VRNITEV DOMOV
Marjan Tomšič
Jože Pohlen, istrski kipar in slikar, je bil na najinih sprehodih okoli Hrastovelj in drugod ves čas izjemen pripovedovalec in arheolog v posebnem pomenu te besede. Vedno je iskal med kamni in ob poteh spomine na preteklost. Imel je takšen dar, da so ga ostanki nekega davnega časa ali časov vselej kot magnet pritegnili. To se je dogajalo samodejno, spontano. In vselej je kaj našel; ostanke davnih in bližnjih časov. (Prispevek objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II., 2017).
Jože Pohlen ob pogledu na impresivne naravne stebre pod Učko. Foto: M. Tomšič, 1993.
Nekoč sva se odpravila proti Vrhu nad Hrastovljami. Na nekem delu poti mi je rekel: »Glej, tu vselej začutim v sebi srečo, mir, domačnost, predvsem pa varnost in sprejetost. Prvič sem to doživel v sanjah. Imam namreč sanje, v katerih podoživljam to, kar se je dogajalo v mojih prejšnjih življenjih. Vem, da se sliši čudno. Tudi jaz sprva temu nisem posvečal nobene pozornosti. Ko pa sem začel doživljati potrditev sanj v dejanskih najdbah arheologov (in tudi svojih), sem začel takšne primere ujemanj različnih časov jemati resno.
No, da nadaljujem to, o čemer sem bil prej govoril. Torej na tem delu poti sem bil v sanjah srečen, ker sem vedel, da se vračam domov, da bom kmalu za obzidjem in med mnogimi čubami; v eni od njih me je čakala moja mama. V sanjah sem bil namreč še deček, ki je pred sabo gnal v kaštelir, v utrjeno naselje, čredico ovac. Še malo, sem si bil rekel, pa bom na varnem. Zanimivo, glej, je to, da sem točno ta del poti čutil kot vrnitev domov – že prej, še pred sanjami! Prignal sem torej ovce do dvižnega mostu in stekle so na varno. Dišalo je po senu, po ognjiščih, po pečenju, po hrani, ki se je kuhala ali bila že pripravljena za jed. Spominjam se: bilo je vroče poletje, večerilo se je. In jaz sem se tu, v kaštelirju, počutil tako neopisljivo srečnega in varnega. Vse okoli mene je bilo polno moških, žensk, otrok, pa ovce, koze, udomačeno gozdno govedo (verjetno sedanji istrjani1), kokoši, gosi, piščeta …
Ker so se mi te sanje ponavljale, sem nekega dne pregovoril arheologa, mojega znanca, da je šel z mano. Nerad je šel. Vso pot mi je govoril, da sem čuden, ker kot izobražen človek verjamem sanjam. Trdil je: ‘Jože, tam zgoraj, na Vrhu, ni bilo nikoli nobenega naselja. Na Lačni je bil kaštelir Histrov, tudi na Sv. Kviriku, tu pa nikoli. Pa sem res naiven, da stopam za tabo, za študiranim človekom, ki trdi, da je tu nekoč živel, bil član velike družine, se pravi plemena. Oh, moj Bog, kako sem naiven!’ Ko pa sva prišla na Vrh in je povsod odkrival nedvomne dokaze davnega gradišča, je postajal vedno bolj zamišljen in vedno bolj navdušen. Zdaj je verjel v obstoj kaštelirja, še vedno pa ni verjel mojim sanjam …
Dve dobri uri je hodil sem in tja, brskal po kupih kamenja, z improvizirano motiko razkopaval tu in tam in potem, ko je sonce že zašlo, rekel, da je to prav zares čudno. Prišla sva do velikega kamnitega zidu in tedaj sem se spomnil, kaj so moji vaščani našli pod tem zidom. In sem temu arheologu rekel: ‘Glej, ta zid se je v času, ko sem bil še otrok, začel podirati in lastniki teh parcel so se odločili, da ga obnovijo. Vedno so bili pri vsakem delu temeljiti, tako tudi zdaj. Razdrli so ostanke zidu vse do zemlje in nato kopali prostor za plitek temelj, kakega pol metra globoko. Nekje na sredini so presenečeni odkrili čudnega okostnjaka. Namesto las je imel lasuljo iz samih silno tankih zlatih nitk. To je bila dolga, zelo gosta lasulja, zlata! In ob desni roki so našli še dolgo bakreno bodalo, nekakšen majhen meč. Odkrili so še nekaj, pa sem pozabil, kaj. Le to dvoje sem si zapomnil. Ničesar niso vzeli, ničesar. Grob so zasuli z zemljo, nanjo položili široke škrle, in potem nadaljevali z obnovo kamnitega zidu.’
