Prvi študijski krožki v Istri

V Sloveniji letos praznujejo študijski krožki 25. obletnico delovanja. Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, je svoj prvi študijski krožek Lopar včeraj, danes, jutri, izvedla pred 24. leti, to je leta 1994. S tem je najstarejši izvajalec študijskih krožkov v Istri, ki deluje še danes. Ob 25. obletnici pripravlja Andragoški center Slovenije publikacijo, kjer bodo krožki predstavili svoje delo, med njimi so seveda tudi naši.

 

 

Obisk dr. Nevenke Bogataj iz Andragoškega centra Slovenije v Hiši od Ćiuda l. 1998.

PRILOŽNOST ZA SAMOODLOČANJE DOMAČINOV (iz teksta za publikacijo Tretja istrska prebuja in njene senčine) – Leda Dobrinja

… Za mentorico študijskih krožkov sem se usposobila v letu 1994 in odtlej le ti – ob nizkih formalnih zahtevah, možnostjo za sodelovanje oseb različnih poklicev in starosti in ob odprtosti za ustvarjalnost – predstavljajo rdečo nit delovanja zavoda Vite v Istri vse do danes. Preko študijskih krožkov so bili ustvarjeni zahtevni razvojni, kulturni in raziskovalni projekti širšega pomena.

Prvi študijski krožek je bil ustanovljen v Loparju leta 1994 pod geslom »Lopar včeraj, danes, jutri«. Predstavljal je obliko samoorganiziranja z namenom nekaj narediti za našo vas in jo popeljati na višjo raven v kulturnem, naselbinskem in morda v gospodarskem smislu. Prvi sestanek je bil v zadružnem domu Lopar in nanj sem povabila osebe živega duha, za katere sem menila, da smo dovolj usklajeni, da s skupnimi močmi premaknemo vas z mrtve točke. Posebej sem se usmerila na po vojni rojeno generacijo izseljenih staršev, ki so iz mest prihajali odprtega duha, vsaj srednješolsko izobraženi in z dobršno mero vere v življenje.

 

Na sliki 1. srečanje 1. krožka Lopar včeraj, danes, jutri leta 1994.

Lopar je od podeželskih središč in poti odmaknjena vas, v preteklosti ni razvila posebnosti, ki bi jo odlikovala in bi se nanjo lahko naslonila. Nekaj narediti v vasi in iz vasi, ki je bila še vedno v stanju propadanja in divje obnove brez arheoloških, stavbnih, naselbinskih, naravnih ali drugih posebnosti, je bila prava igra – da vidimo, če mi tule lahko nekaj naredimo.

Beseda je tekla o tem, kaj smo, kaj imamo, kaj lahko storimo. Začelo se je pisati in zbirati predloge. Želela sem, da se zapišejo krajevne značilnosti in ljudski liki in vse skupaj dvigne na višji ljudski ali literarni izraz. Menili smo se, kako oplemeniti vas, kaj bi ji dodali. Predlagala sem izdelavo grafike s motivom vasi, krožnik, razglednico; na plodna tla je padla misel o posredovanju kulturnih elementov skozi vaški grb; v zamisli se je krepila namera o izdelavi večjega kamnitega kipa. Po navdih smo odšli v Buzet in k Aleji glagoljašev, kjer nas je vodil buzetski kulturnik in kipar Alojz Čargonja. Ne vem, če sem o muzeju na krožku govorila ali ne, zagotovo je bila v načrtu od začetka delovanja Hiše od Ćiuda. In v načrtu so bili še drugi načrti, za katere še ni prišel čas, da bi stopili na luč dneva in vsi so bili povezani z animacijo domačinov preko študijskih krožkov.

