Slovenci v Istri – Tone Mihec

V decembru smo pripravljali obisk kulturnega in prosvetnega društva Bazovica na Reki. V zadnjem hipu je nastopilo nekaj ovir in morali smo ga prestaviti na novo leto. Praznino zapolnjujemo s spisom Tanje Jakomin Kocjančič o rojaku Tonetu Mihcu iz Kubeda, ki je del svoje življenjske in delovne energije udejanjal na Reki. Prispevek je bil objavljen v knjigi Brazde s trmuna, 15 let, izbor, ki sta jo izdala KD Beseda slovenske Istre in Goriška Mohorjeva družba leta 2011. Na sliki učitelj Tone Mihec, fotografiran s šolarji kubejske šole v šolskem letu 1921/1922.

Tanja Jakomin Kocjančič

ANTON MIHEC – TONE (1899–1973)

          Med osebnosti, ki so s svojim delom veliko naredile za kulturno, prosvetno in politično rast Slovencev v Istri, zlasti v prvi polovici 20. stoletja, sodi tudi Anton Mihec – Tone[1] iz Kubeda, učitelj, narodni buditelj, kulturni delavec in publicist.

         Namen tega prispevka je obuditi spomin na tega pomembnega, a žal pozabljenega, Istrana, cenjenega po sposobnostih in dejanjih, ter opozoriti na njegovo publicistično zapuščino.

 

Tone Mihec se je rodil 30. marca 1899 v številni kmečki družini v Kubedu. Tu je obiskoval šest razredov osnovne šole pri učitelju Ivanu Jugu.[2] Ta je v njem odkril nadarjenega učenca in želel, da bi Tone nadaljeval šolanje. Z učiteljem se je strinjal tudi oče, ki je Toneta poslal v gimnazijo na otok Krk. Na to odločitev so vplivale tudi težke življenjske razmere na kmetiji v Kubedu, kjer pod isto streho ni bilo prostora za štiri brate in dve sestri. S priporočilom učitelja in kubejskega duhovnika je bil Tone nameščen v tamkajšnjem internatu, ki so ga vodili frančiškani.[3] Prvega marca 1917 je bil, takrat še ne polnoleten, mobiliziran v tedanjo avstrijsko vojsko. Služil je pri 97. regimentu v Radgoni. Domov se je vrnil konec oktobra 1918 po kapitulaciji Avstrije.[4] V Kubedu ga je čakala italijanska okupacijska vojska, zato je nekje pri Rakeku ilegalno prestopil mejo in šel v Maribor. Živel je pri sestri Mariji Kovačič, ki se je kot begunka z družino naselila v Mariboru. Ker se je hotel čim prej osamosvojiti, se je vpisal v zadnja dva letnika učiteljišča. Končal ju je v težkih razmerah, saj je bil velikokrat lačen. Maturiral je leta 1921 na učiteljišču v Tolminu.[5]

Po navodilih tedanje oblasti se je vrnil v Istro in po daljšem času mu je uspelo doseči, da so ga italijanske oblasti imenovale za učitelja v njegovi rojstni vasi. V Kubedu je poučeval v šolskem letu 1921/1922.[6] V tem času je vodil tudi domači pevski zbor.[7]

Mladi učitelj je spoznal, da je njegov poklic najlepša priložnost, da odkriva resnico mladim in starejšim ter da jim budi vero v zmago pravice. Kjerkoli je bila priložnost je ustanovil pevski zbor, prirejal in organiziral je predstave in druge kulturne prireditve ter spodbujal zatirano ljudstvo pri ohranjanju stoletnega kulturnega izročila. O nepravilnostih takratne italijanske oblasti je pisal v slovenski časopis Novice, ki je izhajal v Trstu.[8]

Takšna dejavnost in priljubljenost mladega slovenskega učitelja, enega redkih domačih šolanih ljudi, ni ostala prikrita vedno bolj napadalnim koprskim fašistom. Nekega jutra so pridrveli v Kubed in obkolili šolo v Gradu.[9] Na razglednem mestu blizu šole sta stražila dva učenca, ki sta učitelja pravočasno opozorila na nevarnost. Učence je poslal domov, sam pa je zbežal in se skril na polju.[10] Ker ga fašisti niso ujeli, so zmetali na kup vse šolske knjige in spise, jih polili z bencinom in zažgali. Enaka usoda je doletela tudi knjige, ki jih je hranil doma.

