Vsebina:

Odzivi okolja

Anton Mavretič – Spremna misel

Leda Dobrinja – Uvodne besede

I – RAZISKOVANJE

Cyril Hromnik – Sloveni/Slovaki: Kje so vaše korenini?

Duša Krnel Umek – Karni in Kranjci

Guido Rosada – Med bajeslovjem in zgodovinopisjem

Jožko Šavli – Bog Belin

Jožko Šavli – Zmaga – boginja zmage

Leda Dobrinja – Cela Este

Angel Martelanc – Je naša zgodovina prava?

Rafael Vončina – Sleveni, Sluvani, Sloveni, Slovani

Paolo Grossi – Jusi in srenje

II – IZ DOMAČE ZAPUŠČINE

Marija Koren – Čiči

Marija Koren – Podgorje

Marija Koren – Podgorje, vas pod Slavnikom

Janja Dicandia – Ćućala sis zizćo

Lorijana Kozlovič – Voli, voli, voli

Slavko Lovrečič – Leda Dobrinja – Pu naše

Albina Katarinčič – Leda Dobrinja – Življenje v Zrenju

Klavdjo Ugrin – Leda Dobrinja – Dediščina Sočerge

Rafael Vončina – Nekaj utrinkov o domači ciki

Slikovna priloga – Istrjani nekoč in danes

III – MATERIALNI OSTANKI

Oskar Kogoj – Umetniški in duhovni izraz Venetov

Ivo Petkovšek – Stara vera

Ivo Petkovšek – Luna kot ženski arhetip

Ivo Petkovšek – Leda Dobrinja – Utrinki

Ivo Petkovšek – Simbol kamna

Ivo Petkovšek – Neskončni

Ivo Petkovšek – O konju – misli v prostem diru

Marjan Tomšič – Vrnitev domov

Leda Dobrinja – In sem se vprašala

Leda Dobrinja – Krog in čer v Sočergi

IV – OD ISTROV DO ISTRANOV

Leda Dobrinja – Druga stran bajke o Kopru

Hvalnica stvarstva sv. Frančiška

Emil Zonta – Osoje, Osaje, Usaje

Nadja Rojac – Marsičeva hiša

Priloga:

Duša Krnel Umek – Spremna beseda k prilogi

Dragan Šanda – Gospodje Devinski

UVOD

Spoštovani bralec,

pred teboj je druga številka zbornika. Od časa, ko smo predstavili prvo knjigo, se je dogajalo vse sorte. Še najbolj je bilo podobno dogajanju v 90. letih, ki se ga je v Istri oprijel naziv ‘istrska prebuja’. Dvignilo se je veliko energije, veliko navdušenja; mnogi bralci so se nam zahvaljevali, mnogi so sporočali, kako so vsrkali vsak podatek, vrstico za vrstico, ‘izlizali smo vsako stran in to ne samo v naši hiš’, je bil najbolj plastičen izraz, ki smo ga dobili. Pa tudi sicer veliko zahval in vzpodbude za nadaljevanje dela. Pošta kot »Najprej čestitam za zbornik, naredili ste eno res Veliko delo! Čudovita misel na uvodno strani!« je le ena med njimi.

Seveda smo dobili tudi odzive, ki so izražali potrebo po preverjanju in nadaljnjem raziskovanju. Umirjene ocene, ki kličejo k treznemu motrenju, pa tudi k odpiranju prostora za pogled v vse smeri, vse čase, vse prostore. In tudi take, kakršna je bila misel Sama Pahorja ob predstavitvi v Trstu, ko je rekel, da zaradi dela, ki se zdi nekomu nesprejemljiv, bralec zavrže branje v celoti. S tovrstnimi odzivi smo opremili uvod v sedanjo izdajo. Druga stran, manj naklonjene kritike, izrečene na zasebni ravni, ali sporočila, ki so imela obliko dejanj ali geste, je navedena v nadaljevanju.

Oboje je teklo hkrati, predstavljanje, odziv publike in priprava novega gradiva. Srečali smo nove ljudi in lotili smo se novih izzivov. Odkrili smo nove vire, komaj izdane in že pozabljene knjige, domače in tuje avtorje, poklicne in ljubiteljske raziskovalce ter Istrane, Kraševce, Notranjce, ki so nam prijazno povedali svoja zapažanja, spomine. Večina zadnjih želi ostati na tej ravni, na polju pričevanja o svoji zemlji, življenju. Projekt sam po sebi, hoteli ali ne, je presegel te okvire. Ob vsebinah, ki jih zapisujemo, se vseskozi odvija še ena, vzporedna zgodba. Še globlja, še bolj zanimiva, včasih dramatična, včasih vredna pustolovca. Pa pustimo predstavljanja vsebin, ki je pred vami, in kar takoj poglejmo na to drugo, zakrito stran, temno stran Lune.