Kmalu po nastopu leta 1995 pa smo v zadružnem domu priredili prvi večer za domačine, Večer ljudske ustvarjalnosti. Na njem smo postavili razstavo rezbarij ljudskega ustvarjalca Karmela Kleve iz Kort, osrednji del pa je bil recital ljudske besede. Najbolj so vaščanom, ki so prišli od blizu in daleč, segle besede moje sestre Dorce, ki je obudila spomin na Terzino, Andjilo, Betinko in nazadnje, v odobravanje vseh, izgovorila besede: »Ko govorimo o naši vasi, dajmo znat, da je Koper blizu Loparja in ne Lopar blizu Kopra.«

To pa je bil tudi večer, ko se je preko glav prisotnih začulo: »Stante gor!« (»Vstanite!«) To v nežnost zavito zapoved je izrekel Dušan Jakomin, duhovnik in istrski buditelj, Mariji Franca, pripovednici iz Gračišč, ki je pred kratkim izdala svojo knjižico zgodb. Veliko je bilo ganljivih trenutkov in dvorana je vrvela od vznemirjenja in navdušenosti. Verjanko Babič je vse skupaj posnel na filmski trak in vsi smo se domov vrnili polni zanosa.

 

Na sliki Večer ljudske ustvarjalnosti v zadružnem domu v Loparju leta 1995.

V času delovanja tega krožka se je dogajalo še več. Na mizi je stal niz keramičnih rustikalnih izdelkov Marte Koprivc Balaban iz Marezig – vaz, vrčev, solnic z odtisom vrečevine, vrisom rastlinskega motiva in napisom »su« (sol), izdelanih v okviru programa izvirnih uporabnih krajevnih spominkov »Kmečka Istra«. Fotografija priča, da so na večeru sodelovali Rafael Vidali s Kubeda, Dušan Jakomin iz Škednja in da je zahvalo za sodelovanje in izdelavo predloga grba prejel mlad ljubljanski arhitekt.

Tu pa se tudi začne vsebina »senčin«, kot so se začele risati kmalu po začetku delovanja študijskih krožkov. Člani za napore, ki so bili potrebni za hojo proti toku, niso vedeli. Tudi niso vedeli za odpore in skrite čeri, na katere sem pri delu naletela sama. Če bi jim povedala za vse odpore, kot skupnost ne bi doživeli tega zanosa, tega skoraj epopejskega obdobja, ki je ostal zapisan kot tretja istrska prebuja. Podeželje nikoli ne bi dobilo tolikšne motivacije za razvoj, v katerega so se vključile vasi s svojimi društvi in ki se je kasneje odvijal pod okriljem ustanov.

 

Na sliki eno od srečanj krožka Lupar enbot v Hiši od Ćiuda leta 1997.

Pomembno vlogo za razvoj vasi je odigral še študijski krožek Lupar enbot, ki je začel z delovanjem v šolskem letu 1995/96. V njem so sodelovali starejši vaščani, s katerimi smo zbirali vire za vaško kroniko, podatke o delu in stare predmete. Starih predmetov je bilo tedaj zelo malo in ljudje jih več niso marali dati. Zato so jih posodili za razstavo, nekaj pa smo jih rekonstruirali. Vita je nekaj predmetov odkupila, nekaj pa restavrirala. Predmete sem sama zbirala od mladih let dalje in vse, kar ni imelo več uporabe, je romalo k meni. Komaj smo s starejšimi vaščani zbrali podatke k vaški kroniki, se je nekako utrudil, a predstavljal je pomemben dotok energije vse do postavitve začetne domoznanske razstave v Hiši od Bardinca.

Pomemben dogodek, povezan s tem krožkom, je bila domoznanska razstava v zadružnem domu. Sestavljena je bila iz povečav fotografij iz družinskih arhivov ter predmetov, ki sem jih dotlej zbrala sama in tistih, ki so jih vaščani posodili ali darovali za domoznansko zbirko. Na razstavi so sodelovali tudi novi izvajalci razvoja vasi, glavna gostja večera pa je bila dr. Marija Makarovič. Pobudi in vaščanom naklonjene besede so nam tistega večera napolnile z energijo, sam razvoj projekta pa je prešel pod taktirko Mestne občine Koper.

 

Ob odprtju razstave Lupar enbot nastopajo tudi člani krožka Lopar včeraj, danes, jutri leta 1997.

