STARA PUOT– Božo Hlastec – STARI POTI – v narečju vasi Lupar

Pesniška zbirka Stari poti v kajkavskem narečju je izšla leta 1970 kot posebna izdaja časopisa Kaj v Zagrebu. Pesmi prevedla in fotografije dodala L. Dobrinja.

STARA PUOT, str. 11

Pu te puote je nuonić hodu,

Muj oća se je neanje zebo.                                           (japa – papa’)

Anka mene je pu njie vozu,

še prie ku suon zveu sojo pervo šibu.

Ta stara puot je krvava puot.

Tu je puot suz eno trplenja.

Težka je, ma je prava.

Je puna žaloste nu skerbi,

doste njeh je tean se zbilo

siz zdinjenjo visoko glavo.

Na te puote lidje navadne

suo rudile lidi prave.

Pu te puote danes huoden,

en še ben ki ni lih ravna,

te vuozen anka mojiga utroka.

Stara puot še zmeron moje serce grieje.

 

 

PAR MIKINGA ŠKEDENCA, str. 38

Par škedenca mikinga san sidin,

suonce nutre vode ku zlatu zgleda.

Zrak je užgan – ćuten,                                                   čkomim – mučin

Trepeta en se trese kudebe.

 

Gledan vodu kaku zvira,

čes ruob karatiela se zliva,

te najdeš hlad enu mira,

en tičić na drieve pupieva.

 

Trava te zmeruon zelena

u debelen hlade ut lieske

muože pud njuo zmučene

pret suoncen se najdejo kritje.

 

Slavčić je te gniezdu spleu,

vas srećon na lieske pupieva.

Voda zvira – srečon suon biu

dukar se zlatu pusuod preliva.

 

 

LIETU JE UTCVELU, str. 39

Lietu je ku pupa rascvetena,

ku neviesta sramižljiva štimana,

ku vieja puna cvietja drhteća,

ku lubiezum – ku lubiezum nekaj valikiga.

 

Nekaj se čaka – parčakava,

da će kašon prić s kašniga kraja ut daleč.

Eno mi čakamu, – je tu naeš človuk?

Še smuo par muće – da znaš.

 

Lietu je ku brieskva zdriela,

ma zakaj je mladust taku zguda utcvela.

Mi nimamo kaj čakat vaeć zdaj,

naše lietu je utcvelo … naj lamantat naj.

 

Nanaes pau je jaesenske mras,

ut vina je ratau čadaest tuj ubras,

gremo h zime, drage muj človuk,

na britofe boš zmeron – večne mejaš.

 

 

PUT PERGULU, str. 55

Put pergulu u sience sidimu,

U hlade – suonce je razbieljenu, peče.

Gruzje kaku piše gledamu,

sience ku da se vliečejo u grmlje.

 

Bošk tan dalač kur da ćima,

Razbieljen vieter je dahnu,

en tičić na pergole fućka,

nat bošken se je ublak rasčesnu.

 

Se je rasteku ku vuce biele,

ku jance ublake litiju.

Tičić še napret pumalćen pupieva,

na pergole grozde visiju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SUON SANJAU

 

Soun sanjau vieje u cvietje,

rosno travo, ki je gunjala,

zlato žito – rijave ruože krvave,

jutarnje staze zaspane.

 

Maj je, u cvietje eno vas srećon,

bus huoden pu visoke trave.

Brdine sou u ruožeh, z vencon na glave,

frišne, ku lubezum čakajo, da jeh taeknaen.

 

Srećon suon enu serce vriska

enu suza ku rosa partače

z uka pu ubraze uttače.

 

U trave se u rosu prelije.

A, kaj ben dau, da bejo te verte z ruožame

ustale u mojen serce du smerte.