VSE SE JE ZAČELO …

(Iz uvodnih poglavij k publikaciji Tretja istrska prebuja in njene senčine, avtorica L. Dobrinja)

Vse se je začelo v za silo obnovljeni hiši v povprečni in na pol zapuščeni vasi v severnem delu Istre pred tremi desetletji. Ta hiša je bila Hiša od Ćiuda v Loparju in bila za cel ducat in več let rdeča nit mojega življenja, nekaj časa pa je bila tudi prizorišče tretje istrske prebuje. Tu pa tam, bolj ali manj diskretno, je bila predmet pozornosti uradne in poluradne strukture.

Tretja istrska prebuja je oznaka za nenadno in bujno vrvenje, ki se je v Istri dvignilo v 90. letih po osamosvojitvi Slovenije. Avtohtoni prebivalci slovenske Istre smo po 40. letih začeli znova in v velikem zamahu odkrivati svojo istovetnost in kulturne korenine. Skupina okoli Hiše od Ćiuda v Loparju se je naslonila na pomembnejše narodno gibanje, ki se je začelo z obdobjem taborov in čitalnic in končalo s prvo svetovno vojno oziroma s fašizmom. To je bila prva istrska prebuja, ki je dvignila domače prebivalstvo. Podobna zanesenost je med domačini vladala med borbo proti okupatorju med drugo svetovno vojno in v času obnove. Zato smo podobni val navdušenja v 90. letih označili kot tretjo istrsko prebujo. Večeri, osebnosti, medijske objave so kot po učinku domin zajeli celotno podeželje, našli podporo v Trstu in nato pljusnili nazaj še v istrska obmorska mesta.

Do tega je prišlo kasneje, korak za korakom, kot bo prikazano v nadaljevanju. A knjiga govori tudi o moji osebni izkušnji v tej epopeji. Kot se to dogaja velikokrat v večjih ali manjših družbenih premikih, ležijo vzvodi za držo posameznikov nekje globlje v karakternih potezah in osebnih usodah ter v  igri naključij, ki ji pravimo družbeno okolje. Glavna gonilna sila mojega prizadevanja je bila ustvarjati na svoji zemlji, biti neodvisna in taka, kot sem, ter predvsem živeti od svojega dela. To v našem primeru ni bilo enostavno. Ovir je bilo veliko na osebni, družinski, kulturni in družbeni ravni.

Najprej je moralo priti do sprememb v okolju. Propasti je morala Jugoslavija, razpasti je moral – vsaj tako se je zdelo – socialistični gospodarski in miselni sistem. Zakon je moral odpraviti prepoved zasebnega dela in odpreti prosti trg. Ta naj bi sprostil nemoten pretok ustvarjalne in podjetniške energije, ki bi postala osnova gospodarskega razcveta in osebne prosperitete. V okolju je moralo priti do agrarnega »odreformiranja« in spoznanja o pomenu in vrednosti podeželja. Odpreti se je morala meja in Trst se je moral ponovno odpreti Istri. V našem primeru sta se morali odblokirati zaspanost in samozadostnost razvojnih služb in služb paradržavnega aparata. In to je druga raven, naslednja razsežnost, na katero bomo usmerili pozornost.

Tretja in glavna raven pa je vsebina istrske prebuje same. Ta sestavlja zgodbo o desetletnem ustvarjanju iz in za izvorno istrsko kulturo. Zgodbo o vzponu, vrveči dejavnosti 90. let, o animaciji domačinov in času, ko sta se stara omika in jezik utelesila kot naša prvinska istovetnost. Prav to pa je stična točka s pripovedovanjem o moji poklicni poti in odisejadi vzpostavljanja lastnega delovnega mesta. Vzponi in padci, razcvet in dušenje, zanos in skrite zavore, ki voz končno ustavijo v letu 2001, pa so šivi, ki skupaj zvežejo še tretjo, družbeno raven. To je torej zgodba, ki z osebne ravni preide na širše področje in na koncu postane vsebina za antropološko, humanistično in sociološko obravnavo.

Krog se zapre tam, kjer so od rosnih let dalje posamični podzavestni impulzi, nedoločeni klici in intuitivna sklepanja postopoma količili mojo poklicno pot in usodo. Razumeti človeka, skupnost, življenje. Ustvarjati in pisati. Sooblikovati okolje. Živeti neodvisnost.