Ob tej priliki smo se s sodelujočimi zmenili, da damo pobudo, da se vaški dom, zgrajen po vojni, ki smo ga doslej imenovali zadružni dom, poimenuje po padli mladinki Akvilini Bembič – Zdenki. Slike članov tega krožka vidimo tudi na otvoritvi zbirke v Hiši od Bardinca, kjer prikazajejo stara ženska gospodinjska opravila in moška dela.

Jeseni leta 1995 je bil zasnovan najuspešnejši krožek Beseda slovenske Istre, ki deluje še danes. Glavni vsakoletni izdelek je bil letni zbornik Brazde s trmuna. Sama sem krožek vodila pet let, nato ga je prevzela mentorica Nadja Rojac, ki ga je z velikim uspehom vodila še deset let. Leta 2012 je krožek prejel Kocjančičevo nagrado za dosežke pri oblikovanju istrske istovetnosti. V zadnjem času sva z zadnjo mentorico združili moči, krožek se je pomladil in delo se nadaljuje z novimi načrti ponovno v povezavi z zavodom Vita. V publikaciji se delo in pomen krožka predstavlja v posebnem poglavju.

 

Delovno srečanje krožka Beseda slovenske Istre ob pripravi Večera istrske ljubezenske lirike 1998.

Po letu 1995 je bil izdelan načrt še za dva krožka, to je Turizem ob vinski cesti in Razvoj podeželja. To sta bila zahtevnejša projekta in za pobudo v obliki krožka je bilo prezgodaj. Za prvega nisem našla zanimanja, na temo drugega se je odvilo srečanje s skupinico okoliških mož na Pomjanu. Na tem srečanju je bilo čutiti pomisleke in zavore ob zamisli, da bi pobudo prevzela neodvisna skupina domačinov, zato ni zaživel.

Leta 1998 pa je z delovanjem začel študijski krožek Istrske teme z istoimenskim listom Istrske teme z oznako list za Slovence v Istri, ki se je kasneje spremenila v list za slovensko Istro.  Kot Brazde s trmuna smo ga zasnovali in vodili domačini in sodelavci, s katerimi smo razvoj Istre videli v nadaljevanju prizadevanj, ki so se pretrgala s prvo svetovno vojno, fašizmom in nato po drugi svetovni vojni z nastopom socialističnega režima. Krožek je deloval kot uredniški odbor in izdal 12 številk v papirni obliki, nato pa leta 2010 še enega v elektronski obliki. O pomenu krožka in lista Istrske teme je pohvalno pisal dr. Franc Vodopivec. Tudi ta krožek ima posebno predstavitev v publikaciji.

 

Prvo srečanje krožka Slovenci v Istri leta 1997. Kasneje se krožek preimenuje v Istrske teme.

Od leta 2012 dalje študijska krožka Beseda slovenske Istre in Istrske teme tesno sodelujeta v raziskovalnem projektu o slovenskem staroselstvu in pri izdaji zbornikov Slovensko staroselstvo in Istri. Doslej sta izdala dva zbornika, delo pa se nadaljuje.

Leta 2007 je z delovanjem pričel tudi študijski krožek Ljudsko znanje o rastlinah ali Etnobotanika, ki je rdeča nit oblikovanja istrskega parka. Študijski krožek deluje neprekinjeno do danes, njegovi produkti pa so razstave rastlinja na prostem in promocija ljudskega znanja o rastlinah in stare istrske ljudske kulture. Istrski park je bil uradno zasnovan leta 2000 v čezmejnem razvojnem projektu Kraj, kjer počiva sonce, prvič pa je bil predstavljen na spletni strani www.istra-nasa.eu okoli leta 2010. V zadnjem času se odvija priprava monografije o njegovem nastajanju. Posebno vlogo pri tem imajo prav študijski krožki.

 

Srečanje krožka Ljudsko znanje o rastlinah v letih 2010 in 2011.

(Fotografije iz arhiva zavoda Vita)