Tone Mihec je bil oktobra 1922 premeščen iz Kubeda v Movraž, kjer je poučeval do oktobra 1924.[11] Tega leta so ga odpustili iz službe, zato je kot politični emigrant pobegnil v Jugoslavijo.[12]

Najprej je bil dve leti vzgojitelj dijaškega doma za istrske begunce na otoku Krku. Leta 1925 je v Kastavu opravil »usposobljenostni« izpit. Ker se ni hotel podrejati nobeni tedanji politični stranki, so ga premeščali iz kraja v kraj. Tako je od leta 1926 do 1928 poučeval v Barbatu na Rabu, od leta 1928 do 1930 pa v Punatu na Krku.[13] Tu je ustanovil mešani pevski zbor, ki ga je tudi vodil.

Po številnih prošnjah so ga septembra 1931 le poslali v Slovenijo, v kraj blizu Radencev. Leta 1935 je nastopil službo učitelja v Pobrežju pri Mariboru.[14] To je bilo njegovo zadnje službeno mesto pred drugo svetovno vojno.

Kljub množičnim selitvam si je v šoli in zunaj nje vedno prizadeval doseči cilj – osvoboditev Primorske, zlasti Istre, izpod fašističnega jarma. V tem obdobju je redno objavljal prispevke v časopisu Istra, glasilu primorskih emigrantov.[15]

Nemška okupacija oziroma druga svetovna vojna ga je dohitela v Zagrebu. Izvedel je, da nameravajo ustaši poslati Slovence v nemška taborišča, zato je svetoval vsem Primorcem, ki so bili takrat v Zagrebu, naj se opredelijo kot Istrani – Hrvati, in ne Slovenci. Tako so si rešili življenja. Ustaši so ga kot nekdanjega rezervnega oficirja mobilizirali in poslali v Karlovac, kjer je v ustaškem skladišču orožja delal kot ekonom. Tam se je že junija 1941 povezal s hrvaško narodnoosvobodilno organizacijo in opravljal neprecenljivo vlogo; iz omenjenega skladišča orožja je ilegalno pošiljal velike količine vojaškega materiala partizanskim enotam v Kordunu in Žumberku. V tem vojaškem skladišču je deloval  vse do konca marca 1943, ko so odkrili in aretirali skoraj vse člane njegove organizacije. Toneta in njegovega sodelavca, tudi Slovenca,  je vojaško sodišče pogojno izpustilo, ker nista priznala obtožnice in jima niso mogli dokazati krivde.[16]

Novembra 1943 se je aktivno vključil v narodnoosvobodilno vojsko. Od januarja do aprila 1944 je bil pomočnik načelnika intendanture v VIII. udarniški diviziji na Kordunu. Dobil je čin kapetana narodnoosvobodilne vojske.[17] V tem času je bilo njegovo ilegalno ime K. Korana. Cenili so ga kot pogumnega in sposobnega partizana, saj je uspešno opravljal zahtevne vojaške naloge.[18]

Tone Mihec je tudi med drugo svetovno vojno pogosto prijel za pero in pisal za takratne partizanske časopise. Po navedbi ustnih virov naj bi članek z naslovom Mi in oni, v katerem je pisal o Istranih in Italijanih, prebral tudi Vladimir Nazor. Ta je v Tonetu spoznal istrskega narodnjaka ter se zavzel za njegovo premestitev v Istro, za katero bi tako lahko veliko več naredil, kot če bi ostal v vojaški enoti. Tako je Tone najprej deloval v Pazinu in v drugih okoliških krajih, kamor so ga poslali. Želja, da bi prišel v Slovensko Istro, se mu je uresničila spomladi 1944, ko je na pobudo prebivalcev in na zahtevo tedanjih aktivistov Slovenske Istre prestopil iz Oblastnega odbora za Istro in prišel v okrožje Slovenska Istra.[19]

