ŽIVLJENJE SE JE PREBUDILO

Sušec je, pusta so pravkar zažgali in Pomlad je tukaj. Letos je prišla že zelo zgodaj, pravzaprav je bila tu že s(v)ečana meseca. Pomlad je svetloba, sončni dnevi, rojstvo. Čudež življenja nam poganja in brsti pred očmi v najbolj zapeljivih lepih barvah in oblikah.  Skok do naših predelov Ravna, Kozlovca in Jame in v “čarodejno škatlico” so se ujeli poganjki dreves, grmičev in prvega cvetja. Že nekaj časa nas ni bilo na posestvu.

Prvi nas je s ceste poklical grm rumenega drena. Sredi jase čemi kot malo sramežljiva naravna skulptura. Vedno se prebudi prvi in rjavemu gozdu v lica prikliče barve pomladi.

Malo nižje nas večni rožmarin pozdravi s svojo trdoživo zaprisego preživetju. Veter, mraz, suša in osamljenost ga ne ustavita v večnem zimskem, pomladanskem in poletnem cvetenju. Podirajoča brežina in stare kanele nas opomnijo, da ta kot že predolgo čaka na pridno roko.

Med tem ko življenje uprizarja svojo ćudežno moč vračanja, obnavljanja, rasti in bohotenja, okoli sebe opažamo tudi slike utrujenosti in umiranja. Na Ravni je letos umrl hrast, ki me je pred 30 leti prvi priklical z barvami omelinih plodov. Letos ga je omela, ki se je medtem razbohotila, končno zadušila. Pri tem ji je pomagal neizprosni bršljan. Na desni v protiutež klije desetine novih želodov.

Malo višje, nad tremi belimi kamni, razkošno drevo črnega gabra še spi, ko se je za njim že prebudil grm rumenega drena. Z listjem obloženim tlem obvladuje bodeča ruška. Še malo pa se bodo po vrsti prebudili blušč, šparga in ona sama.

Vijolice in teloh niti za trenutek ne pomislijo na svojo osamljenost in majhnost. S polno mero veselja in neutrudno pokukajo iz listja in brez obupovanja in predaha vabijo k pozornosti.  Na novo naseljene narcise tudi dokazujejo, da so bile vredne zaupanja, ki jim je bilo izkazano ob posaditvi. Samo najbolj trdožive rastline preživijo v našem “parku”. In nato mandlji, prve neveste istrskih pobočij.

 

Mlada drevesca: brek, brest in klen pa še rahlo spijo. Vse kliče k delu, delu…