ZMAGO ŠMITEK MED ETNOLOGIJO IN MITOLOGIJO
Prispevek dr. Duše Krnel Umek na simpoziju, posvečenem dr. Zmagu Šmitku, ki ga je izvedla založba Beletrina v Cankarjevem domu v Ljubljani dne 18. 4. 2019.
V prispevku bom govorila o kolegu in prijatelju Zmagu Šmitku. Kot asistenta sva skupaj raziskovala v 70. letih 20. stoletja in utirala pot novemu pogledu na slovensko etnologijo.
Pred nekaj leti sem se po naključju začela zanimati za slovensko bajeslovje, zato sem poiskala tudi knjige, ki jih je napisal Zmago. Takrat si nisem mislila, da bom kdaj govorila o njegovem delu in da bom kdaj v zaprašenem domačem arhivu tam v Istri začela iskati, kdaj sva skupaj raziskovala domorodce na Paškem Kozjaku v ekipi celjskega muzeja. Ko sva hodila od ene do druge samotne kmetije, kjer so nama vedno ponudili kruh in mošt (jabolčni ali hruškov), sva spoznavala težko življenje kmetov na nekdaj velikih kmetijah, kamor so prihajali pred nama samo jehovci ali za davke. Zmago je imel do informatorjev izredno spoštljiv odnos in je znal o stvareh, ki so ga zanimale, zelo dobro postavljati vprašanja. To je bilo v letih 1973 in 1974, že v prejšnjem stoletju in prejšnjem tisočletju, vsaj tako daleč se v Ljubljani zdijo stvari, da se jih nihče več ne spomni.
A drugo naključje, ali pa tudi ne, je bilo, da sva skupaj pisala vprašalnico na temo Prijateljstva, poznanstva in klike leta 1975. To je bilo lepo obdobje v slovenski etnologiji, ko smo na skupnih srečanjih razpravljali o predmetu narodne etnologije v okviru projekta Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja.
Od zanimanja za kulturne sestavine se je področje širilo na način življenja Slovencev 20. stol. Raziskava v Vitanju je tekla vzporedno s tem projektom od februarja 1975 do sredine leta 1979. Oddelek za etnologijo je leta 1978 tudi prijavil projekt Način življenja Slovencev dvajsetega stoletja in v okviru tega je bil podprojekt monografije Vitanja, ki sva ga vodila skupaj.
Raziskava v Vitanju je bila novost v tedanji etnologiji, pa tudi v zgodovini in sociologiji pri nas. Zmago je v uvodu napisal: »Izhodišče raziskave je bilo družbeno razlikovanje, temelječe na ekonomski podlagi ter starostni, poklicni, izobrazbeni, narodnostni, politični in verski pripadnosti. To diferenciacijo smo poskušali prikazati na različnih področjih kulture Vitanja: ob delu, pri združevanju v društva in skupine in pri sproščeni zabavi« (Kruh in politika, str. 1). »Težišče raziskave je bila primerjava družbenoekonomskega sistema v različnih časovnih obdobjih.« (Prav tam, str. 3). Zmago je raziskoval oblike delitve dela v gospodarstvu in »razvojne stopnje te delitve od zadnje četrtine 19. stol. do leta 1975.« Posebej so ga »zanimale splošne delovne življenjske razmere posameznih skupin prebivalstva« (Prav tam, str. 49) od kmetov in delavcev do inteligence in uradništva.
Novost je bila tudi v tem, da so bile v okviru raziskave pripravljene doktorska disertacija, magistrska naloga, več diplomskih in seminarskih nalog in da so bili študenti enakopravni sodelavci v projektu.
Leta 1980 so bili na posvetovanju v Novi Gorici predstavljeni izsledki tudi naših raziskav iz projekta Način življenja Slovencev v 20. stoletju. V uvodnem referatu je bilo nakazano, da raziskave načina življenja, ki so po naši oceni že dale dobre rezultate, ne bodo prioriteta fakultetnih raziskav, ampak bo to Rajonizacija v seriji Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja. Tako se naš projekt o Vitanju, ki je bil viden korak naprej tako v vsebinskem kot metodološkem pogledu, ni nadaljeval. Zmago je imel namen raziskovati vsaj še vrednote in moralne norme.
Leta 1981 sta se razšli tudi najini raziskovalni poti. Zmago je potoval na srednji in daljni vzhod, mene je nesla pot na divji zahod, kakor je tedaj stanju v Istri rekel ugledni profesor.