Nevidna stran zgodbe o slovenskem staroselstvu

Raziskovanje slovenskega staroselstva skozi stoletja spremlja tudi tihi del, nevidna stran pisanja zgodovine. Kot rdeča nit spremlja tudi naše raziskovanje. Gre za posameznike, sredine, morda ceh ali sloj, ki objav niso veseli, ki ne želijo priznati, da delo kaj pomeni. Ta odziv je zaznaven, a za mnoge neviden. Po svojem učinku pa je še najbolj podoben zmrzali, ki je pogasila ‘istrska prebujo’ pred poldrugim desetletjem. Še najglasnejša sta molk ‘stroke’ in ‘tiha vzdržnost’ intelektualcev, ki sta naklonjena sedanjemu neslovenskemu toku. To odmevnost molka lahko slišimo skozi trditev zgodovinarja, ki pravi: »V kriznih časih nastajajo, predvsem na obrobju, različne teorije o avtohtonosti Slovencev, ki imajo odmev predvsem v publicistiki in tudi podporo v javnosti (venetska teorija).«[1] Ne vemo, ali je s tem hotel označiti naš projekt. Res je, da smo pred tem reviji z navedbo poslali izvod zbornika s prošnjo, da o njem zapišejo kako vrstico. Ocena dela se verjetno nahaja med vrsticami gornjega citata.

Od zgodovinarjev dobimo pogosto ocene, kot je sledeča: »Zgodovina ni religija … Venetologi doslej niso prepričali še niti enega jezikoslovca, kaj šele zgodovinarja. Vse temelji na dveh venetskih napisih. … je pa t .i. venetologija na pol religija, s t. i. venetologi se namreč ne da razpravljati, ker gre za vernike.«[2] Razlaga ob odklonitvi predstavitve v javni ustanovi, gre takole: »… Moj dedek, pokojni akademik …, ki je venetske teorije izpodbijal, bi se v grobu obračal, če bi jaz sedaj odobril predstavitve knjig, ki temeljijo na neznanstvenih teorijah o avtohtonih slovenskih ljudstvih«.[3] Podobne ocene oseb, ki zasedajo visoka strokovna in javna mesta, so zgovorni primeri apriornega odklonilnega odnosa slovenske stroke. Že nosilci ‘istrske prebuje’, ki smo oživljali izvorno slovensko kulturo v Istri, smo v 90. letih spoznali, da smo trčili na globoke interese. Obstoj slovenske kulture v Istri je bil po letu 2000 razvrednoten, animacija domačinov pa zadušena prav preko ustanov in ‘lojalnih’ intelektualcev.[4]

Da se podobno dogaja tudi raziskovalcem staroselstva vse do danes, nam potrjuje prispevek Jožka Šavlija. Tik pred svojo smrtjo je v prispevku Venetoslovje kot ‘kriva vera’ zapisal: »Glasilo Slovenskega arheološkega društva Slovenije, Arheo, štev. 10, je na začetku 90. let izšlo pod naslovom Venetovanje. Prispevki k razmerju Veneti – Slovani (Lublana 1990). Na naslovnici je slika hallstattskega kneza in pod njim kot norčevanje iz venetoslovcev napis: Veliki knez Venetov razglaša: ‘V tej čutari je zdrah sto!. Skoval ga je etnolog Milko Matičetov, ki je napisal tudi uvodnik in ima v tem ‘zborniku’ več prispevkov.«[5]

Zanikanje narodnega vprašanja v Istri, ki teče preko razvrednotenja Istranov v Šavrine, se na slovenski ravni torej dogaja preko pokrivanja slovenskih staroselcev s Kelti. Takole se Šavli jezi v 2. delu svojega Venetoslovja: »Da pa bi javnost le dobila neko kost o naših prednikih, ki naj bi jo glodala, so ji ponudili Kelte. Še pred tem smo povsod zadevali na ‘Ilirijo’ … Vendar Balkan ne privlači več in zato, pa naj Slovenci imajo ‘Kelte’. Nadvse smešno je, kako so cesti, ki iz Lublane vodi v Idrijo in na severno Primorsko, nadeli ime Keltika. In prav tako, kako nam po tv na predvečer Vseh svetih pokažejo nekaj ženščin, češ da oživljajo star ‘keltski’ običaj zbiranja čarovnic. Pridenejo jim še bučo s svečo, češ da so tako delali naši (keltski) predniki …«[6]

