Te je Istra poklicala? (stran 130.131 monografije)
Istra se je iz dremeža prebudila v svoje zavedanje. Lepa je in v svoje okolje pošilja impulze. Mnogi so jih zaznali in prihajajo na obhode. Pravijo, da jim nekaj govori, da je tu nekaj posebnega. A ne vejo prav natančno, kaj je to, sonce, pokrajina, zgodovina ali človek. In tako kot odkriva samo sebe, tako budi v ljudeh zaspale občutke. Nemara je prišla tudi do tebe? Se ti zdi, da jo moraš obiskati? In če se je to zgodilo in si misliš, prav zares moram v to Istro, in se sprašuješ, kaj ljudi dela tako blažene in kaj druge pušča ravnodušne, te vprašam:
VEŠ, KAJ TE KLIČE?
Cvetovi šipka,
Duh jesena,
Vilinska bitja,
Zlato v mraku?
Prosojnost meglice?
Vonj kruha,
Omama vina,
Barve harmonike,
Ritem mazurke?
Zvon v preslici kamniti?
VEŠ, KAJ IŠČEŠ?
Votline, gradišča,
Žrtvene ognje,
Nemara svetišča?
Skrite slapove,
Steze tihotapcev?
Sledove jajčaric s šavrinskih gričev?
Izgubljene spomine?
Zapolnitev praznine?
IN ČE TE MAMI
Vonj domačije
korta kamnite hiše,
moč vola na prašni cesti,
Bliskanje kose,
Najti zatočišče,
IN NE BOŠ SLIŠAL
pavjega speva,
šepeta mladenke, molitve,
zasoplih teles pod kostanji drage,
odseva repatice …
Če ne boš zaznal
Norega smeha na obrazu pogrebca,
Izdajstva brata, zatajitve, krika žrtve,
Če nič se ne zgane,
NE OBUPUJ, SI NA POTI.
In če bo rijo suh,
Če bodo starci skrili kosirje,
Če se bodo rušili zidovi
In bodo padle kolone,
Če bodo namesto burje
V borih oblaki,
Če kragulji ne razpno kril
In bodo kosi tiho…
PRISLUHNI,
In če ne slišiš odmeva kopit stražnih konjev,
Če ne razumeš sporočil pod apnenim ometom ,
Če ni sledov protestanta na poti v izgnanstvo,
Če ne prisostvuješ sestanku ljubimcev,
Če ne boš ugledal deset tisoč bitk,
Če ne prepoznaš glasnikov smrti,
Le rahel tin-tin praskozorja v spominu,
TU SI, PRISPEL SI.
In če niti orka ne srečaš,
In bo stara govorica ostala v grlu,
Če bo vonj zatacane mineštre izpuhtel,
Če bodo ženske snele živopisne rute,
In slišiš le hihitanje deklic v džinsu,
Če bo mimo švignil avto v ropotu popevke,
Namesto odgovora nevedni pogledi,
V prazni brezdušni gostilni s pico,
VEDI – SI NAŠEL ISTRO.
In ne krivi zaklete dežele
Za svoje zablode,
Vedno nove pozabe.
Kajti skrivnost neodkrito,
Ki jo iščeš v Istri,
Nosiš v sebi.
VEŠ SEDAJ, KDO TE KLIČE?