VENEH, CAJTEH in JUOČEH ter kraljestvo SLOVENIJEH

Leda Dobrinja

Končnica –eh pri nekaterih besedah istrjanskega govora je posebnost, ki je v knjižnem jeziku slovnično povezana s prislovom oz. prislovnim določilom kraja, časa in načina. S tem obrazilom najdemo  danes še naslednje besede:

Veneh – zunaj – KJE

Cajteh – včasih – KDAJ

Juočeh – jokaje, jokajoč – KAKO, NA KAK NAČIN

Účeh – očitno, vsem na očeh, gledajoč ga v oči – KAKO

Rihteh – pravzaprav, dejansko, praktično, takoj – KAKO in včasih KDAJ

Veneh je mras eno cajteh anka pada snieh. Votruk je prosu juočeh, da me vodparaju. Ma ne samu tu, lidje suo se me anka účeh smijale.  Žena ga je skrila, ga je riešla, rihteh. (Od zunaj je mrzlo in občasno tudi sneži. Otrok je jokajoč/jokaje prosil, da mu odprejo. Pa ne le to, ljudje so se mu tudi v brk smejali. Ženska ga je skrila, pravzaprav ga je rešila.)

Pogojno v tej skupini lahko sledili še besedam: blizek – blizu;  uočeh (očuh, očim) – tisti, ki je kot, ki ima vlogo očeta; maćiha (mačeha) – tista kot mati; peteh (petelin) – tisti, ki poje; jeh (jugo) – tisti (veter), ki prihaja z juga; snieh (sneg) – ki pada z neba;  muzek (kostni mozek) – tisto, kar se sesa, muzga, ki odgovarjajo na vprašanje KATERI. Kaj pa v širšem slovenskem prostoru?

KRALJESTVO SLOVENIJEH oziroma SLOVENSKO

Leta 1578 je bila v Ljubljani natisnjena knjiga slovenskega zgodovinarja Antona Vramca Kronika VEZDA znovič spravljena kratka slovenskim jezikom. V njej povzema zgodovino človeštva od vesoljnega potopa do 1578, ki podrobneje obravnava srednji vek ter tedanje državne, narodne, stanovske in cerkvene razmere oziroma  politično stanje. Posvečeno je stanovom in redom Kraljestva Slovenijeh, ki je bilo v latinščini imenovano SCLAUONIA in se danes prevaja kot Slavonija. V zvezi s tem govori tudi o slovenskem plemstvu in vojaškimi branitelji pred Turki, ki so ločeni od hrvaških.

Zanimivo je, da Vramec za posamezne državne oziroma ozemeljske tvorne uporablja imena z obrazilom – eh, na primer na Niemeczeh (na Nemškem), na Gerkeh (Grškem), na Spanioleh (Španskem), na Latineh (Laškem), Vogreh (Ogrskem), na Horvateh (Hrvaškem), na Cheheh (Češkem), na Slovenijeh (Slovenskem). Tako v letih 1340,  1342 in 1573 Vramec na primer navaja:

  1. …

Kuga i kobilizce vnoge na Vogreh iezu bile ouo vreme…

  1. …

Na Horuateh i v Dalmatie, kizu protiv njemu bili gore vztali protivniczi i nepokorniczi, pokastigal je nie kastigu nijh vredno. …

  1. Kmeti na Slovenijeh vstali i zdignuli su se bili proti svoje Gospode, i Plemenitim ljudem, kotere posekoše, obesiše, pomoriše i Ostale na pokornost dopelaše.

Kot vidimo, se obrazilo –eh tu uporablja, da bi se odgovorilo na vprašanje: KJE oziroma NA ČIGAVEM; imena so v teh primerih povezana z narodom, ki so na dotičnem ozemlju ali v državi živeli. Prislovno določilo kraja (Na Češkem, Ogrskem, Laškem…) pa je nadomestila pridevniška oblika imena. Nekatere evropske države so v slovenskem in drugih slovanskih jezikih to pridevniško obliko obdržale do danes, na primer: Danska, Nizozemska, Švedska, Ogrska oziroma Madžarska, Hrvaška, Češka, Slovaška, Poljska. Za Slovenijo se je ta oblika izgubila, prav tako se je v sodobnem jeziku z nekaj izjemami izgubilo tudi prislovno določilo z obrazilom –eh. Ena teh izjem je beseda včasih.

——————————————————–

(OPOMBA: Vramca in njegov čas s slovenskega zornega kota podrobno obravnava Andrej Šiško v svoji knjigi Anton Vramec in Slovenci, Maribor, 2014. Ob knjigi sta bila samostojna izdana tudi ponatis izvirnega Vramčeve Kronike ter njegovo prečrkovanje s prevodom latinskega uvoda in dodatki.)