Moje prvo delovno mesto, ki sem si ga ustvarila, je bilo v Kopru v posebni sobi mojega stanovanja v prizidku Karlijeve palače na Župančičevi ulici. Še danes ima zavod Vita tam svoj sedež. Foto: Tomaž Bricelj, 1990.

Odisejada, imenovana delo

Po osamosvojitvi Slovenije je po dobrih štirih desetletjih socializma prišlo do zakonite možnosti opravljanja zasebnega dela in ustanavljanja zasebnih družb. Sama sem leta 1990 najprej ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo Vita, center za pospeševanje kreativnosti in naravno življenje.[1] Dejavnost se je pričela v Kopru, najprej s tečaji slikanja, kreativnega pisanja, domače obrti ter dianetike[2]. Na prvem letaku, glej ironijo, sem svojo organizacijo poimenovala »multikulturni center«. Beseda se je nekako prikradla v prostor in ni izdajala ideološkega pomena, ki se je pokazal kasneje. Zdela se mi je najprimernejša za sporočanje, da posredujemo različna znanja in delujemo na različnih področjih, tako na polju ustvarjalnosti, osebnega razvoja kot naravnega življenja.[3] Nisem si mogla misliti, da me bosta sedanja vsebina in praksa spremljali skozi vse poklicno delovanje – tokrat kot galopirajoči val, ki je zajel celotno kulturno in raziskovalno sfero in ki končno golta tudi preostanek ene najstarejših evropskih kultur, izvirno večtisočletno istrsko kulturo.

Trk z realnostjo je bil trd in bolj boleč kot zavrnitve pri iskanju zaposlitve v času jugoslovanskega režima. Prvi v nizu je bil z vso lahkotnostjo izraženi zavrnilni odgovor »komisije«, ki je odločala o financiranju občinskih kulturnih programih. Tedaj sem se prav tam, sredi sobe občinskega uradnika, ki mi je prenesel odločitev – pisnih odgovorov namreč ni bilo – prvič zalila v gorke solze. Poleg tega je par mentorjev, prijateljev in njihovih prijateljev, ki so se spustili z menoj v ustvarjanje lastnih projektov, sredi programa začelo postavljati nerazumne zahteve in zahtevati visoke honorarje.[4] Prostora za našo dejavnost seveda ni bilo, vse se je odvijalo v moji domači pisarni na Župančičevi ulici v Kopru ter v prostorih, ki sta nam jih na začetku nudila Cerkev in Zveza borcev. Nič torej ne bo od mesta, to je bilo gotovo. Potrebno bo najti novo rešitev. In padla je odločitev. Dejavnost bo odslej v moji za silo dokončani hiši v Loparju, predmet dejavnosti pa znanje in kapital, ki sem ju podedovala. To pa sta bila zapuščena zemlja in moja potlačena istrska kultura. Tu sem bila doma, delo bi lahko opravljala sama brez najemanja sicer dobrohotnih, a nerealnih izvajalcev. Vedela sem, da sem  na tem terenu močnejša od katere koli konkurence. In smo šli na Hrib.

V Hiši od Ćiuda, ki sem jo v zadnjih par letih jugoslovanske države uspela kupiti in za silo obnoviti, je Vita najprej izvedla manjši tečaj ročnega dela, kmalu nato pa postavila razstavo etnoloških predmetov in izdelkov domače in umetne obrti. Leta 1992 je celotna Hiša za nekaj časa postala galerija in prva jo je zaznala krajevna skupnost. Kmalu za tem  je doživela prvi skupinski ogled, na obisk razstave je prišel celotni kolektiv Osnovne šole Marezige. Ta je prvi prebil šok ob preobrazbi zatajene preteklosti in poln šale ter občudovanja v resnici potrdil pravilnost moje odločitve. Nihče ob ogledu ni umrl, nihče ni ostal ravnodušen. Hiša je bila krščena. Začela je sprejemati goste in leto za tem je gostila prvo kolonijo slikarjev.

 

Hiša od Ćiuda v Loparju pred nakupom. Na 2. sliki moja hčerka se igra na dvorišču. Foto: L. Dobrinja, okoli leta 1987.