Ko sem bil že študent, sem spraševal, ali so obvestili oblasti. Nek starec mi je povedal, da se je novica o najdbi hitro razširila in da so čez kako leto tam gori bili neki ljudje iz muzeja. Več ni znal povedati nihče. Gor na Vrhu sem našel marsikaj, največ je bilo ostankov glinenih posod.«2
Z Jožetom Pohlenom sva si ogledovala tudi velike kamne, navidezne skale, ki pa v resnici to niso bile. Če si pogledal te tvorbe s povečevalnim steklom, se je videlo v sestavini vse polno
drobcenih kamenčkov, ki pa so vsi imeli ostre robove. Jože je rekel, da je to beton, kakršnega so poznali v davni preteklosti. Kamenje so najprej zdrobili v ostro »mivko« in to potem z nečim
pomešali, dodali vodo in vlivali kalupe. Rekel je:
»Tako so gradili velika mesta. Ampak to je bilo že davno, več sto tisoč let nazaj. Vse, kar je ostalo, so te večje ali manjše »skale«. Tiste nad Zazidom, tam pod železniško progo, so največje, kar sem jih videl. Sicer pa jih najdeš povsod, tudi pod Malim Čenturjem in recimo pri gostilni pod Šmarjami. Vse je že bilo, toliko čudes, da niti v sanjah vsemu temu ne moreš verjeti.«
Nekega dne sva hodila po Lačni, kjer je bil nekoč zares velik kaštelir. In Jože mi kar naenkrat začne govoriti, da je živel tudi v tej utrdbi in da se spominja, kako so se nekega popoldneva vsi znotraj visokih obrambnih zidov vznemirili. »Moški so s sulicami in dolgimi prišiljenimi koli tekli nekam dol. Od tam, pod obzidjem, na strani, kjer je zdaj Hrastovlje, se je slišalo strašno rjovenje. Bila je zver, podobna tigru, ki se je ujela v past. Šli so jo ubit.« In je dodal: »Ta žival in gozdno divje govedo nam je povzročala največ težav in pred njimi nas je bilo najbolj strah.« Na enem od sprehodov se je Jože spomnil, da so ženske v tem naselju (na Lačni) nosile ogrlice iz glinenih cvetov. Ko sem mu nekaj tednov pozneje pokazal, kaj sem našel na vrhu zemlje, ki jo je izrinil krt, je rekel, kot je imel navado: »La Madonna, točno to. Kje si to našel!«
In potem mi je bil govoril o sramoti, ki se je dogajala takoj po koncu druge svetovne vojne na ostankih sosednjega kaštelirja,
tistega na Kviriku nad Sočergo. Tja gor so novi oblastniki privlekli železno pošast, ki je mlela kamenje. Delala je batudo, torej gramoz za posip makadamskih cest. Jože Pohlen jih je skušal ustaviti, ko je videl, da so v žrelo te pošasti metali to, kar
je sestavljalo obrambni zid tega kaštelirja. Govoril je: »Kaj vse so metali tja noter in mleli, mleli! Največ je bilo glinenih posod oziroma ostankov teh posod. Pa nekakšni noži, puščice, pa nekaj, kar bi lahko bili loki … Ker se zame, bil sem pač še mladenič, niso zmenili, sem takrat, ko jih ni bilo, šel reševat, kar mi je bilo dano najti. Imel sem srečo. Na vrhu pravkar ranjenih ostankov obzidja je ležalo, razmetano sem in tja, vse