PREDBOŽIČNI ČUDEŽ ob kamenjaku

Letos je bogato obrodila tudi jagodičnica, ki smo jo v parku zasadili pred kakim desetletjem, da bi krasila del kamenjaka. Že nekaj let nam izkazuje dobro voljo in daje prve sadeže. Je namreč izredno trpežna, sicer v našem parku zaradi asketskega načina obdelovanja ne bi preživela. Prebrala sem, da je jagodičnica samonikla tudi v severni Istri, saj so jo v naravi našli tudi severno od Dragonje, v Strunjanu . V vrtnariji pa jo imenujejo arbutus, zato sem se vprašala, kako bi jo imenovali domačini, če ne bi vedeli njenega imena. V jesenskem času je najlepša. Žareči oranžno-rdeči plodovi so že zreli, hkrati pa grm znova cveti. Ker je rastlina vednozelena, še najbolj spominja na božično drevesce. Zato mojo jagodičnico imenujem božični drevček. 

Še misel o izvoru besed. Času pred božičem pravijo tudi advent. To naj bi bilo zato, ker se bliža čas prihoda, čas Jezusovega rojstva. Še prej so naši predniki pričakovali čas ponovnega vračanja sonca, svetlobe in Novega leta. Ob Božiču so zjutraj ob sončnem vzhodu stekli ven in klicali k soncu: “Koledo, koledo!” December je bil čas velikega pričakovanja. V italijanščini poznajo izraz vigilia, s katerim označujejo čas pred nekim dogodkom. Med temi je tudi božič, ko ljudje bdijo in čakajo bodisi polnoč bodisi vzhod sonca. Zato Italijani besedo povezujejo tudi z besedo “veglia”, to je bdenje. V Istri bdenje ob mrtvecu imenujemo “veja”, “jet na vejo”. Če pa pogledamo na izraza smiselno, bi ju lahko tolmačili kot veliko pričakovanje, vigilia bi lahko imela izvor v staroslovenskem izrazu “vela želja“.