Velika je bila njegova zasluga pri širjenju in krepitvi narodnoosvobodilnega boja na domačih tleh. Postal je tajnik okrožne volilne komisije za območje Slovenske Istre.[20] Jeseni 1944 je bil izvoljen v okrožni NOO za južno Primorsko,[21] kjer je bil referent odseka za notranje zadeve.[22] Ves čas pa je bil tudi dopisnik Tanjuga in drugih takratnih partizanskih časopisov. Med drugim je izdajal tudi Okrožni vestnik, glasilo okrožnega odbora OF za južno Primorsko.[23]

Odlično je govoril narečja posameznih vasi in se tako približal ljudem. Še posebej priljubljen je bil zaradi svoje vedrosti in šegavosti, zato ni čudno, da je bila jeseni 1944 v tistih vaseh, kjer so bile volitve izvedene, skoraj stoodstotna udeležba. Tako je istrsko ljudstvo prvič izvolilo svoje organe ljudske oblasti, kot so jih takrat imenovali, in to kljub temu da so bile skoraj vse istrske vasi v rokah nemške vojske, ki je pričakovala zavezniško izkrcanje na istrski obali. Takratne volitve so prepričljivo dokazale, komu pripadata istrska dežela in njeno ljudstvo. Številni ohranjeni zapisniki o pripravah na volitve, ki jih je Tone Mihec vestno beležil kot tajnik okrožne volilne komisije, dokazujejo njegovo izredno zavzetost in natančnost, s katero se je lotil vsakega dela. V poročilih okrožne volilne komisije zasledimo tudi spodbudne besede, s katerimi je Tone svetoval okrajnim volilnim komisijam, kako naj pripravijo ljudi, da bi se v čim večjem številu udeležili volitev.[24]

Ustni viri poročajo, da je zaradi svoje iskrenosti in pravičnosti prišel v času narodnoosvobodilne vojne navzkriž z neko vodilno osebo. Verjetno je bila zaradi tega, delno pa tudi zaradi trmoglavosti, njegova nadaljnja življenjska pot v znamenju nenehnega preganjanja in selitev.[25]  

Po osvoboditvi je bil Tone Mihec od avgusta 1945 do novembra 1946 okrajni šolski nadzornik oziroma pomočnik šolskega nadzornika v Kopru.[26] Pomagal je pri organizaciji šolstva in zelo vestno opravljal svoje delo. Nekateri, ki so prihajali iz notranjosti Slovenije, so menili, da ni dovolj izobražen za opravljanje te naloge. Prepričali so ga, da je potreben počitka, in tako se je napotil v Tolmin. Med njegovo odsotnostjo je delovno mesto prevzel nekdo iz Ljubljane.[27] Po navedbi ustnih virov naj bi ga to zelo razjezilo, zato je odšel v Maribor, kjer je bil do aprila 1947 upravnik Vajeniškega doma učencev v gospodarstvu.[28] Po besedah sorodnikov je tudi tu veliko časa posvečal kulturnemu delovanju, ki mu je bilo vedno pri srcu. Igral je tudi v dramski skupini, ki je delovala v okviru Vajeniškega doma, ter sodeloval z Zvezo borcev in Rdečim križem.

Toda tudi v Mariboru ni imel miru. Večkrat je bil kaznovan in celo zaprt. Zaradi nenehnega podtikanja je decembra 1950 odšel na Reko.[29] Začel je učiti na osemletki Bobijevo na Sušaku. Pozneje se je zaposlil na osemletki Brusič, ki je bila bliže njegovemu domu. Takrat je prejel prvo nagrado za največji pevski zbor, ki ga je ustanovil na šoli, v katerem je prepevalo 240 učencev. Do upokojitve julija 1955 je bil strokovni učitelj na IX. Narodni osemletni šoli Podmurvice na Reki.[30] V vseh teh letih je učil prirodopis, zgodovino in glasbo.

