TUONCA ŠEMOVA – razglednice in osnutki
Majhna, nepismena in napol gluha, a glavna junakinja mojega otroštva
To je zgodba o Tuonci Šemovi, rojeni Kocjančič v eni od kopice revnih hišk, ki so se stiskale pod kubejsko skalo. Tuonc je bilo v Istri veliko. Je krajša oblika imena Antonija, a po domače so bile vedno Tuonce. Kapovka, Barinova, … In kot mnoga imena, v sebi ne nosi pomena ali pa ga vsaj več ne poznamo. Večkrat pa se ustavim ob italijanski besedi ‘tonta’, ki pomeni neumna, malo šturlasta, šempja. In ker se ponižujoč odnos do slovenskega prilepil ob njihova imena, da so postala žaljivka za naše ljudi v Trstu, se sprašujem, ali gre tule za slučaj ali zgodovinsko prvino. No, tudi v Istri se nekatera imena uporabljajo za prispodobe. »Se ku en jucka!« bi bilo reči, da si malo nazaj, zaostala, revna v opravi in na umu. Naša Tuonca Šemova s Ćiubuda ali Ćiubeda, kot kličejo svojo vas oni, je bila majhna, nepismena in na pol gluha, ni znala ne pisat ne brat, no, morda je črke poznala, a je junakinja mojega otroštva in današnjega spisa.
Šola na gradu
Nuona Tuonca je bila najlepše dejstvo mojega otroštva. Ko sem prišla k njej in nuoniću Dolfu v Paštoran, smo se kdaj skupaj s sestro zakargale na kovinsko posteljo, ki jo je pripeljala iz Trsta
ob svoji poroki in pripovedovanje se je začelo: »Nuona, nuona, puviede, kaku jea bluo, ku si bla ti mikina! Ma ka se hudila u šuolu?«
»Ma ja, ‘nu malo, gor na grad smo šle utroce. Jas, moja sestra Urša eno Ančka. Eno jae biu anka muj braet Andjelo, ki pu zadnje vojske ni pršu damu s taborišća …« Tam se je zgodba vedno malo ustavila in v pripoved sta se spletli obe vojni; prva, v kateri je njen oče služil kot avstrijski vojak in prišel domov pohabljen, in druga v kateri je izginil njen brat Andjelo. Potem je nadaljevala s prvo vojsko in z očeti in brati, ki so se borili na frontah in s čakanjem, kdaj se bodo vrnili. Tu v pripoved vstopijo še drugi fantje iz vasi in sploh danes to, kdo je bil kdo in kam je šel in ali se je vrnil, ni več jasno. Potem pa se je vprašanje spet obrnilo na šolo in nona je nadaljevala: »Smo jimele škrlice za pisat, nas je navadu gusput puštabe, črke, enu anka štet du deset. Je blo doste utruk, kašen bot smo šle u šulo, kašen bot ne. Une većje fantoline so šle dielat eno anka pupe ala v Istro …«
»Ma ka si se navadla kašno piesmicu? Enu pisat?« »Smo se navadle molet, nas je gusput navadu use mulitvice eno smertne grehe enu kaj je prav,« se je je nona že vživela v čas zbiranja na gradu in vedno končala v kaki molitvi kot »sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi dan in noč ob strani, vsega hudega me brani.«
Kakor koli, pripovedovanju je bil vsako krat dodan kak nov kamenček, kaka malenkost, kot na primer, kake krilce so pupe nosile ali to, da so otroci hodili bosi. In koliko krat že, da smo se skupaj ona, moja sestra in jaz, vrnile na kubejski grad, kaj dosti več o šoli s sestro nisva izvedeli. Iz listin, ki jih je morala podpisati, je bilo razvidno, da se je znala okorno podpisati, prebrala pa v življenju ni razen imena kakega kraja ali oznake gostilne. Da pa je znala štet do sto in tisoč in več sto tisoč, to je bilo gotovo. Tuonca je kmalu po svojem desetem letu začela trgovati in v tem življenjskem poslu, v njenih kšeftarskih in denarnih poslih je noben ni prevaral. To pa se je izkazalo kasneje in lahko vidimo danes. Tedaj na kovinski postelji z žično mrežo namesto vzmetnice, ki se je voljno vdajala našemu premetavanju in skakljanju, pa se je pripovedovanje vedno končalo s tem, kako so ćubejske pupe kmalu opustile šolo, ker so se podale v Istro nabirat jajca in za kruhom proti Trstu.