Čeri družbenega sistema

Vita[5] je kot družba z omejeno odgovornostjo pri izvajanju projektov in pri pridobivanju sredstev doživljala različen odziv. Zaradi zakonskih možnosti je bila še vedno registrirana kot podjetje, kar so nekateri prezrli, drugi pa v njej videli namen ustvarjanja dobička. Tretji, predvsem državni uradi, pa so jo po eni strani smatrali za konkurenta, po drugi pa njene produkte, večere in razstave, dosledno uvrščali k ljubiteljski dejavnosti za prosti čas in razvedrilo domačinov. To je bila in je še danes samovoljna presoja pristojnih oseb, saj je bila Vita od ustanovitve dalje namenjena izvedbi strokovnih projektov na področju nekdanjih družbenih dejavnosti. Dejavnosti so merile predvsem na naravno in kulturno dediščino, umetniško ustvarjanje, neformalne oblike izobraževanja in raziskovanje. Te so seveda enako neprofitne kot tudi strokovno naravnane. Organizacija je bila zasnovana profesionalno in z visoko usposobljenimi zunanjimi sodelavci, čeprav so v dejavnosti sodelovali ljudje vseh stanov, znanj in poklicnih dejavnosti. V resnici so bile lokalne službe pristojne za oceno delovanja organizacij, jih podprle ali prezrle, po drugi pa so se do njih obnašale kot enakopravni konkurenti. Ta nevzdržna anomalija se je ohranila do danes.[6] V drugi polovici desetletja se je Vita po sprejetju zakona o zavodih preoblikovala v to obliko.

Leta 2001 je zavod prešel v začasno mirovanje in sledila je daljša brezposelnost. V tem času sem bila na usposabljanju v Italiji, na Madžarskem in Danskem, kjer sem opravljala študij z namenom pridobitve licence za poklicnega auditorja[7]. Poklicno kariero sem nameravala nadaljevati v tujini, vendar sem se začela vračati že po nekaj letih. Prvi razlog je bila velika specializiranost delovanja v tujini, ki ni vključevala mojih ustvarjalnih impulzov, drugi je bil močan klic po proučevanju lastne starodavne kulture in tretji potreba po delu z jedrom, s katerim smo v 90. letih začeli s pomembnimi projekti. To me pripeljalo do vrnitve.

Do vnovične samozaposlitve je prišlo leta 2005, oživljanje dejavnosti zavoda pa je sledilo leta 2007. Tedaj je bila tudi v našem delu države že možna samozaposlitev na osnovi lastništva podjetja, pri prijavljanju projektov pa ni bilo velike spremembe. Osnovna dejavnost zavoda se je zato krila iz priliva od oddaje prostorov. Te mi je med študijem v tujini uspelo pridobiti in obnoviti iz kupnine prodane istrske hiše na enak način in pod istimi pogoji kot pred tem hišo. A o tem malo kasneje.

Kar je pomembno, je to, da se okolje po vrnitvi ni spremenilo. Še več, trend, ki sem ga pustila, je bil še močnejši. Do leta 2010 se je stara družbena struktura resetirala in do projektov je bilo enako težko priti kot ob koncu socialističnega obdobja leta 1990. Do tega časa so bili v glavnem potlačeni vsi dosežki prebuje, Slovenska Istra ostaja prizorišče nepopustljivih pritiskov na naš prostor – v fizičnem in narodnostnem smislu. Po eni strani imamo ekspanzivne sosede, po drugi je vse več zahtev novonaseljenih kulturnih skupin z Balkana. Slovenska Istra je postala veliko gojišče in lovišče dobro plačanih multikulturnih projektov za delanje poklicnih karier in doseganje akademskih nazivov.[8]

 

Za silo obnovljena Hiša, moje novo delovno mesto. Moje delovne zadolžitve so bile, da iz kapitala, ki sem ga za “podedovala”, to je iz zapuščene zemlje v družbeni lasti in zanikane istrske kulture ustvarim nove kulturne in turistične izdelke. 1. slika: Hiša okoli leta 1991, foto L. Dobrinja; 2. in 3. spodanja dva prostora. Na zadnji sliki vidimo v desnem zgornjem kotu del slike, ki je prva visela v Hiši. S prodajo slik je bila prislužena tudi kupnina za nakup in obnovo Hiše. Foto: T. Bricelj okoli l. 1990.

