih dejstvih ponovno odkrivala in potrjevala bogato slovensko dediščino. Glede na prizadevanja jugoslovanske diplomacije za določitev pravične meje z Italijo pa so se podatki o številu prebivalstva ter upravno politični razdelitvi tega ozemlja prikazovali predvsem s stališča jugoslovanskega prebivalstva in niso bila poudarjena dovolj jasno vsa dejstva, ki so govorila o Slovencih. Dela, ki so na novo odkrivala slovensko zgodovino in kulturo, so izhajala predvsem do leta 1954, to je do Londonske spomenice, pozneje pa je bila težnja po prikazovanju predvsem narodnoosvobodilnega boja in romanske kulture, po osamosvojitvi pa nedoločene multikulture ali pa so bila omejena samo na današnje državno ozemlje Republike Slovenije.
Podrobneje sem preučila ime in območje institucije, katere arhivsko gradivo hrani Pokrajinski arhiv v Kopru. V Vodniku po fondih v Sloveniji iz leta 1984 je bilo napačno navedeno kot: »Okrajno sodišče Fünfenberg (Giudizio Distrettuale di Fünfenberg) (? – 1832)«, gradivo od 1792 do 1832. [3] Pozneje je bilo v registru fondov dopolnjeno v »Okrajno sodišče Fünfenberg (Mokovo) (Giudizio distrettuale di Fünfenberg), vendar je v zgodovini fonda tudi podatek o slovenskem imenu Robida: »Giudizo distrettuale di Fünfenberg (Robida, Moccò a Dolina)«.[4]
Do padca Beneške republike leta 1797 je po dolini Glinščice potekala meja, ki je ločevala ozemlje od nekdanje Kranjske v Habsburški monarhiji. Na to kaže tudi ime vasi Prebeneg (v starejših zapisih je Prebenek), ki je pomenilo Predbenetke.[5] Na videz obrobno dogajanje na prehodu iz 18. v 19. stoletje s spremembami občinskih mej na ozemlju, na katerem že stoletja prebivajo Slovenci, kaže, da so bili tu nenehno spopadi med romanskimi in germanskimi deželami za prevlado na tem pomembnem stičišču poti in prehodu med Jadranskim morjem in srednjo Evropo.
GRAD ROBIDA
»Na griču pri Zabrežcu je stal stari tržaški grad Mohov (sedaj Robida, Fünfenberg)«.[6] Muhov grad[7] je bil zgrajen na vzpetini nad dolino Glinščice, ki je imela v srednjem veku ime »Muhova (»de Mucho«). »Ni jasno, če se je grad imenoval po dolini ali dolina po gradu« rodbine »de Mucho«… »Muhov grad so verjetno dali zgraditi tržaški škofje kot središče svojega gospostva nad Krasom« vsaj v 12. stoletju.
Grad je prešel po padcu Trsta pod Benečane (leta 1287) in je bil beneška postojanka do 1291,[8] nato spet od leta 1368 do leta 1370.[9] Rutar je navajal, da je Mohov grad (italijansko Moccò) pripojil vojvoda Ernest Kranjski leta 1414.[10] Vilfan pa je navajal, da so po vojni med Benetkami in Trstom leta 1463 prišli pod beneško oblast »Mokov grad (Robida)«, Socerb in Novi grad (pri Podgradu).[11] Leta 1510 so Benečani zasedli gradove: »Moccò, san Servolo e Draga«.[12] V Kopru so tedaj sklenili, da bodo Muhov grad utrdili, zato so poverili »gospodu Bernardinu Cargnielu, inženirju«, da si ga ogleda in poroča o potrebni obnovi.[13] Po potresu leta 1511 so Tržačani grad zasedli in ga porušili, da »ne bi padel več v roke Benečanom«[14] in kot je navajal Scussa »in questi confini non prendessero posto li veneti di rinuovo presidio«.[15] Na Coppovem zemljevidu Istre iz leta 1525 so zato navedbe: »c. s. seruo« – grad Socerb, »taber v.« – Tabor vas in »mocho v.« – Moho vas.[16]
Rutar je navajal, da so iz razvalin »Mohovega gradu« pozidali Tržačani v »obliki velike utrjene mitnice« novo poslopje z imenom Fünfenberg (Vinchunberg, Venchenberg).[17] »V 17. stoletju so na ravnici pod gričem zgradili nov grad, ki je bil last tržaške družine Petazzi«.[18] Slovensko ime je bilo »Petač«;[19] še v 17. stoletju so ga pisali »Petaz«.[20] Durissini je navedla po viru za leto 1693 »vicimo al antico Castello di Mocho, dove hora è il Cesareo Offitio di Füffenperch, filiale del Supremo Cesareo Esatorato di Trieste«[21]… Grad je bil znan kot Novi Fünfenberg … »ob koncu 2. svetovne vojne pa ga je uničil požar«.[22]
V opisu sekcije 210 na vojaškem zemljevidu 1763 – 1787 (1804) je navedeno: »Solide Gebäude … Schloss Arbida« … v prevodu »Trdne zgradbe … Mohov grad ali Fünfenberg«, v toponomiji iste sekcije pa: »D. Bresczi/ Breszi, k – Mocco (Zabrežec) in Schl. Arbido /Schlos Arbida, g«.[23] Arbida je narečna beseda za knjižno slovensko Robida, kot navajajo starejši zgodovinarji. Zato bi se moral glasiti pravilni prevod »Trdne zgradbe … grad Robida«. Na zemljevidu krajevnih in ledinskih imen so še sedaj v vasi Zabrežec navedena imena: »Grad, Za gradom in V robidi«.[24] Mocco pa je sedaj italijansko ime za vas Zabrežec.
