SISTEM NASPROTI ŽIVI ČLOVEŠKI ENERGIJI

Leda Dobrinja, iz poglavja Vrnitev na staro publikacije Tretja istrska prebuja in njene senčine, 2018.

…

Sistem, prisesan v vse pore življenja

Ampak socialistični sistem ni bil kot kateri koli drugi politični sistem. Dolgo sem se spraševala, kaj pomeni njegova oznaka totalitarizem. S slovenskim izrazom bi besedo prevedli kot vseobsežnost, vseprisotnost. In čeprav sem študirala prav ta politični sistem, sem to črto dojela šele preko delovanja v lastni vasi. Vsi deli življenja v socializmu so bili vodeni preko družbenopolitičnih organizacij, interesnih in lokalnih skupnosti, ki so bili vzvodi političnega sistema. Genialna vzvoda za nadziranje sta bila predvsem Socialistična zveza delovnega ljudstva, interesne in lokalne skupnosti. Podjetniki, obrtniki in kmetje, kot tudi samostojni razumniki, ki jih ni zatrl že sam sistem, so bili zajeti in poenoteni v SZDL, do zadnje vasi in hiše pa je režim prišel preko društev in lokalnih skupnosti: občin, krajevnih in vaških skupnosti.^[1] Vzgoja mladih kadrov je potekala preko Zveze socialistične mladine, legitimacijo pa je predstavljala Zveza združenih borcev. Prav zadnje je bilo v Istri ključno. Ljudje so množično in skoraj v celoti sodelovali z organizacijami, ki so vodile narodno vstajo proti okupatorjem. Zato je bila logična tudi pripadnost sistemu, ki se je na ta boj in parole o enakosti in boljšem življenju skliceval in jih predstavljal. Ta pripadnost se je še povečala, ko so se arbitrarne črte socializma, ki so vodile v propad celega sistema, odmaknile in se krivdo za sedanje stranpoti Slovenije prti opoziciji oziroma pomladnim strankam.

V tem kontekstu se je odvijala tudi istrska prebuja v 90. letih. In podobno kot v starem režimu je struktura, ki je zasedla mesta odločanja, gledala na neodvisne pobude, ki so prihajale od zunaj, izven okvira vseobsegajočega sistema. Ampak ta sistem ni bil sposoben ustvarjati, vzdrževal je raven masovnosti in povprečnosti, nagrajeval je pasivno sprejemanje in posnemanje. Pol stoletja in več je zatiral izvirnost, lastno znanje in razumnost tako na področju družboslovja, umetnosti kot gospodarstva. Socialistična struktura sama se ni bila in ni sposobna preživeti, ustvarjati, v dobršni meri je živela in še živi od prisvajanja in življenja na kredit. To se je dogajalo ob nacionalizacijah in uvajanju kmetijskih zadrug in to se je dogajalo nato še štirideset let življenja ob zunanjih kreditih. V našem primeru se je zgodilo pri raziskovalnem taboru, pri snovanju razvojnih projektov in tako je bilo končno pri prilastitvi domoznanske zbirke v Hiši od Bardinca.

Vrnitev v varno naročje vaške skupnosti

Prepoznati in razumeti, kar se je dogajalo v 90. letih, ni lahko. Je trda kost za družboslovje in za razumnike nasploh, kaj šele za manjšo skupnost, ki se je nevede in nehote znašla v vlogi protagonista podeželske drame. V 90. letih, v času sanj in prebujene energije, ko je bilo vse mogoče, so sledili pobudi, da v vasi nekaj naredimo, ne da bi se kdor koli zavedal, da s tem izziva obstoječo sestavo služb in način delovanja skupnosti. Pobuda je prišla izven strukture, izven pristojnih mest, ki so se po osamosvojitvi skušala prilagoditi novemu redu. Iskala je pomoč in sodelovanje v sistemu, v resnici pa je nevede in nehote za nespremenjeno strukturo predstavljala izziv in konkurenco. Prišla je od zunaj, od nekoga, ki ni bil eno s spletom organov, služb in organizacij, ki so odločale o vsem, kar se je zgodilo, bodisi da je bila to obnova ceste, prekrivanje vaškega doma ali proslava.