Rodna Itaka

Kako sem v času socializma kot nezaposlena oseba prišla do hiše, se je marsikdo vprašal. Nihče mi tega vprašanja ni zastavil naravnost. Predpostavljalo se je, da sem jo podedovala, kasneje pa, da me morda kdo financira iz tujine. Nič ne more biti dlje od resnice. Hiša ni bila v družinski lasti, v njej je zadnja leta svojega življenja živela moja nona Tonca, potem ko sta se z nonićen Dolfom vrnila nazaj iz Paštorana pri Kopru. Bila je v dokaj propadajočem stanju – vsaj en del je močno propadal – in v družbeni lasti. Tujina tudi ni bila vir denarja, nasprotno, bila je smer intenzivnega vlaganja energije, časa in sredstev za mojo osebno in poklicno rehabilitacijo.

Moja družina se z mojim življenjskim slogom in odločitvami v glavnem ni strinjala in to že od moje odločitve za študij ne. Pred mano nihče od otrok iz vasi ni šel študirat, fantje so dosegli poklice, dekleta moje generacije pa so opravile poklicne in srednje šole. Študij je bil za dekle nekaj nepotrebnega in izven zdravega razuma, kaj je sociologija pa še danes ve malokdo tudi iz mesta. Nakup hiše je bila le še ena norost iz tega niza, zato mi družina ni stala ob strani, prej se je vse dogajalo kljub družini.

Finančno mi tudi ni pomagal nihče, ne doma in ne od kjer koli drugod .[9] Kako torej? Odgovor na to se nahaja v istrski in družinski veščini preživetja v mejnih razmerah. Kmet je pod Avstrijo, za časa fašizma in tudi socializma živel v mejnih, skrajnih razmerah. S pičlimi sredstvi je moral preživeti družino in plačati dajatve. Razvil se je rek »živeti od nič«, nekaj narediti iz nič, in to je bila glavna šola življenja v naši družini. Ustvarjati nove vrednosti. V to znanost spada vključevanje vseh človeških, umskih in snovnih virov, vsa domišljija in osebna iznajdljivost. Vse moči – jutranje, opoldanske in večerne –, vsi preostanki misli ter vse osebno in družinsko imetje. In ne nazadnje sta del dediščine tudi čut za podjetnost in trgovanje mojih prednikov.

Ko sem leta 1991 preselila dejavnost iz Kopra v Hišo v Loparju, sem se vrnila k družinskemu in istrskemu kapitalu – k zapuščeni zemlji, potlačeni, zanikani kulturi in veščini gospodarjenja mojih prednikov. Takoj po vrnitvi domov in k lastnim koreninam sta postali vir vsega dogajanja zgolj moja domišljija in ustvarjalnost. In prav to, prav ta zemlja in ta dediščina ter filozofija trdega dela, so kmalu postali tudi vir mojega fizičnega zdravja in duševnega ravnovesja, globokega samospoštovanja in konec koncev sreče.

    

  

Življenje v Hiši med vsakdanom in obiski. Na 1. sliki s psom Tinetom, . spremljevalcem življenja v Hiši, nato s prijatelji in na predzadnji sliki z očetom. Foto: Dominik Bizjak l. 1994, 1996 in 1998.

Zdravilnost tisočletne kulture

Odločilen je bil prvi korak, ki sem ga storila pred tem, to je  prošnja »družbi« za nakup hiše. Ni bilo lahko. Potrebno je bilo več soglasij in lahko jo je kupila le moja nona, ki je imela v njej stanovanjsko pravico, čeprav je živela v domu za ostarele. Potem je bil tu tretji interesent, ki mu je moj oče, kljub moji prošnji, že izročil ključ. In seveda je bilo potrebno imeti kupnino.