Takoj po prihodu na Reko se je vključil v delovanje tamkajšnjega slovenskega Kulturno-prosvetnega društva Bazovica. Pri omenjenem društvu je vodil mladinski pevski zbor.[31] Pripravljal je tudi otroške predstave. Leta 1951 je ustanovil sekcijo tamburašev, v kateri je bilo približno dvajset otrok, ki še niso hodili v šolo. Po dveh letih osnovnega glasbenega pouka je Tone Mihec iz zdravstvenih razlogov to mesto prepustil drugemu učitelju. Oktobra 1958 je ustanovil tamburaški orkester.[32] Otroke je učil recitirati, vodil je dramsko skupino, organiziral je prireditve in jih tudi vodil. Prav tako je vodil seje v Slovenskem domu. Bil je odličen govornik in je prosto govoril na različnih prireditvah, zlasti ob pomembnejših državnih praznikih.[33] Večkrat je zamenjal tudi zborovodjo, če ta iz različnih vzrokov ni mogel voditi zbora. Bil je tudi lektor. Leta 1953 je postal tajnik društva.[34] To nalogo je opravljal vse do leta 1960. V tem obdobju je v Slovenskem domu na Reki uredil knjižnico in jo tudi vodil. Z ustanovitvijo knjižnice je spodbujal člane društva, da so segali po lepih in naprednih knjigah. V okviru knjižnice je delovala tudi čitalnica, v kateri je bilo veliko slovenskih časopisov. Tone Mihec je bil nosilec večine aktivnosti v društvu.[35] Med drugim je člane društva seznanjal o zgodovinskih in političnih dogodkih v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Po pripovedovanju nekaterih starejših še živečih članov Kulturno-prosvetnega društva Bazovica je bil  »duša« društva, zelo odkrit, iskren in skromen, zato je bil priljubljen med mlajšimi in starejšimi člani. Odlikovale so ga duhovitost, zabavnost in iznajdljivost. Škoda, da ni ohranjen arhiv društva iz tistega obdobja, saj bi tako videli, s kakšno pozornostjo je opravljal svoje delo in koliko truda je vložil v razvoj društva. Obenem bi imeli vpogled v njegove skrbne zapiske o delovanju društva.[36]

Njegov nemirni duh mu ni dal miru, zato je delal še v številnih drugih organizacijah na Reki, v Zvezi borcev, Združenju rezervnih oficirjev in Rdečem križu. Povsod je opravljal naloge tajnika, saj so bili takrat le redki ljudje izobraženi, kaj šele da bi znali pisati zapisnike in voditi sestanke.

Tudi po drugi svetovni vojni, ko ga je pot vodila v Maribor in na Reko, je Tone Mihec v svojih zapisih ostal zvest Slovenski Istri in njenim ljudem. Nastajale so zgodbe, pripovedke in številne humoreske, ki so našle svoj prostor v takratnih časopisih.[37] Po navedbi Tonetove nečakinje Erne Kačič naj bi si med vsemi nalogami, ki jih je vestno opravljal, najbolj želel pisati, kar dokazujejo številne objave.[38] Na tem mestu je potrebno omeniti, da besedila Toneta Mihca odražajo čas, v katerem so nastajala, ter pričujejo o krajih, v katerih je živel in deloval.  Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da je bilo za povojno časopisje pomembno, da služi partiji in njeni liniji, zato je bilo pod strogim ideološkim nadzorom.[39]

Tudi Slovencem, ki so živeli na Reki, je bilo posvečenih nekaj tiskanih strani v slovenskih časopisih prav po zaslugi Toneta Mihca,[40] kar kaže na njegovo veliko ljubezen do slovenske besede in vsega slovenskega.

Za svoje uspešno medvojno delo ter za delo pri obnovi dežele je prejel številna odlikovanja in priznanja.[41] Tudi kot šolnik je bil deležen mnogih priznanj in nagrad.