Z mušo ud Istre du Tersta
Zelo zgodaj je Tuonca začela svojo življenjsko kariero, trgovanje. Najprej se je le pridružila starejšima sestrama Urši in Ančki. Dokler ni pridobila ravnotežja za nošnjo plenjerja, si je vanj naložila manj jajc, nato vse več in več. Vedno jih je varno prenesla in vsakokrat si je na stran dala tudi izkupiček in ga skrbno hranila, dokler si ni prislužila za svojega oslička. To pa je bila zelo veliko prelomnica za vsako dekle in Tuonca Šemova je do oslička prišla že zelo zgodaj, še rosno dekle petnajstih, šestnajstih let in to ji je omogočilo še večjega prenosa blaga in novega dobička.
S tem pa tudi novih snubcev, ki so se vrteli okoli nje in končno svojega princa Lazarja iz Loparja. To je bilo malo kasneje, ko je že prestopila svojo dvajseto leto. Prej pa, norbinasta kot je bila, vsa od muh in polna vragolij, je snubce odvračala na vse načine. Najraje je pripovedovala o sosedu Tem in tem, povedala je vedno ime in družino, iz katere je izhajal, kot na primer, da je bil Vane ali Miho Baus ali … in da se je vedno vrtel okoli nje in jo prosil in nagovarjal: »Boš ti Tuonca moja, boš moja?« In ona je nekega dne peglala svoje krilo na murje ali bluzo ali morda le naglavno ruto in pravkar je v železno peglo natresla žerjavice in vrtela peglo v loku gugalnice levo in desno visoko navzgor in nato spet pritisnila platno na mizi. In je tako šlo in je fant svojemu prigovarjanju dodal še kako prispodobo, da je Tuonco požgalo in inspiriralo, da mu je na hrbtno stran roke, ki je stala na mizi, pritisnila vrelo peglo. Nič tako hudega se ni imelo zgoditi, vedeli bi, če bi se to zgodilo – da je Mohoreč, ki ga je poročila sestra Ančka ostal brez roke, ker mu jo je nekdo odsekal, ker mu je hotel speljati dekle, se je vedno govorilo, nikoli se tega ni pozabilo dodati – tule pa nič, snubca samo več ni bilo blizu. Ali pa je bil, le malo bolj daleč in sta se srečevala na opasilih in martinjah in sta se spominjala mladostnih pustolovščin in se na ta račun pošteno nasmejala. »Kako si me frmala onbot, se me dobro …«
Tuonca Šemova, majhna kot je bila, no, kakih stopetinpetdeset centimetrov je še dosegla, je bila tudi zelo klepetava. Zgovorna ne, tega ne bi mogli reči. Resne stvari je opravila s kakim naukom iz katekizma ali učenja župnika z gradu nad kubejsko čubo, dolgih razgovorov pa ni vodila. Tudi zato ne, ker Tuonca ni slišala. Že v rani mladosti, bilo ji je deset ali enajst let, je bila Tuonca zbolela za tifusom. Tedaj je razsajalo več bolezni, za tifusom pa so ljudje, še posebej otroci, umirali. No, našo Tuonco je zagotovo varoval tisti angel, ki ga je kot otrok molila, kajti otrok je bil po dobrih treh tednih še vedno vročičen in deliranten in vse je kazalo, da se bo pridružil čredici ovčic, ki jih je bogec poklical k sebi. Vendar je Tuonca preživela, zrasla je, kolikor smo zgoraj navedli, ostala pa je skoraj brez las in na pol gluha.
Majhna in naglušna
Bila je majhna in naglušna, zato pa je bila glasna in klepetava. In ker ni slišala, kaj se okoli nje dogaja in kdaj jo je kdo ogovoril, je oblikovala nekaj izrekov za vsako potrebo. »Ne znan,« je imela navado reči, ko je kazalo, da ji je kdo kaj rekel ali oponesel. In rada je imela žive barve. Deklice so z nošnjo naglavnih rut pričele zelo zgodaj. Naša deklica redkih las, si je kite, spletene v kokon, prekrila z rutami vseh barv, ki so jih premogli vozički na tržnicah Trsta. In kot rečeno, je začela svojo življenjsko kariero, trgovanje, zelo zgodaj. Znala je šteti in kako črko za vtis svojega imena, no računati se je naučila dovolj, da je uspešno vodila posle, družinsko gospodinjstvo in ustvaril izobilje, ki so ji ga zavidale mestne gospe in ljudje z vasi, ki jo je posvojilo.
Prizor, ki se je vtisnil s spomin iz njenega pripovedovanja, pa je umeščen na obronek gozda, na kako poljsko pot ali z grmičevjem poraščeno sipino. Je v gibanju desetih, petnajstih deklet in mladih žena s plenjerji, kakim osličkom za spremljavo, z rožnim vencem v rokah ali enostavno v hudomušnem klepetanju.