Taista praksa odkrivanja ‘Keltov’ se še nadaljuje. Ponavlja se tudi vzorec organiziranja ‘delovnega ljudstva’ za staro slovensko zgodovino. Zadnje društvo, ustanovljeno za pokrivanje starejše zgodovine, svojo pripadnost izkazuje z rimskim nazivom.[7] Seveda se bo kdo spotaknil ob Šavlijevo razvrednotenja žensk, ki sodelujejo pri odkrivanju Keltov. Ta preobčutljivost do trdih ali ironičnih besed, ko gre za prepuste ali nedoslednosti uradnih raziskovalcev, je po pravilu označena kot agresija, nacionalizem in rasizem, prihaja pa predvsem od slovenskih ‘humanistov’. Menimo, da je prav, da bralec ve tudi o tem, a naše delo se odvija na drugi strani.

Pri belem dnevu

Ampak mi ne pišemo za tiste, ki ‘že vse vedo’, in ne pišemo za tiste, ki pravijo: »Tu sem, pa me prepričaj, če me moreš.« Pišemo za tiste, ki jih v resnici zanima, kaj je s stvarjo in so sposobni presojati, kaj je pred njimi. Radi sprejmemo preproste prispevke ali zelo učene besede. Tri omejitve postavljamo pri sodelovanju: da ne ponavljajo že dobro znanih podatkov iz dosedanjih objav, še posebej če jih kaže ponovno preučiti; da prispevki sami po sebi ne zanikajo potrebe po našem projektu na osnovi teorij, da smo v evropski prostor prišli relativno pozno; da ne vnašamo novih nepreverjenih predpostavk kot preverjenih dejstev.

Svoje delo smo začeli pri iskanju lastne istovetnosti, pri spraševanju ‘kdo smo?’, ‘kaj smo?’, ‘kje so moje korenine?’ iz čisto eksistencialne potrebe po živeti in ustvarjati skozi svojo kulturo. Noben od sodelavcev ni izhajal iz kake vnaprejšnje teorije.[8] Naslanjamo pa se na domoznanstvo, na istrsko kulturo kot živi dokument, ki se je ohranil iz pradavnine. Z zgodovinskega področja prehajamo na arheološko, jezikovno, kulturološko, etnološko in biogenetsko področje. Projekt sam po sebi pa kulturološke in sociološke narave. Druga številka po vsebinski zasnovi sledi prvi.

Prvi del sestavljajo prispevki s splošnejšimi vsebinami s področja zgodovine, jezika, bajeslovja in vedenja. Poglavje odpira prispevek o ‘predzgodovinskem’ dogajanju med Evropo in Azijo izpod peresa slovaškega avtorja. Avtorica prispevka o Istrih iz 1. številke nam odstira pogled na ljudstvo Karne. Sledi prevod italijanskega raziskovalca, ki je plastičen prikaz okoliščin ob rimskih vojnah z Istri in zelo dobro prikaže izbor virov in način oblikovanja starejše uradne zgodovine našega prostora. Sledijo prispevki s področja bajeslovja in kritični pogledi na razlago zgodovine. Poglavje zaključuje prispevek italijanskega ustavnega sodnika, ki govori o agrarnih skupnostih kot starem načinu posedovanja.

Domoznanski del je posvečen staroselskemu gospodarstvu in povezanosti z zemljo, ki je ljudstvu dajala samostojnost v vsem času bivanja do danes. Poleg življenja v krajih Podgorje, Sočerga, Truške in drugje se nam odkriva kraj Zrenj. Nekaj prispevkov v tem delu je avtorskih, del pa je nastal na osnovi pripovedovanja. Prispevki se osredotočajo na manj znane vsebine, izpostavljana pa je živinoreja in še posebej istrski vol, istrjan. Pasma je bila v zadnjem času poimenovana z njegovim lastnim imenom – Boškarin. Nedoslednost, ki je posledica površnega zapažanja raziskovalcev, ki niso del te kulture, je zelo podobna nadomeščanju oznake Istrani s Šavrini. Je pa tudi sodoben primer za približno ali napačno posnemanje imen, kar se pojavlja od starega veka dalje. Uredništvo je pri prispevkih dodalo nekaj narodnostnih oziroma družbeno kritičnih vidikov.