Grad Robida pri Zabrežcu je bil tedaj upravni sedež, ker je bilo navedeno, da se je tam nahajala straža. Leta 1814 pa je bil upravni sedež: »La residenza di commissariato distrettuale… Vincumberg (o Fünfenberg come il volgo diceva) e una sola casa, pure fu per molti anni residenza di commissariato«[25] (»Sedež okrajnega komisariata …Vinkumberg (ali Fünfenberg, kot je ljudsko) je ena sama stavba, ki je bila mnogo let sedež komisariata«). Pri upravni razdelitvi v okrajna glavarstva leta 1814 »se je smatralo še, da spadajo občine v Čičariji: Podgrad, Dolina, Materija in Lipa h Kranjski. Zato je v območju te dežele obsegala Montecuculijeva okrajna gosposka Robida (Fünfenberg) v Sočerbu glavni občini Dolino in Materijo«.[26]
OPOMBE:
[1] Slovenci ob Jadranu: Zgodovinska razstava. Koper: Slovensko – hrvatska prosvetna zveza, 1952.
[2] Istrski zgodovinski zbornik. Koper: Zgodovinsko društvo cone STO, 1953.
[3] Pokrajinski arhiv Koper. V: Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ :
SR Slovenija, Beograd : Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije, 1984, str. 100.
[4] SI PAK 77. Dosje fonda, Zgodovina fonda: Archivio dell’ex Giudizio Distrettuale di Capodistria, str. 2.
[5] Prav tam, str. 2.
[6] Rutar, S. Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana : Matica Slovenska, 1896, str. 8.
[7] Colombo, F. et al.: Muhov grad v poznem srednjem veku. V: Mednarodni seminar o dolini Glinščice. Boljunec 1981, str. 592 – 607.
[8] Scusa, V. Storia cronografica di Trieste dalla sua origine sino all’ anno 1695. Trieste: Edizioni »Italo Svevo«, 1986, str. 63 – 105.
[9] Colombo, str. 599 – 605; Zabrežec. V: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1. knj. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1990, str. 287.
[10] Rutar, str. 255 – 256.
[11] Vilfan, S.: Zgodovinske slike iz Brkinov. V: Kronika 1/1953. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 122.
[12] Scussa, str. 103.
[13] Colombo, str. 603.
[14] Colombo, str. 607.
[15] Scussa, str. 105.
[16] Lago L. – Rossit. C. Pietro Coppo, Le »Tabulae« (1524 – 1526). Trieste: Edizioni Lint, I, 1986, str. 130, 356; II, 1984, Tav. V, str. 33.
[17] Rutar, str. 204.
[18] Zabrežec, str. 287.
[19] Rutar, str. 200.
[20] Scussa, str. 116.
[21] Durissini, D. Diario di un viaggiatore del 1600 in Istria e Carniola. Monfalcone: Edizione della Laguna, 1998, str. 99.
[22] Zabrežec, str. 287.
[23] Rajšp, V. – Trpin, D. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763 – 1787 (1804), 3. zv. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center SAZU : Arhiv Republike Slovenije, 1997, str. 143, 272.
[24] Tržaško ozemlje: Zemljevid in seznam krajevnih in ledinskih imen. Ljubljana – Trst: Slovenska matica : Založništvo tržaškega tiska, 1977.
[25] Delle città istriane. L’Istria 2/1847 št. 75, str. 304.