In ko se je obstoječa struktura  – uradi, ljudje z ustanov, služb in organizacij vseh vrst – ovedla, da še živi in da lahko obstaja tudi v samostojni Sloveniji, je pri tem uporabila stare vzvode vpliva. Pobuda izven »nas« je konkurenca, ki lahko obstaja, »mi pa smo tu, da odločamo o življenju«. Še vedno ima v rokah vse: sredstva, medije in položaje odločanja. Podedovala je tudi načine delovanja in sklicevanje na narodno-osvobodilno borbo. V našem primeru se je večina ponovno zlila z vaško skupnostjo, katere hrbtenica, jedro se je utrdilo v času starega sistema. Biti izločen iz sistema ni lahko. To še posebej velja za vaško skupnost, kjer vsak dogodek predstavlja del življenja krajanov in vsak si želi miru in lepih odnosov.

Sistem nasproti človeški energiji

V socialističnemu režimu je bil političnemu sistemu posvečan levji delež družboslovne in politične misli. Deklarativno je le ta zajemal skupek državnih organov vseh ravni, od krajevne skupnosti do zvezne vlade, družbenopolitičnih organizacij – zveze komunistov, socialistične zveze delovnega ljudstva, sindikatov ter zveze borcev –, pa samoupravnih interesnih skupnosti in še česa. Dejansko ga je označil tudi nadzor vseh področij in delov življenja preko gornje mreže, pa tudi nevidnih delov, kot so tajna politična policija, paradržavne stanovske formacije in »javno mnenje«.

Po trditvah je slonel na plemenitih človekoljubnih ciljih in je zato zajezil večino ljudske energije, ki se je dvignila v boju proti okupatorju in za narodno svobodo. Dejansko pa je mimo družbenih zakonitosti in zakonov gospodarskega ustvarjanja dušil vitalni del ljudskega kapitala, ki se izraža v narodnem ponosu in človeški etiki na eni strani, na drugi pa v delu, pridnosti, gospodarnosti in ustvarjalnosti na splošno.

Politična skupina, ki je prevzela oblast, je zlorabila tako pristno domoljubje kot svobodomiselno politično čustvo na splošno. Dejansko je bil naš socializem eden od najbolj zamegljenih, prefinjeno izmuzljivih in za lažnimi načeli skrivajočih se sistemov. Velik del naprednih, ustvarjalnih, poštenih ljudi ga ni sprevidela in je ob predanosti ali ob negodovanju našel v sistemu dovolj prostora za dobro življenje. Ker je bila zvestoba sistemu dobro nagrajena in se je večina ne glede na proizvedeno napajala iz skupnega korita, nikoli ni prišlo do kristalizacije produktov in ocene uporabnosti narejenega. To še posebej velja za slovensko izobraženstvo na družboslovnem področju, ki mu je v glavnem ostalo zvesto.

Sistem je slonel in se napajal na predpostavki o obstoju notranjega »sovražnika ljudstva« in s tem na narodni delitvi. V Istri se nastajanje sistema vidi v listu Slovenski Jadran za leto 1955. En sam letnik odkrije, kako je iz ospredja izginjal človek, kako je bil preko ukinitve podeželskih občin zavrt neodvisni razvoj podeželja in kako se je po delih vzpostavljal sistem, ki je nato vladal do leta 1990. Ta se je tedaj zakolebal in se potuhnil, nato pa se ponovno še močneje utrdil v po-socialistično modernizacijo, ki jo danes označujemo kot globoko državo. Ta sistem je kot čudna nevidna tvorba, ki melje in škripa dalje le, če obstaja abstraktna nevarnost notranjega sovražnika in obenem zunanji dotok denarja, preživela preko nekih popravkov in vstopov novih lobijev in interesnih skupin do danes.