Tretje poglavje je namenjeno esejem, vrednotenju duhovne in snovne dediščine ter čudenju in spraševanju. Presenetljivim odkritjem iz Loke pod Kraškim robom se pridružuje pozornejši pogled na najdbo vedrice z venetskim napisom v Škocjanu. Vprašanja o nastajanju obmorskih mest Ogleja, Štivana, Trsta, Kopra in naselbinah v njihovem zaledju pred starim vekom se ponavljajo ob najdbah z gradišč, tokrat je žarek luči usmerjen v Jelarje (Elerji). Živo se ohranja tudi vprašanje o morebitnem obstoju staroveških mestih Faveriji in Mutili v prostoru med Koprom in Trstom. Poglavje je obogateno s pričevanjem o odkrivanju starih najdb pred petdesetimi leti, z esejističnimi sprehodi skozi mnoge pozabljene kulture ob Sredozemlju, z novim pogledom na venetski temelj slovenske dediščine in nadaljnje iskanje stare omike v Sočergi.

Zadnje poglavje, ki je namenjeno zapolnitvi časa med starodavnimi ljudstvi in današnjimi staroselci, se je tokrat izpisovalo za Koper. Prvotni namen je bil osvetliti nastanek prvih naselij Karnov in povleči rdečo nit od nastanka Ogleja in Štivana do srednjega veka. Namera nam ni v celoti uspela, bodisi zaradi obsežnosti gradiva, bodisi zaradi zahtevnosti pri iskanju novih zornih kotov in podatkov. Želeli smo odpreti vprašanje staroveškega življenja na območju Kopra. Več dogovorov je padlo v vodo, namesto tega je nastal prispevek o temeljnih predpostavkah, na katerih sloni celotna staroveška in srednjeveška zgodovina mesta. Prispevek opozarja na enostranske in oportunistične razlage tujih virov in na nedoslednosti pri tolmačenju sodobnih slovenskih raziskovalcih. Poglavje se zaključuje z rokopisom o Devinskih grofih iz študije o slovenskem srednjeveškem plemstvu.

Kot kaplje vode

Toliko smo torej pripravili. Kar smo znali in zmogli in ponovno, skoraj izključno z lastnimi silami. Nekateri prispevki so bolj poglobljeni in dovršeni, drugi letijo skozi čas s svojimi vprašanji. Vsi pa imajo skupno stališče. Lastno zgodovino lahko spoznamo, svoj izvor in s tem sebe, je mogoče spoznati; za to niso potrebne nadnaravni moči in zapletene formulacije, to lahko naredimo sami. Nenavadno gnostično izhodišče, ali ne, dragi bralec?

A če vas polasti malodušje, če vas premaguje dvom v sebe in lastno pamet, če se boste spraševali, kaj bo peščica ljudi nasproti mogočnim sestavam ustanov, titul in akademskih naslovov, vplivnih mest, cehov in lobijev, se spomnite na to, kar je rekel Janez iz Postojne. To je preprost človek, stavbni mizar v pokoju, ki mi je kdaj priskočil na pomoč pri gradbenih delih. In ta Janez je ob nekem premoru rekel: »Sem mislil, kako moč ima voda. Kako mogočne so skale, velike in trdne in kako voda, ki pronikne v malo špranjo, in potem zmrzne, po malem, po malem povzroči, da skala poči in jo na koncu razbije.« Prav na to se večkrat spomnim. Kot nekaj kapelj vode, ki proniknejo v špranje skalnih blokov, in nato led po sili narave razširi prostornino in na koncu skala poči, tako se, podatek za podatkom, vir za vir, počasi in vztrajno kruši monolitnost edine resnice o našem neobstoju.

In še ena misel. So posamezniki, ki jim je življenje zadušljivo, ki se počutijo nemočne in ki iščejo pustolovščine ali pa smisel svojega obstoja drugje. Nekateri kličejo proti iztrebljanju ljudstev po svetu. Afriška ljudstva, Nube, avstralski Aboridžini, Indijanci. Mnogi iščejo modrosti, navdiha v Indiji in dalje na Vzhodu. In zdi se jim, da je naša kultura revna, da se vrtijo na površju plitvine. Ko jim omeniš starost naše kulture, se malo zdrznejo in v trenutku pozabijo na tvoje besede. Jaz pa pravim, da je resnična pustolovščina, resničen lov za resnico o sebi, tule, na tej zemlji. Na naši potolčeni, poteptani, pohojeni, utrujeni preteklosti. Za to pot je potreben pogum, notranji kompas, opremljenost. Ob kopanju po slovenski zgodovini se piše najbolj celovita zgodba, kako teče življenje. Mehka, nežna in krvava, neizprosna. Prava pravcata avantura za bojevnika novega kova.