Čeprav je bil veseljak, ki je v sebi nosil izredno voljo do življenja, je v njegovih pismih prijateljem iz Istre čutiti domotožje in hrepenenje po rojstnem kraju. Skrivnostna moč ga je vlekla v domačo vas, na katero so ga vezali prijetni mladostni spomini. Tako je leta 1959 v pismu prijatelju Jožetu Jakominu iz Kubeda zapisal: »Zelo bi me veselilo, če bi mi odgovoril, kaj je kaj novega v vasi, kdo je umrl od poznanih, kaj dela moj svak Nane in sestra. Za Žmariće, Tote in Šemće (hišna imena v Kubedu, op. a.), znam da jih ni več in vendar me še vedno vabijo Varda, Lačna in Barede (okoliški hribi, op. a.), kjer smo pasli krave, tolkli svinjo (otroška igra, op. a.) in krali grozdje in fige …«[42]

Tone Mihec bi v Kubedu zagotovo našel zdravilo za svojo dušo. Toda želja, da bi se vrnil v domači kraj, se mu ni izpolnila. V začetku decembra 1973 je zbolel za gripo,[43] ki je bila zanj usodna. Umrl je 25. decembra tega leta na Reki.

 

         Tone Mihec je bil vsestranska osebnost. Med številnimi sadovi, ki jih je zapustil, je potrebno izpostaviti zlasti njegovo vlogo pri organizaciji šolstva in ohranjanju kulturnega izročila, tako v Slovenski Istri kot tudi drugod po Sloveniji.

         Aktiven je bil tudi na Reki, kjer si je kot član in dolgoletni tajnik tamkajšnjega slovenskega Kulturno-prosvetnega društva Bazovica v začetnem obdobju njegovega obstoja prizadeval za rast kulturnega delovanja Slovencev v tem kraju.  

         V tem zapisu sem želela spomniti tudi na številne Tonetove objave, raztresene po raznih časopisih, v katerih je avtor« subjektivni izraz združil z objektivnostjo časa in prostora njihovega nastanka«.[44] Ta besedila imajo predvsem dokumentarno vrednost, zato bi si zaslužila, da jih ovrednotimo in izdamo v knjižni obliki. Na ta način bi se v neki meri oddolžili Tonetu Mihcu in njegovemu delu.

 

Literatura in viri:

 

PAK 348, Zbirka dokumentov NOV, t. e. 3, Razni dokumenti 1943–1945.

PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 14, Razni dopisi.

PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 86, Predajni zapisniki.

PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 88, Razni dopisi.

PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 107, Seznam personala, zaposlenega pri Okrajnem NOO Koper, dne 28. 1. 1946 in 27. 3. 1946.

 

Uporabljene so tudi fotokopije arhivskega gradiva: razni dopisi, ki jih je Tone Mihec pošiljal Okrožju za Slovensko Istro, dokumenti o delu okrožne volilne komisije za Slovensko Istro, o poročanju za Tanjug in Partizanski dnevnik, potrdila o sodelovanju Toneta Mihca v NOV, ki jih hranijo v Pokrajinskem muzeju Koper.

 

Arbiter, S. (2000): Mešani pevski zbor Bazovica Reka. V: Brazde s trmuna 5. Lopar, Vita, zavod za kulturo in izobraževanje Koper.

Beltram, V. (1998): Kulturno življenje na vasi v letih 1920–1945. V: Vidali, R. et al.: Kubejska Skala. Kubed skozi društveno in prosvetno življenje. Kubed, Društvo za šport, kulturo in razvoj vasi “Skala” Kubed, 39–44.

Cergol, I. (2003): Kocjančičevo literarno ustvarjanje kot konstituiranje književnosti Slovenske Istre. V: Obid, A. et al.: Življenje in delo Alojza Kocjančiča, slovenskega istrskega pesnika, pisatelja in duhovnika: prispevki s Posveta Slovenski istrski pesnik, pisatelj in duhovnik Alojz Kocjančič, Izola, 18. novembra 2002. Koper, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

Gabrič, A. (1991): Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945–1952. Ljubljana, Založba Mladika.

Jakomin Kocjančič, T. (1998): Anton Mihec – Tone. V: Vidali, R. et al.: Kubejska Skala. Kubed skozi društveno in prosvetno življenje. Kubed, Društvo za šport, kulturo in razvoj vasi “Skala” Kubed, 77–81.