polno bleščečih steklenih kroglic z luknjico za nitko. Bile so vseh barv: rdeče, modre, zelene, bele … Z njimi sem si napolnil oba žepa suknjiča in potem nisem vedel, kaj naj storim. Pa sem jih skril pod veliko škrlo in nanjo položil koničast kamen. Drugi dan sem poklical buzetski muzej in jim povedal, kaj se dogaja na sv. Kviriku in kam sem skril perle. Naj jih gredo takoj iskat, sem jim naročil. Ker jih bodo sicer oni zdrobili v batudo. Čez kak teden grem pogledat na Kvirik. Perle so bile še vedno pod škrlo. Spet kličem, obljubijo, a ne pridejo. Po enem mesecu jih ni bilo več tam. Kličem, izvem, da jih oni niso odnesli v muzej. In da se naj ne razburjam, češ da jih bodo gotovo našli še veliko, saj je bil tisti kaštelir zares ogromen.«
Jože Pohlen me je nekajkrat obiskal tu, v Gucih pod Malim
Čenturjem. Šla sva na sprehod, gor do puča in tam okoli. Pravil mi je o veliki čenturski zakladni najdbi. Seveda sem o tem vedel že skoraj vse. Na njivi ob kamniti kažetici sva takrat pobirala kamenčke nekega davnega mozaika. Našla sva tudi velik bakren predmet, bil je podoben držaju sablje ali pa je morda bil del vprežne opreme za konje. Jože mi je takrat govoril tudi o tem, kar so bili kmetje s Čenturja našli pri oranju svojih njiv. Baje tudi
kipe iz belega marmorja. Bakrenih novcev pa je bilo najdenih toliko, da je njihovo število to najdbo povsem razvrednotilo. Vsega skupaj baje okoli osemdeset kilogramov. Kovanci pripadajo vladarjem Maksenciju, Maksimilijanu in Konstantinu.
Ko sva nekega dne obšla Mali Čentur, sva na vzhodni strani poti, ki obkroža vasico, občudovala ogromne, pravokotne kamne. Bili so do dva metra dolgi in kak dober meter široki. Kot da bi bili to ostanki gradu, ki so ga zgradili velikani in ga je kak morski val, cunami, razdejal in kamnite bloke raznesel vse naokoli. Nekateri
od teh ogromnih kamnitih blokov so bili brez dvoma obdelani, saj so imeli na enem delu vsi enake dodelave. Ob teh monolitnih blokih, ki so bili očitno zvaljeni z ravnice pod Malim Čenturjem, sva razmišljala o kulturi, ki je zmogla graditi stavbe iz tako velikih kamnitih blokov. Ob tem je Jože rekel: »Niti sanja se nam ne, kaj vse se je dogajalo tisočletja, stotisočletja pred nami.«
Zbornik lahko naročite preko našega stika.
1. Opomba ured.: avtor je uporabil izraz ‘boškarini’, ki se je za istrskega vola oprijel v zadnjih desetletjih. Gornji izraz je z izvornim zamenjan z dovoljenjem avtorja.
2 Vsi dobesedni navedki so seveda spominski. Pohlenovo pripoved sem snemal le takrat, ko sva se odločila, da najine sprehode okoli Hrastovelj posnamem in jih pretipkam ter iz tega naredim potopisne zapise. Ti so pozneje, po njegovih popravkih, izšli v reviji Primorska srečanja v treh nadaljevanjih pod naslovom Sprehodi z Jožetom Pohlenom (september, oktober 2000).