Na tej točki je bila na preizkušnji ne le iznajdljivost, tu so prišle na delo sposobnosti za »štrigarije«[10]. Najprej je bilo potrebno pričarati zaposlitev, nato je bilo potrebno pričarati osebni dohodek. Na osnovi tega je država odobrila nadomestilo za skrajšani delovni čas. In šele na tej osnovi je tudi banka odobrila kredit za nakup hiše. In ko je bilo že vse to na kupu, je bilo seveda potrebno še zaslužiti pravi denar, najprej za delež pri odobritvi kredita, nato za plačevanje obrokov in seveda za obnovo hiše. Za vse to je na pomoč prišla trgovska žilica mojih dedov in očeta. Življenje in delo sta potekala v znamenju askeze. Pravzaprav je tak odgovor na zahtevne življenjske razmere, ki smo ga razvili kot kultura, tudi moja osebna filozofija. Preprostost in odsotnost nepotrebnega omogočata, da človek večji del energije posveti bistvenemu. Omejitve v ustvarjalnosti in delu, ki jih je postavil socialistični sistem, je to filozofijo in prakso prignal skoraj do skrajnih meja. V mojem primeru pa je kmalu vse privzelo pridih prave igre. Adrenalinska igra na vse ali nič,[11] pri kateri si sodeloval z vsem, kar imaš, in začel zmagovati, je postopoma pridobila črte pustolovščine in nove igre, ki je vlivala novih moči in ekspanzije.

Stanovanje v Kopru, ki sem ga že pred tem po božji previdnosti in volji pridobila kljub sistemu in svoji brezposelnosti,[12] je hitro postalo vir občasnih prilivov. Pridobivanje propadlih prostorov, njihova ureditev in upravljanje je v mojem življenju predstavljalo dejavnost, ki drži ravnovesje mojim energijam, po drugi strani pa sem si na ta način postopoma ustvarila materialno eksistenco. Danes predstavlja osnovni priliv tudi za izvajanje dejavnosti. Vse to brez slabega občutka, vse v duhu igrati igro v pravem pomenu besede. Jasno so se mi vtisnile v spomin besede srednje poznanega ameriškega igralca, ki je življenje posvetil ciljem gibanja, ki sem mu v tistem času pripadala. Ob nekem večeru, ki je bil namenjen zbiranju sredstev za neko kampanijo, je dejal: »Kar sem imel, sem vložil v to igro. Videl sem, da za to, kar delam, potrebujem preprost prostor za spanje in dober, hiter avtomobil za premikanje. Torej sem vse prodal in danes živim na ta način.« Močno se mi je to vtisnilo v spomin, kajti naša sredina nam postavlja standarde, izpod katerih se hitro počutiš reven, ponižan. Ob teh besedah se mi je potrdila lastna filozofija, ki je nisem opustila do danes.[13]

Kupnina hiše in sredstva za obnovo so bili zasluženi s terensko prodajo. V 80. letih je bila to donosna oblika dopuščene sive ekonomije, posel pa trd in zahteven. In prav iz terenske prodaje so prišla sredstva za preživetje in iz provizije za terensko prodajo je prišla kupnina za hišo. Terenska prodaja pa je bila tudi šola za premagovanje socializacijskih primanjkljajev, ki so bili prav tako del dote iz Istre. Več let je trajala in v več naletih sem se vračala k njej. In kredit je bil pošteno odplačan, hiša usposobljena za asketski način življenja, ki mu pripadam, in kmalu tudi delovno mesto ter prizorišče.

Zelo lepa, polna zanosa in občutja izobilja so bila ta leta. Prava pustolovščina pa se je začela, ko je Hiša oživela in postala prizorišče, oko vrtinca v prebuji Istre. Tule imate zgodbo, kako je teklo.

  

    

Hišo je v nekaj letih postala malo središče istrske kulture. Na sliki nekaj motivov z 2. likovne kolonije. Foto: Dominik Bizjak, 1994.