Značilno za ta sistem je, da so organi in organizacije bolj realni kot človek. Struktura organizacij, sestankov, sklepov, deklaracij je konkretna, stvarna, pomembna, mora se ohraniti. Človek se ji mora podrediti v imenu neke prihodnje idealne družbe. Ta neosebna skupnost je tudi alibi, h kateri se je vračal in na katero se je skliceval sistem in njegova več ali manj vidna kadrovska sestava. Sistem pa je mrtva stvar in deluje, kolikor se napaja z živo človeško energijo. Socializem je velik del ustvarjalnosti kanaliziral v utemeljevanje lastnega obstoja in to je bila tudi omejitev delovanja v njem. Zato je bila tudi zunanja pojavnost življenja v njem mehaničnost in povprečnost, vsi smo enaki in vsi moramo živeti. Ta uravnilovka in odprava zdrave tekmovalnosti, ki reže vse, kar je izven povprečja, pa ima uničujoče posledice na rezultatih. Druga stran skrivanja dejanske politike za sistemom se na osebni ravni kaže kot zmanjšanje vrednosti človekove osebnosti, na drugi pa izpostavljanje pomena imaginarne brezoblične skupnosti delavskega razreda, za katerega ni pomembna narodna posebnost in ne kulturna istovetnost. To se je izrazilo najprej v razlastitvi najbolj produktivnega dela družbe, nato pa v zmanjšanju pomena avtorstva, ki je prešlo v skupni lonec.

Sistem je bil in ostaja netransparenten, nejasen, ne predstavlja se z resničnimi motivi. Je tudi neotipljiv, zato je razprava o njem nemogoča, dokler nimamo primerjalnih vrednosti in se ne opremo na konkretna dejstva. Le-ta pa so velikokrat vidna le delno, videti so obrobna in postranskega pomena. In ker predstavljajo del vsakdanjega življenja in človeških odnosov, jih večina ne želi videti in izpostaviti. Šele ko si ta sistem na nek način ogrozil in te je izvrgel, je pokazal svojo naravo. Tisti, ki smo trčili vanj, smo ga odkrivali postopoma, posredno in po indicih.

Resnična narava sistema

Trčenj s sistemom je bilo veliko, vendar mi ga kljub družboslovni izobrazbi dolgo ni uspelo videti v celoti. Tisti, ki smo se v socializem rodili, nismo imeli primerjalne vrednosti za njegovo opredelitev. Enostavno bil je. In ker je bil zakrit in je življenje davil le do polovice, ga ni bilo lahko ugledati. Še najbolj sem ga čutila kot okolje, kjer ni barv, kjer ni sokov, kot ozračje s premalo kisika.[2] Njegovo drugo stran sem odkrila, ko zame kot mater samohranilko za celo desetletje ni bilo delovnega mesta, ko mi je državni zavod sredi dolgotrajne resne bolezni kljub dogovoru službo prekinil in ko me je stanovanjska služba metala iz družbenega stanovanja. Ali pa, ko mi je inšpektor za zasebno delo ob prvi samozaposlitvi pregledoval skromno dejavnost in me nasekirano nagovarjal, naj to zadevo zaprem, saj jim taki delamo samo napoto.[3]

To je bilo pravzaprav zelo čudno, saj je bil sistem zelo dovzeten za vse človeške primanjkljaje od norosti, lenobe, sprenevedanja in prevar v smislu »znajdi se«. Sama nisem bila faktor, ki bi mu bil nevaren. Enostavno v njem nisem sodelovala in me je po tem, ko sem zapustila svojo prvo službo v tovarni Tomos, izpljunil.[4] In ko si bil izven sistema in v njem zate več ni bilo delovnega mesta, ni bilo več tudi pravice do dohodka, stanovanja, otroškega varstva in vsega, kar je sistem pokrival. Da sem izpljunjena in za strukturo drugorazredna[5], sem v letih po osamosvojitvi čutila večkrat. Še najbolj opolzek pa se je sistem izkazal, ko je iz nevidnosti izskočil preko reakcij na sestankih, v rezultatih natečajev, v uradnih priznanjih in drugem tako na istrskem podeželju in v moji vasi.