To sliko si morate sami izrisati in mora biti mehka in nežna kot iz najfinejših niti ali omehčanih kontur akvarela. Mora imeti barve, ljubkost mladih deklet, energijo, čarobnost večerov, s luno presejane pokrajine hrastovske doline. Dekletom morate splesti kite, jih dodati živopisne rute, pod predpasnik vzvaloviti krila in napeti životce. Biti mora mehka slika umetnika, ki je izbral najbolj mehko, najbolj prelivajočo se, izmikajočo se tehniko akvarela. Na licih mladostna rdečica, žebrajoče pomenke, hihitanje ali tihe postanke. Iz njih boste razbrali moč mečnih mišic, ravno držo … in če boste prav naredili, boste slišali, slišati morate smeh, neizmerno radost nad življenjem.
Pupe kot procesija, oslički bogatejše, – zelo mehka slika, pet, šest pup, morda deset druga za drugo po prehojenem kolovozu ali cesti … Pletle so, se pogovarjale, bile norbinaste, kdaj se jim je pridružil fant na poti z dela v Trstu. Kdaj so se pogovarjale resne stvari, modrovale, kdaj ogovarjale lahkomiselne kolegice, ki so se dale speljati fantovskim obljubam. Ob večeru, zgodaj zjutraj ali ponoči pa so ostale v mislih same, s svojimi strahovi in željami in molile.
Porto v Terste in z Lazarjem v Lopar
Kako so hodile, kje so prodajale – mehke razglednice tržaških ulic, naše mesto izpraznjene duše,
So prodajate na placu? Za zidovi tri ali štirinadstropnih meščanskih hiš, ko so se stiskale na obeh straneh neprezračenih osenčenih ulic? Ali na ulici kot naš Milan, ko je prodajal uškurše?
So šle tudi z barko? So se natovorile na pomolu v Kopru, kot kažejo slike, so tam pustile osliča in potem izkrcale v prav tako živem pristanišču v Trstu, ki ga nobena ni opisala. Le šinjore nastopajo, finančarji, pa trgovine morda, kjer so si nakupile rodolće svilenih niti, s katerimi so vezle svoj koredo z rožicami, vinjetami, napisi in nepogrešljivimi inicialkami: AK – Antonija Kocjančič, z zavitimi končnicami črk in odebeljeno podlago spodnjega dela, kot bi si hotele narediti s tem trdno ravnovesje, podlago na zemlji.
Dogodivščine, dovtipi, smeh in neskončno vrenje veselja nad življenjem …
Se ne ve, nikoli je nisem vprašala, ker je pripoved vedno šla direktno, direktno, ko se je dotaknila Trsta, k njenemu Lazarju, ki je bil gvardjan v porte. »Je bil tako lep,« je vedno djala, »se je držal ravno, z monturo, v uniformi in kapo z lindo na glavi.« Zmeraj resen, je pripovedovala, vedno jo je vlekel nazaj, da toliko ne govori, da se mora držati modro. A ona je pokala od življenjske sreče, napolnjenih žil in lebdečega srca, ki jih je napolnila ljubezen in zadovoljstvo ob uspešnih poslih. Vsega si je lahko kupila – oslička in bale in poplačala kredit za Lazarjevo hišo in svojemu sinku Juljanu je prinesla kruha, belega, črnega, koncanega, vseh vrst, da si je fant, ko je bil že bubuc, lizal prste. Ampak to je bilo kasneje, ko so se tisto prvo in drugo srečanje in vsa nadaljevanja v portu, srečno končala in jo je Lazar poročil.
Kjer je imel nekaj valizončkov raztresene zemlje, ostarelo mater, staro hišco pod pokopališčem in dvanajst tisoč dolga pri banki v Puli.
Lazar je pustil službo vardjana, ko bi se moral vpisati v fašistično stranko. Ostal doma in je Tonca hodila čez hribe.
Imela sta se rada. Lazar ji je rekel, da ji ne bo naredil števila otrok, še eno, še eno punco sta zaplodila, ki pa se ni rodila živa.
Vojna, partizani, pravzaprav terenci, zbiranje hrane. In tudi to je bilo potem, prej je bil reštrelamento in je hiša pod tremi hrasti pokopališča, ki jo je Lazar kupil, odplačala pa v glavnem Tonca, zagorela. Tonca je glavo z rdečo ruto stiskala pod bržino, ko so šli Nemci. Kje je bil Lazar, če je blago vpregel štirinajstletni Juljo, … zagotovo je, da je šel leta 1944 Lazar v partizane.
…
Leda Dobrinja
Fotografije so nastale ob pripravi na snemanje dokumentarnega gradiva o življenju naših prednikov okoli l. 2013 Pod Vardo zabavsko. Foto: Ennio Orfano.