—————————————————————————————————————————————————

[1] Takoj po padcu starega sistema je bilo v predpisih, ki so opredeljevali opravljanje dela, veliko praznin. Na področju družbenih dejavnosti (kultura, izobraževanje, raziskovanje, pa tudi časnikarstvo, izdajateljstvo ter razvoj), ki jih je v starem sistemu izvajala država, še nekaj let ni bilo pravne podlage za zasebno delo. Ustanavljanje zasebnih zavodov je za gospodarskimi družbami zaostajalo več let, uresničevanje zakona pa je za pot od Ljubljane do Kopra potrebovalo še dodatno obdobje. Nekatere od samozaposlitvenih možnosti pa za lokalno uradniško srenjo niso obstajale kar za kako desetletje (npr. samozaposlitev na osnovi lastništva gospodarske družbe ali zavoda). Zato tudi moja samozaposlitev kot družboslovke in kulturne animatorke ni bila premočrtna. Za izvajanje projektov je bila najprej ustanovljena družba z omejeno odgovornostjo, ki se je nato prekvalificirala v zasebni zavod. Ker pa ni bilo prilivov za redno delovno mesto, je osebna samozaposlitev najprej potekala preko registracije obrtniške dejavnost, nato statusa kulturnega delavca in nato raziskovalca. Vmes je bilo nekaj krajših obdobij prijave na Zavodu za zaposlovanje, ki so se končala s samozaposlitvijo na osnovi lastništva zavoda s šifro 1, to je samozaposlitev brez plače. Danes je to področje prešlo v glavnem v domeno tako imenovanega nevladnega sektorja.

[2] Dianetika pomeni dobesedno »skozi um« in je veda o delovanju uma. Vključuje tudi praktične postopke za doseganje človekovih optimalnih potencialov. Razvil jo je ameriški filozof in pisec L. Ron Hubbard leta 1950.

[3] Oznaka »multikultura« (dobesedno »mnogokultura« ali »skupek mnogih kultur«) ima danes drugi pomen in jo v sociološkem pomenu lahko opredelimo kot nenarodno ali mehko obliko protinarodne kulturne politike; poudarja »enako pravico« prisotnih etnij v nekem prostoru, ki gre v našem primeru močno v škodo zatirane slovenske domorodne kulture na račun tistih, ki so slovenski istrski živelj v preteklosti zatirali, ali kultur, ki v zadnjem času agresivno zasedajo prostor severne Istre.

[4] Stvari so bile dokaj absurdne, saj je bila predstava o njihovi vrednosti »na trgu« popolnoma nerealna. »Mi smo umetniki,« je bila izjava enega izmed izvajalcev, »menežerji pa so za to, da jim priskrbijo pogoje in plačilo, ki si ga zaslužijo. Na Japonskem menežerji delajo samomore, če ne uspejo. Taka je njihova naloga.« Vrednost storitev teh izvajalcev pa je bila po njihovi predstavi zelo visoka. O iskanosti in povpraševanju se nihče ni vprašal.

[5] Ime Vita je skovanka iz prvih črk gesel Vzgojno Izobraževalna in Turistična Agencija, v ime pa je vtisnjena matrica preživetja. Ime predstavlja kompromis, ki sva ga dosegli s hčerko pri izbiri med imeni: Hram, Stari hram in Sončni splet. Danes bi izbrala ime Živa, kar pa je po izvoru in pomenu ista beseda kot Vita. V Sloveniji je danes to eno najpogostejših imen zasebnih družb.

[6] Ta praksa se v Sloveniji nadaljuje še danes, ko država vzame v bran eno firmo in ji dodeli zalogaje sredstev, druge pa pusti, da se grejo »konkurenco na trgu«.

[7] Auditor – dobesedno pomeni »tisti, ki posluša«, je specialist za aplikacijo postopkov za vnovično pridobivanje in povečanje osebnih sposobnosti in za dvig človeka kot duhovnega bitja. Postopke in tehnologijo je razvil L. Ron Hubbard. Ta poklic me je vabil iz mladih let, odkar sem v času črno-bele televizije videla film z aluzijami na psihoanalitične vsebine. Akademija je bila uspešno zaključena, prvotni namen poklicnega delovanja v tujini pa ni bil uresničen. V času študija in bivanja v tujini so bili opravljeni tudi praktični in uporabni strokovni tečaji s področja medčloveških odnosov, delovanja skupin, komunikacije, študijske tehnologije, etike, doktrine in obvladovanja družbenega zatiranja, umetnosti in drugega. Vse to je zapolnilo velike praznine v splošnem znanju in dopolnilo enostranskost sociološke izobrazbe in to je bila pravzaprav moja prava družboslovna in humanistična izobrazba. Šele po tem študiju se lahko s čistim srcem končno le podpisujem tudi s kraticami formalne izobrazbe. Ves študij se je odvijal v italijanskem in angleškem jeziku, dodobra sem se naučila proučevati pomene besed, kar mi je dalo uvid tudi v pomene starih besed mojega govora in sporočilnost istrskega jezika.

