PESMI
Cvetka Kocjančič je raziskovalka in literarna ustvarjalka, ki živi v Kanadi. Z njo smo se srečali v lanskem letu v Portorožu. Lani smo predstavili njeno knjigo, pred kratkim pa nam je odkrila tudi svoje pesmi. Spodaj je nekaj izmed njih. Na naslovni in spodnji sliki srečanje Cvetke in Lojzeta Kocjančič z Dušo, Lujem in Ledo poleti 2018.
NAJDRAŽJI ZAKLAD
Kot jata lačnih in zbeganih ptic
sinovi tvoji smo se razbežali v svet,
s polj tvojih, mati domovina,
pobrali smo najlepši cvet.
Sejali bomo v tuje brazde
ljubezen tvojo in tvojo bolest,
skrbno na tujih tleh bomo gojili
slovensko narodno zavest.
Zaklade tvojih čudežnih besed
delili bomo vsem ljudem sveta,
vem, vzklilo seme bo,
kjer govori pošteni glas srca.
Na te ne bomo nikdar pozabili,
ki z zgledom si kazala svetu pot,
med velesile vzhoda in zahoda
si izklesala trdno, varno pot.
Ko v svetu rušijo se stari ideali,
prihodnost temna je kot črn prepad,
ponosna tvoja zgodovina
nam bo ljubezni, potrpljenja, upanja zaklad.
SPOMINI
V samoti prazne hiše
mi zažive spomini,
predam se bolečini,
ki čas je ne izbriše.
V samoti prazne hiše
mi zažive spomini,
lepote domovine,
pero jih ne opiše.
POŽAR
“Gori! Gori!”
sosed pred hišo
zakriči.
Slamnata streha
se kot bakla
razplamti,
še sreča,
da vsa družina
pred požarom
zbeži.
DRAŽBA
Prišli so
v ranem jutru
kot valpeti, biriči:
bogati so kričali,
za ceno barantali,
otroci smo se skrili
in z materjo jokali,
ko so prodali
hišo.
NAŠ SVET
V tuji hiši živimo,
ki je bila nekoč naša –
grenka je ta čaša,
a pijemo in upamo,
da novi čas
pravico prinaša.
Če nas kdo vpraša:
Ves svet je naš,
mu odgovorimo.
SLOVO
Neko pomlad
brez slovesa
odšel je prvi sin
v svet;
za njim še drugi,
tretji, četrti in peti
in kup deklet,
s seboj na pot so si vzeli
zaklad le
slovenskih besed.
PLES Z BESEDO
Beseda me je
mimogrede
neopazno
nagovorila,
zasnubila,
osvojila,
zasvojila.
Brez pogodbe,
brez rituala,
nekje v podzavesti
se je svatba stkala.
Brezzvočna
glasba je igrala,
ko je Beseda
z mano zaplesala
ta večni ples:
dva koraka naprej,
en korak nazaj.
Kako dolgo
že plešem,
ne vem.
Začetka
ne poznam;
pravijo,
da je bil tam,
ko sta Adam in Eva
v sožitju z naravo
živela,
ko še nista
hrepenenja
po višji
modrosti
imela.
Vem le,
kako je sedaj,
ko me vse sili,
naj se sučem
samo naprej,
naj se ne
oziram
nazaj.
So tudi taki,
ki drobencljajo
korak naprej
in korak nazaj
in se ne vprašajo
zakaj
se v začaranem
krogu vrtijo.
Nekateri so taki,
ki se vrtijo
samo naprej
v vrtoglavi svet
brez mej,
rušijo
stare
ustaljene
navade
in še naprej,
kjer realnosti več ni,
kjer v molku in temi
je le Beseda,
ki išče priložnost,
da se utelesi,
Beseda, ki določa:
to sem jaz – to si ti,
izbiraj sam –
povsem prost si.