Zmago je začel raziskovati stike, ki so jih imeli Slovenci z neevropskimi kulturami, kar je bila njegova doktorska disertacija, ki jo je objavil leta 1986 pod naslovom Klic daljnih dežel. Prikazal je motive in vplive, ki so se ohranili in živeli v izročilu o tujih deželah in tujih ljudstvih, ki so prihajali k nam; popotnike, ki so kot diplomati in misijonarji, ali kot trgovci, vojaki in pomorščaki prihajali v stike z drugimi kulturami in o njih poročali. »Najti pravo mero med preveliko željo po posnemanju in prevelikim strahom pred nepoznanim, ohraniti zanimanje za tuje, pa se ogniti zlega, ki prihaja bodisi v gmotnem, družbenem ali duhovnem pogledu, je vprašanje, na katerega je vsaka doba odgovorila po svoje« sem takrat napisala v oceni knjige (Glasnik SED 26/1986, št. 3-4).
Takrat sva že pripravljala objavo knjige s poglavji o etnologiji Vitanja z naslovom Kruh in politika, ki je izšla leta 1987. Največ zaslug, da je knjiga izšla, je imel Zmago, ki je s svojim vztrajnim in potrpežljivim delom s sodelavci pripravljal prispevke za tisk. Knjigo smo predstavili v Vitanju in za naše delo so nam bili Vitanjčani hvaležni, saj so jo dolgo let delili mladoporočencem ob porokah.
Skupaj sva še pripravila prispevek v angleščini Ethnically mixed slovene-german Community – Vitanje 1850-1940, v knjižici Ethnic groups studies, ki jo je uredil akademik Sergij Vilfan, izdala pa SAZU ob 50-letnici delovanja leta 1988. Po letu 1991 pa je itak vse več vredno kar izide v angleščini, kot tisto kar je napisano v slovenščini.
Leta 2016 smo se odločili, da izdamo monografijo Vitanja tudi v elektronski obliki, ker smo bili mnenja, da je še vedno sodobna, ker je odpirala nekatera temelja vprašanja preteklega časa, tudi vprašanje obstoja Slovencev in zavedanja o svoji istovetnosti, v razmerju do drugih in do samih sebe v medvojnih in povojnih časih. Tudi tedaj so nam Vitanjčani, nekateri že potomci naših informatorjev, ki so jim starši pripovedovali o našem delu, pripravili lep kulturni večer. Tudi takrat smo je zbrali avtorji prispevkov in predstavili vsebino knjige.
Zakaj večidel govorim sva ali smo. Zato, ker še danes mislim, da je za delo v skupini potrebno sodelovanje in medsebojno spoštovanje. Samo v izmenjavi pogledov in mnenj, podobnih ali različnih, se pride do dobrega dela in dobrega izdelka.
Po knjigah o mitologiji, ki jih je pisal Zmago, sem segla, ko so me povabili, da leta 2017 predstavim Davorina Trstenjaka kot etnologa na posvetovanju ob njegovi 200 letnici rojstva. Mimogrede naj omenim, da je bil Trstenjak tudi ustanovitelj slovenskega pisateljskega društva in njen prvi predsednik, pa me prav zanima, če kdo v Ljubljani še to ve in ceni.
Posamezne Trstenjakove članke slovenski etnologi in folkloristi seveda poznajo, in poznal jih je tudi Zmago, a kot pred 80 in več leti še sedaj ni nihče podrobneje prikazal njegovega dela. In ker je Trstenjak veliko pisal o mitologiji, je poznal tedanja dela evropskih raziskovalcev, ki so po vzoru jezikoslovcev iskali povezave slovanskega, germanskega, rimskega in grškega bajeslovja z indijskim. V Poetiki in logiki slovenskih mitov Zmago ugotavlja, da so povezave z indijsko slovenske mitologije seveda mogoče, a se je do danes tega ohranilo malo. A pred vdorom Arabcev v Perzijo v 7. stol. je bilo ozemlje od Sredozemlja do Indije kulturno bolj povezano in ni rečeno, da takrat ni bilo teh podobnosti več.
In za konec še moje spoznanje ob preučevanju Trstenjaka, ki v tedanjem času ni zaostajal za tujimi pisci tedanjega časa. A kakšna je razlika med našimi in tujimi strokami. Da drugi znajo ceniti doprinose raziskovalna dela svojih ljudi, Slovenci pa tega ne znajo ali pa nočejo.
Duša Krnel Umek
Opomba: simpozij je prvotno pomenil pitje, popivanje po gostiji z duhovitimi razgovori (Verbinc, Slovar tujk)