Kocjančič, A. (1992): Ljudi opeval sem, vodé in skale: pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega Krasa. Koper, Založba Lipa.

Kocjančič, A. (1998): Srečanje na Pučah. V: Dobrinja, L.: Brazde s trmuna. Glasilo študijskega krožka Beseda Slovenske Istre, št. 3. Lopar, Center Vita, Andragoški center Slovenije, 10–15.

Lavrenčič Pahor, M. (1994): Primorski učitelji (1914–1941): prispevek k proučevanju zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem. Trst, Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino.

Pahor, M. (1998): Volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine. V: Vremec, V.: Slovenska Istra v boju za svobodo (druga, dopolnjena izdaja). Koper, Založba Lipa, 547–574.

Pričevanja: prvo povojno desetletje slovenske osnovne šole v Istri (1945–1955). V: Fatur, S.: Učiteljski zbornik. Koper, 1997.

Riman, B. (2006): Aktivnosti kulturno prosvetnega društva Slovenski dom »Bazovica« v reškem tisku »Novi list« in »La voce del popolo« med letoma 1947 in 1957. Razprave in gradivo. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, št. 48–49, 54–79.

Riman, B. & Riman K. (2008): Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica. Reka, Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica.

Vremec, V. (1998): Raznarodovalni pritisk in prvi tržaški proces 1930. V: Vremec, V.: Slovenska Istra v boju za svobodo (druga, dopolnjena izdaja). Koper, Založba Lipa, 127–156.

30 let Slovenskega kulturno-prosvetnega društva Bazovica Rijeka 1947–1977, Reka 1977 (brošura).

 

Letopis ali Kronika župnije Kubed od leta 1928 do leta 1948.

 

Kot vir so bili uporabljeni tudi članki in objave iz naslednjih časopisov: Novice, Istra, Partizanski dnevnik, Primorski dnevnik, Istrski tednik in Slovenski Jadran.

 

Korespondenca: Jože Jakomin, Reka, 25. 9. 1959 (tipkopis z lastnoročnim podpisom pri avtorici); Vid Vremec, Reka, 11. 12. 1973 (tipkopis pri avtorici).

Življenjepis Toneta Mihca, Reka, 20. 11. 1973 (tipkopis pri avtorici).

 

Spomini sorodnikov in prijateljev: Julije Mihec, Davida Mihca, Zdravka Mihca, Marije Mihec – Hrovat, Jožeta Jakomina, Julije Pavletič, Aleksandre Gomolj, Erne Kačič, Draga Rizmana, Vinka Žiberta in Vida Vremca (zvočni zapisi oziroma prepisi pri avtorici).

 

 

[1] V rojstni vasi in v drugih krajih slovenske Istre so mu rekli Tone, med prijatelji pa je bil poznan tudi kot »barba« Tone. To izpričuje prvi stavek pisma, ki ga je Tone Mihec pisal Vidu Vremcu le nekaj dni pred smrtjo, 11. 12. 1973 na Reki. Začenja ga z naslednjimi besedami: »Vem, da se čudite in to opravičeno, da Vam se barba Tone nič ne javlja …«

Pri nadaljnjem poimenovanju sem se držala imena Tone, ker se je sam tako podpisoval in ker so ga s tem lastnim imenom poznali v Slovenski Istri, pa tudi zato, ker je bilo to njegovo ilegalno ime.

[2] Ivan Jug je bil učitelj v Kubedu v letih 1909–1915 (Lavrenčič Pahor, 1994, 183).

[3] Duhovnik, pesnik in pisatelj Alojz Kocjančič je o kubejskem rojaku Tonetu Mihcu zapisal, da je »prehodil dokaj pestro življenjsko pot« in da so ga kot »nadarjenega učenca poslali v frančiškanski samostan v Košljun na Krku« (Kocjančič, 1998, 11).

[4] Pismo Jožetu Jakominu, Reka, 25. 9. 1959.

[5] M. Lavrenčič Pahor, Primorski učitelji (1914–1941): prispevek k proučevanju zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem, Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino, Trst 1994, str. 271.