———————————————————————————————-

[1] Po vojni, pa tudi še po letu 1950, je zatiranje kritikov zadrug, volitev s samo enim kandidatom in drugih nepravilnosti na podeželju potekalo preko mladine, ki je bila skoraj v celoti vključena v Komunistično partijo. Skupine fantov so bile zadolžene, da upornike pretepejo, kar se je res tudi zgodilo. Skupine iz ene vasi so zaradi tega, da jih ne bi prepoznali, šle z nalogo v drugo vas, iz Loparja na primer v Sveti Anton, iz Marezig pa v nižje ležeče vasi kot so Pomjan, Šmarje, Padna. Mladi Marežgan pravi, da je šlo tudi za delitev lekcij osebam, ki so se opredeljevale za Italijane. »To je bil nekakšen etični ukrep med krajani samimi.« Zanimivo je pričevanje o poskusu obračuna z župnikom iz Trušk, Milkom Margonom. Ko so zvečer prišli k njemu in ga hoteli izvabiti iz hiše, da bi ga pretepli ali nemara celo ubili, je menda rekel: »Počakajte malo.« Šel je v hišo in se vrnil preoblečen v partizansko oficirsko uniformo. Ob tem nihče ni upal ugovarjati in so ga pustili. Ljudje, ki niso hoteli v zadrugo ali na volitve, so morali na prisilno delo pri gradnji ceste ali zgradb socialističnih podjetij. Zadnji podatki so iz ustnih pričevanj vaščana, ki je sodeloval pri teh povojnih akcijah komunistične mladine.

[2] To je bilo pri nas zaznati, veliko bolj izrazito pa si to doživel, če si obiskal kako drugo socialistično državo ali prestolnico.

[3] Ob tem so mi samodejno izstopile besede mojega soseda, ki je opravil lepo in uspešno poklicno kariero v občinski upravi. Nekega dne je navrgel, kako so bili prejšnji dan s sodelavci na večerji, na katero jih je povabil najuspešnejši obrtnik Popović. To je izrekel z občudovanjem in z neko neizrečeno oznako uspešne naveze. Steklar Popović, ki je opravil levji delež javnih poslov na Obali, je bil oče sedanjega župana.

[4] Svojo prvo zaposlitev sem kot sociologinja dobila v tovarni pred koncem študija. Zaradi novosti področja in ker tovarna socioloških analiz v resnici ni želela, praktično tudi ni bilo nobenega dela. Zato sem po dobrem letu dala odpoved in dokončala študij. V času pisanja diplome sem tudi zbolela in nato dobila še nekaj zaposlitev za določen čas. Podaljšanja po osebnem mnenju nisem dobila zaradi iskanja znanj in aspiracij v duhovnih vedah izven obstoječega materialističnega okvira in resnih nevrotičnih osebnostnih motenj.

[5] Včasih so bile osebe, ki niso bile za sistem, označene kot sovražnik ljudstva. V socialističnem režimu in tudi novem posocialističnem sistemu so bile take osebe enostavno prezrte – če seveda niso bile dovolj nevarne – , kot da jih ni, kar je sicer zelo učinkovita metode družbenega nadzora.

[6] Nekoga se pošlje v skupino, da prikrito in na neotipljiv način vnaša nemir, mimogrede meče opazke in ljudi odvrača od skupne zadeve. Namen je vnašanje sumov, nelagodja in vznemirjenosti, ki vodijo do trenj in končno razpada skupine.

[7] Vili Bržan, sposoben Marežgan in ljudski človek, ki je predstavljal močno vez med strukturo in podeželjem, je veliko naredil za Marezige in naklonjeno podprl tudi pobudo okoli Hiše od Ćiuda. Razvoj se je odvijal v smeri tedanje vizije in po utečeni metodologiji poluradnega odločanja. To je bila tudi omejitev in vzrok za prenehanje delovanja v okviru sistema. Drugi primer, vidni politik in pripadnik italijanske manjšine, Mario Abram, mi je na začetku delovanja kot funkcionar Zveze združenih borcev naklonjeno najprej odstopil prostore za izvedbo likovnega tečaja v Kopru, kasneje pa se večkrat udeležil naših prireditev in se sproščeno zlil z novo energijo slovenske Istre. Omejitev v tej odprtosti pa se je pokazala, ko sem od aktivnih udeležencev sistema hotela pridobiti pričevanja o vzvodih in tehnologiji odločanja v socializmu. Dogovorjeni intervju z g. Abramom za list Istrske teme ni bil realiziran, pričevanj pa nisem dobila tudi od nobene od zaprošenih oseb, ki so delovale v organih upravlja, občinskih organih, civilni zaščiti in ljudski obrambi in drugih organizacijah.