Zahvaljujem se vsem. Vsem piscem za prispevke, vsem, ki so posredovali podatke, izdelali slikovne priloge, vsem, ki so se prijazno odzvali s svojim pripovedovanjem. Hvala za literaturo in za nepogrešljivo svetovanje pri nastajanju prispevkov, pa za lektorsko delo in likovno opremo. Zahvaljujem se tujim in domačim avtorjem in ustanovam, ki so dovolile njihove prevode in objave. Hvala bralcem za prelepe odzive, pa medijem, ki so se odzvali na naše delo, in tistim, ki so omogočili predstavitve. Hvala članom krožkov Istrske teme in Beseda Slovenske Istre za njihovo vztrajnost. Skoraj preveč volje, ljudi, da mnogih  iz tega toka, ki je Slovenijo ponovno zanesel v samospoštovanje, ne bi izpustila. Naj vam poplača Nebo in blagoslovljeni naj bodo naša omika, narod in slovenska zemlja. Prijetno branje, dragi bralec, morda ti knjiga polepša kak dan ali uro dneva.

 

Leda Dobrinja

Koper, svečan, v Loparju sečan, 2017

 

[1] Rugelj, S., Intervju: Marko Vidic, Bukla, 12/2016-2017, št. 127–128, str. 29.

[2] Celotni citat, zapisan v elektronski pošti, je naslednji: »Zgodovina ni religija. Zato v njej ni dogem, so samo metode. Venetologi doslej niso prepričali še niti enega jezikoslovca, kaj šele zgodovinarja. Vse temelji na dveh venetskih napisih. Če gledamo število ohranjenih napisov smo bolj Latinci in Grki kot Veneti, je pa t. i. venetologija na pol religija, s t. i. venetologi se namreč ne da razpravljati, ker gre za vernike. Noben dokaz jih ne prepriča. Zgodovinarji pa zgodovino nenehno revidiramo, saj prihajajo na dan vedno novi in novi dokazi.« Avtor ima pomembno publicistično mesto.

[3] Trditev se konča takole: »Poleg tega smo imeli pred tedni predavanje o tržaškem Krasu, kjer je predavateljica Breda Stele lepo razložila naselitev Slovanov na tržaško območje v 7. stoletju. Kot knjižnica želimo slediti znanstvenim teorijam in biti pri tem konsistentni.«

[4] Eden od načinov dušenja je vzpostavitev konkurenčne ‘lojalne’ skupine ali projekta. Našemu zborniku je tako sledila bogata knjižna izdaja na temo ‘Šavrinke’.

[5] Dr. J. Šavli, Venetoslovje I. del, 8. 2. 2011. Vir: http://www.carantha.com/venetoslovje_kot_kriva_vera_.htm.

[6] Dr. J. Šavli, Zaprti arhivi, tudi o Venetih? 15. 2. 2011. Vir: http://www.carantha.com/venetoslovje_part_ii__zaprti_arhivi__tudi_o_venetih_.htm, zadnji ogled 7. 1. 2017.

[7] Gre za novo pobudo, ki združuje zainteresirani z zaposlenimi v ustanovah, tokrat gre za rimski ‘Limes’. Glej vabilo na predstavitev na Kozini, za  dne 14. februar 2017.

[8] Sama sem se  na delo ‘venetologov’ najprej odzvala podobno kot gornji zgodovinar. Tržaški sodelavec me je sredi 90. let pobaral: »Hej, kaj ti misliš na te stvari, da nekateri pravijo, da smo Slovenci, … , da so Veneti Slovenci?« Seveda sem izstrelila: »Ah, kaj je to vendar!? Kdo govori te nesmisle?!« In tako je veljalo še celih deset let, dokler se v Istro nisem vrnila iz tujine. Tedaj je bila slovenska kultura ponovno herezija. Plast, do katere smo prišli preko ljudske kulture, je bila izčrpana. Kazalo je, da bo šlo vse skupaj ponovno v pozabo.

V času svoje odsotnosti pa sem se ukvarjala z znanjem, z uporabno vedo o znanju ter logiko in še posebej z jezikom. Del tega proučevanja je bil študij pomena besed in razjasnjevanje izvora besed v več jezikih. Dobila sem dober pregled stanja razlaganja izvora besed, posebno italijanskega in angleškega jezika. Približno v istem času sem prvič odkrila nekaj razlag patra Tomažiča, Bora in Šavlija o krajevnih imenih v severni Italiji. Ključ za razlago sem lahko prenesla na istrska krajevna imena. Bila so logična. Opazovanje se je v trenutku preneslo na analiziranje besed iz istrskega govora/jezika. Na polje raziskovanja se je usula celotna istrska ljudska kultura.