[8] Temu je še posebej botroval razmah Univerze na Primorskem, ki je bila prvotno zamišljena kot slovenska protiutež italijanski univerzi v Trstu. Namenjena je bila slovenski Istri in njeni kulturi, razvoju regije in njenih potencialov. Univerza je z novo kadrovsko zasedbo v nadaljevanju ubrala pot multikulture, njena mesta je zapolnil kader od vse povsod. Ta je začel »tržiti« lokalne vsebine, ni pa nadaljeval politike samostojnega razvoja. Prav tako Univerza ne predstavlja možnosti za napredovanje domačinov. Zato je Univerza bolj podobna lovišču na projekte in možnosti za poklicne kariere, kar gre na škodo neodvisnih domačih pobud, ki delujejo na narodnem in državotvornem izhodišču.

[9] Mladoletna hči je bila moja skrb, saj si se očetovskih obveznosti v našem sistemu zlahka izognil. Ob mojih odhodih in potovanjih je hči dom našla pri mojih starših, zaradi pridnosti in iznajdljivosti pa se je finančno osamosvojila zelo zgodaj.

[10] Štrigarije so istrski izraz za čarovnije.

[11] To je bil tudi čas za osebno in zdravstveno rehabilitacijo, ki je sledila porušenim ravnovesjem iz rane mladosti. Ta so izhajala tako iz samozatajevalne kulture kot iz samouničevalne družinske filozofije. Razvrednotenje tvoje kulture, to, da ne veš, kdo si, kaj je tvoja istovetnost, predstavlja prvovrstno eksistencialno zagato. V mojem primeru je bila ta splošna klima poudarjena z družinsko vzgojo samozanikanja in privzgojo strahu pred mestom in tujim, ki se ji je pridružila še družinska čustvena podhranjenost. Moja samosvojost je ob močnem ustvarjalnem naboju nepripravljena trčila na zunanji svet, kar je vodilo do pretirane, nevrotične zaprtosti in obdobij resne depresije. Te so po vrsti razžirale prijateljske, družinske, čustvene in poklicne odnose, ki so bili do 25. leta vsi po vrsti v popolnem kolapsu. Zaprti krog čustvenega in socializacijskega primanjkljaja in neprilagojenosti je pri 27. letih presekala diagnoza Hodgkinove bolezni oziroma limfnega raka. To je bilo dno, ki me je v času dramatičnega zdravljenja priklenilo za kako leto, bitka z vzroki in posledicami bolezni pa se je nato bila še celo desetletje. Pri vzpenjanju iz brezna in iskanju izhoda iz samouničujoče spirale pa je bolezen sama predstavljala pomembno oporno točko. Okvir, ki so ga ti dejavniki postavili, ostaja seveda vse življenje.

[12] Stanovanjsko pravico za stanovanje v Kopru sem pridobila po čudežu, saj bi ga morala po odselitvi imetnice stanovanjske pravice, pri kateri sem stanovala – sicer sovaščanke in sorodnice po nezakonitem možu moje none –, zapustiti. Kot nezaposlena oseba do stanovanja nisem imela pravice. V času, ko sem bila potencialni kader tovarne Tomos, pa sem zvedela za luknjo za zakonu, ki je govorila o prenosu te pravice na osnovi pričevanja o uporabi. Ta možnost, ki jo je sistem uporabljal po lastni presoji za svoj kader, mi je bila odkrita po naključju. Odločitev sodišča in upravnega organa se je po mučnem procesu po čudežu prevesila meni v prid.

[13] Osnova življenja je ustvarjanje, glavnina življenja je delo. Za osnovne potrebe ne potrebujemo veliko. In tako si ob vsakokratnem delovišču uredim preprosto bivališče z delovno mizo za pisanje in kjer delam, tam tudi živim. Ta način življenja in ta filozofija je danes osnova, ki omogoča, da pretežni del čas vlagam v ustvarjanje in da projekte tudi finančno izpeljem.