OSLIČKI IN MUŠE GREDO IZ KOPRA ALI V KOPER ?
Dean Plahuta
Ob pogledu na razne, predvsem turistične reklame o Istri in Kopru, vedno znova opažam prizor, kako gredo preprosti kmetje iz okolice Kopra, z natovorjenimi oslički proti mestu, kjer naj bi vnovčili svoje pridelke. Tam nekje konec 19. ali začetek 20. stoletja.
Na reklamah za mesto pa muš in osličkov ni, tam so le palače, cerkve, …
To zelo lepo predstavlja lažen stereotip, ki se je usidral v mišljenju ljudi v Slovenski Istri. To, da so bila tri obalna mesta nekaj razvitega, podeželje pa ubogo in nerazvito.
A je bilo res tako?
Ta, za slovenske Istrane negativen stereotip, so gojili že italijanski iredentisti v 19. stoletju, ko smo bili pod Avstrijo, in potem naprej pod Italijo. Njihovi cilji so nam dobro znani.
»Nehote« pa so ta pogled sprejeli tudi naši oblastniki po 2. svetovni vojni, saj so v mestih ustvarjali »novo socialistično brezrazredno družbo«, kateri sta bili ZAVEST in TRADICIJA ljudi z našega Istrskega podeželja le v napoto in čisto nepotrebni.
Podeželje Slovenske Istre so pustili, da propada dolga desetletja in ves razvoj osredotočili v mestu z ožjo okolico, kamor so se zaradi slabe podeželske infrastrukture preselili domačini iz okolice, tako da je bil proti koncu Jugoslavije pogled na mnoge prazne in na pol porušene vasi res pomilovanja vreden rezultat razvoja »naše domovine«.
A vrnimo se k oslom in mušam!
Doma sem kot otrok poslušal pripovedovanje nonota o predvojnem Kopru, o povojnem Kopru pa tudi očeta. Oba sta vedno, ko sta pripovedovala o jutranjem prihodu v Koper, poudarila, kako se je vila dolga kolona oslov, muš in seveda njihovih lastnikov, od mestnih vrat Mude, po cesti in vse do njiv v Semedeli ali … torej zelo dolga kolona. …
To so bili prebivalci Kopra, ki so bili v veliki večini kmetje in so šli zjutraj delat vsak na svojo njivo, saj je bilo to – v mestu brez industrije – skoraj edini vir preživetja. V mestu so bila pritličja hiš večinoma hlevi za vse te osle in muše, seveda niso manjkale tudi kokoši, itd. Razen redkih izjem so imeli ti kmetje v lasti ali zakupu le malo kmetijskih površin, zato so imeli le osle in mule, saj govedo na primer potrebuje veliko večje površine za pridelavo krme. Stanje s preveč hlevi, prevelikim številom živali v mestu in posledično higienskimi problemi je trajalo še v Jugoslaviji do 60. let. O tem so pisali tudi takratni časopisi v Kopru.
Kaj hočem povedat?
To, da bi danes, ko imajo vsi polna usta besed, da je potrebno razvijati podeželje, morali odpraviti tudi te lažne stereotipe o podeželju v Slovenski Istri.
Zakaj ni plakatov, kako gredo Koprčani iz mesta z oslički delat na njivo na Markov hrib, ali tam nekje … ? Saj bi bila to lahko zanimivost oziroma posebnost naših istrskih mest, kar je res, je res. Vendar NE, to je rezervirano za »nerazvito podeželje«, čeprav je to podeželje v marsičem prekašalo mesto v 19. in do polovice 20 stoletja.
Kmetje v zaledju mest so bili v povprečju lastniki veliko večjih kmetij kot tisti v mestih, zato so imeli za obdelovanje zemlje v glavnem vole – istrjane ali danes boškarine -, ne pa osle in mule. Imeli so več glav goveda in prašičev, ki so bili v tistih časih znak blagostanja (pršut, klobase, … ). Tega je bilo v mestih zelo malo, saj niso imeli dovolj površin za pridelovanje žitaric, ki so nujne za krmo. Seveda so bile na obeh straneh tudi izjeme. Prav tako je bilo tudi na podeželju razvito šolstvo, zadružništvo in kulturo življenje.
Torej spet, kam gredo oslički, v mesto ali iz mesta ?
Vse odvisno od ure seveda, zjutraj ven in popoldan nazaj v mesto.
To bi bil vsaj en kamenček v mozaiku, ki ga mesto dolguje svoji okolici, saj se je po 2. svetovni vojni tako hitro razvilo prav zaradi tega, ker je mesto dobesedno vzelo zaledju ves razpoložljiv denar za razvoj in kar je še huje, zaradi ne-razvoja zaledja so bili prisiljeni le to zapustiti tudi njegovi prebivalci.
Kot danes vidimo, so vsa mesta postala sužnji kapitala in dobička, zato je njihova kultura podrejena trenutnim gospodarskim in političnim interesom.
Zato je edina rešitev dati večjo vrednost podeželju, saj le to predstavlja edino kolikor toliko zdravo, neodvisno kulturo, ki ohranja tradicijo in istovetnost (identiteto) naših krajev v Slovenski Istri.
Prej kot si bomo to priznali, več naše kulture in istovetnosti bo ohranjene za naše potomce.
Saj bodo to nujno potrebovali za razvoj v »samostojne ljudi na svoji zemlji«, ne pa v neke »multikulti« brezdomce. S spoštovanjem do vseh, ki imajo drugačno mnenje, mislim, da je to mišljenje večine domačinov iz cele Slovenske Istre.
