VEČER ISTRSKE LJUBEZENSKE LIRIKE 

Carmen Tisnikar

Večer Istrske ljubezenske lirike je bil pripravljen v okviru programa za kulturo in razvoj Slovenske Istre centra Vita iz Kopra, ki ga podpira Mestna občina Koper. Neutrudna raziskovalka slovenske istrske identitete, Leda Dobrinja, nosilka in organizatorica vseh dejavnosti centrra Vita, je tudi mentorica krožka Beseda slovenske Istre, ki poteka v okviru projekta vseživljenjskega izobraževanja Andragoškega centra Slovenije. Ob predstavitvi glasila Brazde s trmuna, že drugega zvezka ustvarjalnosti, ki diha s šavrinskih hribov, so sklenili, da odslej poleg obče-slovenskega praznika kulture obeležijo tudi obletnico rojstva pesnika, rodoljuba in duhovnika, Alojza Kocjančiča.

Istra je imela kot vse druge sredine svoj razvoj in ustvarjalnost, vendar je bila ta zaradi političnih tragedij dvajsetega stoletja pretrgan. Veliko tistih, ki so odšli, je z Istro izgubilo stik, novo naseljenim je bila nedosegljiva. Zdelo se je, da sta Istri ostali le bol in teža. To mračno izhodiščno tezo so prireditelji v predstavitvi istrske pesniške ustvarjalnosti presegli. Zbrani smo na odprtem dvorišču Hiše od Ćiuda poslušali pesmi Kocjančiča, Bordona, Kureta, Pribca, Jurinčiča in stihe nastajajoče ženske poezije, v menjajočem ritmu z glasbeno in plesno popestritvijo programa. Ob 85. obletnici  rojstva Alojza Kocjančiča je spomine nanj strnil pisatelj Marjan Tomšič.

Osamljena, pozabljena, zapuščena, čigava Istra? Samobitnost slovenske identitete v več-jezikovnem okolju je pars pro toto[1] zgodbe o Slovencih in slovenskem narodu, ki ga bremeni usoda majhnega naroda. Odvisno je seveda, s kakšnimi očmi sedaj gledamo na polpreteklo zgodovino in ali želimo videti in odkrivati vzore, ljudi, ki so nosili svojo zemljo in pripadnost v srcu, brez zagrenjenosti in ideoloških opredelitev. V reku verba tene, res sequentur[2] se skriva moč poezije, ki je toliko bolj slikovita in močna, kolikor bolj se približa življenju, trpljenju, ljubezni. Alojz Kocjančič je čutil z Istranom, Šavrinom. Opeval je lepoto, ki presega izkušnjo težke borbe za preživetje na skopi zemlji z dostojanstvom človeka, zavedajočega se svojih korenin in svoje dediščine. Le tako je mogoče graditi ponosno osebno opredeljenost, narodno pripadnost, ki je ozaveščanje in negovanje svojega jezika, tradicije in kulture.

Istra ni več razseljena, pozabljena, zapuščena. Mnemosyne[3], personifikacija spomina, je mati devetih muz. V antiki so jo upodabljali kot žensko, ki se z desnico drži za uho. Dovolj nazorna podoba, ki razkriva bistvo spomina; vsrkavanje, sprejemanje in poslušanje. Iz tega sledi, da muze, njene hčere, kot simbolne zavetnice varujejo in izpričujejo ustvarjalni akt, oblikovanje določenega izraza, prenos notranjega videnja in čutenja, ki naj se ubesedi ali ponazori kot individualna ali družbena življenjska izkušnja. To so tiste tanke in krhke kapilare umetnosti, povezane s srcem, z dušo nekega jezika, naroda, saj je podoba narodni mit, zgodba in videz preteklih izkušenj, določujočih vedenjskih vzorcev in pogojevanih arhetipov. Delovanje skupnosti, sožitje ljudi, krajanov, domačinov in njihova fabulativna spretnost so tiste vrednote, ki dajejo človeško toplino današnjemu posamezniku, ki institucionalizirani državni aparat sprejema kot nujno zlo. V svetu hitrih tehnoloških sprememb in demografskih migracij mladi ljudje pogosto preživljajo usodo brezdomca,  globetrotterja[4], prebivalca z nenehnim začasnim prebivališčem, vendar vedno v želji srečati in spoznati drugega. Takšna pozitivna naravnanost pa je tudi tu in zdaj tista notranja moč v posamezniku in narodu, ki ga varuje pred razosebljenjem kot posledico kapitalizma in potrošniške družbe.

Sedaj je še bolj kot kdajkoli pomembno, da se zavedamo lastnega kulturnega in naravnega bogastva, ki se ne sme izgubiti v vrtincu gospodarskih in političnih trenj. Istra ni več pogreznjena v odsotni sen, razkriva se kot privlačna terra mystica[5]. To začutijo prišleki in to znajo vse bolj izraziti tudi tukajšnji izvorni in naturalizirani prebivalci. Vse odgovore lahko torej poiščemo v načinu, v katerem se izražata bistveni vrednoti sedanjosti: kako se kažeta samozavestna avtentičnost etničnega prostora in svetovljanska zmožnost komunikacije in povezovanja. 

Koper, junij/julij, 1998

Prispevek, pripravljen za Delo in Razglede, je sedaj objavljen prvič.  

[1] Pars pro toto – del, ki predstavlja celoto; del se uporablja, da bi opisali celoto.

[2] Latinski rek verba tene, res sequentur (ujemi besedo, resničnost bo sledila), je rek, ki označuje poezijo in se nanaša na rek rem tene, verba sequentur, ki pomeni dobesedno drži se dejstev, besede bodo sledile ali obvladaj zadevo, besede bodo prišle same.

[3] Mnemosyne (gr. Μνημοσύνη) v grškem bajeslovju predstavlja poosebljenje spomina. Kot hči titanov  Urana in Gaje je bila sama titanka; mati devetih Muz, ki jih je spočela z Zevsom.

[4] Globetrotter – svetovni popotnik.

[5] Terra mystica – dobesedno skrivnostna zemlja.