[6] Prav tam.

[7] Alojz Kocjančič navaja, da je bil Tone Mihec njegov učitelj v Kubedu, in da je »kot dober pevec in še boljši glasbenik z lahkoto vodil domači pevski zbor« (Kocjančič, 1997, 11). Spominja se ga tudi kot organista (Kocjančič, 1992, 137).

[8] T. Mihec, Življenjepis, Reka, 20. 11. 1973 (od tu naprej samo Življenjepis).

[9] Domačini pravijo Grad nekdanjemu taborskemu kompleksu, kjer je danes peterokotni zvonik, župnijska cerkev svetega Florjana in nekaj hiš. Tu je stala tudi šolska stavba, ki je bila v nemški ofenzivi 2. oktobra 1943 požgana.

[10] Alojz Kocjančič v knjigi Ljudi opeval sem, vodé in skale piše, da se je »domačin, učitelj Anton Mihec, skril pred fašisti v njivi žita« (Kocjančič, 1992, 134).

[11] M. Lavrenčič Pahor, Primorski učitelji (1914–1941), cit., str. 271.

[12] Njegovo ime zasledimo v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo, v kateri piše, da so se morali “zaradi fašističnega preganjanja izseliti kot politični emigranti v Jugoslavijo nekateri prosvetni delavci koprske občine; ti so bili Anton Mihec iz slovenske šole v Movražu, Josip Plišič iz ljudske šole v Podpeči, Silvester Cerut iz ljudske šole v Loki, Alojz Pucelj iz ljudske šole v Ospu, Angela Čendem iz ljudske šole v Dekanih, Amalija Gregorič in Ivanka Mahnič iz otroškega vrtca v Dekanih, Anton Lazar iz Črnotič in Ljudmila Sabadin iz Podpeči” (Vremec, 1998, 129). Glej tudi M. Lavrenčič Pahor, Primorski učitelji (1914–1941), cit., str. 24.

[13] M. Lavrenčič Pahor, Primorski učitelji (1914–1941), cit., str. 271.

[14] Prav tam.

[15] Primorski dnevnik, 16. januar 1974, 4.

[16] Življenjepis.

[17] Potrdilo, ki ga je izdala Komanda pozadine VIII. Ud. divizije II. Armije v Karlovcu 8. 8. 1945.

[18] Primorski dnevnik, 16. januar 1974, 4.

[19] Potrdilo, ki ga je izdal Izvršni odbor Osvobodilne fronte Slovenije v Ljubljani 1. 6. 1950.

[20] M. Pahor, Volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine, V: Vremec, V.: Slovenska Istra v boju za svobodo (druga, dopolnjena izdaja), Založba Lipa, Koper 1998, str. 553.

[21] Prav tam, str. 566.

[22] PAK 348, Zbirka dokumentov NOV, t. e. 3, Razni dokumenti 1943–1945.

[23] Glej: arhivske dokumente (navodila) o poročanju oziroma pisanju za Tanjug in Partizanski dnevnik; Okrožni vestnik: Glasilo okrožnega odbora OF za južno Primorsko, št. 1, 1–3.

[24] Glej arhivsko gradivo o delu okrožne volilne komisije za Slovensko Istro.

[25] Navedba Tonetove nečakinje Erne Kačič.

[26] Glej: PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 14, Razni dopisi; PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 88, Razni dopisi; PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 107, Seznam personala, zaposlenega pri Okrajnem NOO Koper, dne 28. 1. 1946 in 27. 3. 1946.

Tone Mihec je v tem obdobju omenjen tudi v Kroniki župnije Kubed. Tedanji kubejski župnik piše o njem kritično in navaja, da »je imel dne 9. maja na praznik zmage na vojaškem mitingu sramoten govor, govoril je kot besen proti Angliji in Ameriki, besnel proti domači reakciji, t. j. proti najbolj poštenim in delavnim ljudem« (Kronika župnije Kubed, 13. maj 1946).

[27] PAK 24, OLO Koper – Prosveta, t. e. 86, Predajni zapisniki.

