SPOMIN NA ARDUINA HRVATINA

Minilo je 6 let, odkar nas je zapustil član študijskih krožkov in predan sodelavec, umetnik in pedagog iz Šmarij, Arudin Hrvatin. To so naše pozdravne besede:

V petek, 20. aprila 2012 je bila študijskemu krožku Beseda slovenske Istre podeljena Kocjančičeva nagrada. Dan za tem nas je dosegla vest, da je v minuli noči legel k počitku eden njegovih prvih članov, velik istrski sin, umetnik, učitelj, recitator, Arduin Hrvatin. Istra je izgubila sina in boleča je bila te dni izguba celega naroda v Istri.

Spoznali smo se v začetku 90. let. Ti si imel za seboj že učiteljišče in akademijo, prve izkušnje učiteljevanja v naših vaseh in za seboj si imel slikarske razstave. Predvsem pa si ob Alojzu Kocjančiču in kasneje Tomšiču pa Jurinčiču nosil v sebi Istro, jo fotografiral, slikal in ljubil. Tiho in vztrajno si sporočal njeno moč in lepoto odkrival v desetletjih umiranja slovenskega podeželja in njegove kulture.

Nov val prebujanja slovenske Istre je tudi tebe ponesel k ustvarjanju. Pridružil si se jedru, ki je istrsko besedo in pesem spet ponesla med ljudi na večerih, kolonijah, pri oblikovanju prvih številk glasil, zbornika Brazde s trmuna in kasneje lista Istrske teme.

Istro si odkrival v besedi, sliki, fotografiji. O življenju naših vasi po vojni in tvojem smo zvedeli iz oddaj niza Skrito cvetje rožmarina, kjer si sodeloval s pričevanju. In tedaj se je pred nami razkrila tvoja zgodba. Osnovna šola v Šmarjah, prvi slovenski učitelji v naših šolah. Že kot otrok si kazal svoje mnogotere nadarjenosti. In tolikšen vtis si ob svojem okrevanju v Trstu naredil na osebje, da si v pohvalo zaslišal: »Che bravo bambino, peccato che xe sćavo.«

Bil si slikarsko, igralsko in plesno – baletno nadarjen. Bil si eden prvih obiskovalcev učiteljišča v Kopru. Zgodba o tem, kako si končal na pedagoški akademiji v Ljubljani in kasneje otroke navdihoval in vzgajal po podeželskih šolah v Gračišču, Pregari, Marezigah, je tudi zgodba naše Istre. Bil si med ljudmi, z njimi. S čopičem tiho obnavljal vogale hiš, postavljal baladurje, božal k amine. Obujal si trud in pel zahvalo dedom. Skupaj s poeti si skozi nekaj deset let izpostavljal hrbet zmrzali.

Tvoja zgodba pa je tudi zgodba dobrega, odkritega srca, ki ni poznalo in ni zmoglo pojmovati hudobije. Bil si preveč živ, preveč resničen, prevelik vrelec ustvarjalne energije, da bi te pustili delovati. V tvojem srcu ni bilo zamere in kativerje nisi videl niti tedaj, ko si kot slikar naših hiš, ogelnih kamnov, kort in duše človeka v njih, pristal v arhivu gradbenega podjetja.

Zato pa je bila sreča tvoja toliko večja, ko smo vstali v številu. Kubed, Lopar, Puče, Šmarje. Ko je v ospredje stopil naš kmet, pesnik, šolnik. Ko je pesem ljudska na radijskih valovih dosegla dvorišča. Ko je Istra blestela v lepoti. Tedaj si bil srečen in za hipec desetletja se je tvoja duša ubrala s slovensko Istro. S ponovnim umikanjem slovenskega v Istri, si se tudi ti povlekel do noči aprilske.

Telesa so krhka. Kulture tudi. Naj ti bo mehko v naročju Matere Istre. Tvoj duh pa, dragi Arduin, pa je z nami in gre dalje. Živi in poje, hvali življenje in lepoto, dostojanstvo seje za jutri. Tako te vidimo mi. Hvala ti, da si bil z  nami.

Mentorici študijskih krožkov Beseda slovenske Istre in Istrske teme.

Tvoji Leda Dobrinja in Nadja Rojac s člani študijskih krožkov.

(Zapisala Pod Vardo zabavsko, 24. aprila 2012, LD, na pogrebu v Šmarjah beseda prebrala Tanja Jakomin Kocjančič)