V knjigi Pričevanja: prvo povojno desetletje slovenske osnovne šole v Istri (1945–1955) piše, da je Tone Mihec po osvoboditvi kot okrajni šolski nadzornik v Kopru »eno leto oral ledino«, a da je »delo začasno opustil zaradi bolezni« (Fatur, 1997, 60).

[28] M. Lavrenčič Pahor, Primorski učitelji (1914–1941), cit., str. 271.

[29] Tako poročajo ustni viri. Tone Mihec pa je v pismu Vidu Vremcu (Reka, 11. 12. 1973) zapisal, da so ga »premeščevali povsod po Sloveniji, kjer se je odpirala kaka nova šola, /…/ radi zdravstvenih prilik/preživel infarkt!/ in radi šolanja sina Dušana premeščen sem na Reko vse do vpokojitve 1955.«

[30] Podatek o njegovi zadnji zaposlitvi najdemo v odloku Zavoda za socialno osiguranje Rijeka, z dne 19. 5. 1955, ki je bilo Tonetu Mihcu izdano za priznanje vojnih let.

[31] B. Riman in K. Riman, Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica, Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica, Reka 2008, str. 35. Tudi Slavko Arbiter piše, da je mladinski pevski zbor vodil »maestro« Tone Mihec (Brazde s trmuna, 2000, 21).

[32] Prav tam, str. 339.

[33] Prav tam, str. 70.

[34] Tone Mihec je v pismu Jožetu Jakominu (Reka, 25. 9. 1959), zapisal: »Mi imamo tu na Reki močno slovensko društvo, moški in mešani pevski zbor, dramo i.t.d. Jaz sem že 6 let tajnik društva in gremo vsako leto gostovat kam na Primorsko (Kras, Gorica). Drugo leto nameravamo v Koper ali Izolo, mogoče tudi v Dekani.«

Glej tudi B. Riman in K. Riman, Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica, cit., str. 45.

[35] Glej brošuro 30 let Slovenskega kulturno-prosvetnega društva Bazovica Rijeka 1947–1977, Reka 1977.

[36] Barbara Riman, članica kulturno prosvetnega društva Slovenski dom »Bazovica« na Reki, navaja, da so dejavnosti slovenskega Kulturno-prosvetnega društva Bazovica »delno zabeležene tudi v kroniki, ki so jo začeli pisati leta 1953, torej šest let po ustanovitvi društva« (Riman, 2006, 55).

[37] Od leta 1946 je v časopisu Primorski dnevnik objavil več kot dvajset humoresk in drugih člankov, številne podlistke, ki so izhajali tudi v nadaljevanjih, zasledimo v Slovenskem Jadranu, ki je začel izhajati leta 1952 (fotokopije objav pri avtorici).

[38] To lahko razberemo tudi iz dopisa, ki ga je Tone Mihec junija 1944 poslal Okrožju za Slovensko Istro, v katerem piše: »Od leta 1920–1924 sem bil dopisnik Edinosti, Novic in Hrt. Riječi. V partizanih sodelujem v Naprijedu, Glas Istre in v Srp. Riječi. Govorim in pišem italijansko, nemško ter druge slovan. jezike. Želim sodelovati v slov. partizanskih listih«.

[39] A. Gabrič, Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945–1952, Založba Mladika, Ljubljana 1991, str. 577.

[40] Fotokopije objav oziroma prepisi pri avtorici.

[41] Življenjepis; Glej tudi Primorski dnevnik, 16. januar 1974, 4.

[42] Pismo Jožetu Jakominu (Reka, 25. 9. 1959).

[43] Tone Mihec v pismu Vidu Vremcu (Reka, 11. 12. 1973) potoži, da ga je »pred 8 dnevi zgrabila gripa« in nadaljuje: »ležim, oziroma čepim doma, požiram pilule in počasi tipkam po papirju in poskušam izcediti iz febrozne glave vsaj nekaj, kar bi lahko dopolnilo začeto delo«.

[44] Ines Cergol je s temi besedami predstavila književni opus Alojza Kocjančiča (Cergol, 2003, 106).