Z  R  I  M

Silvan Prodan

Lepa sončna nedelja, tretjega februarja 2019. leta, ob deseti uri in deset minut sem se odpravil iz hiše pokojnih staršev v Kampolinu, danes ulica Istrskega odreda 4, proti Mercatorjevemu hipermarketu na mestu naše nekdanje njive, kjer je oče gojil največ paradižnike in paprike. Od tam mu je bilo blizu do prodaje lucijski Kmetijski zadrugi v nekdanjem skladišču postaje že 1935. leta opustele ozkotirne železniške proge Trst-Poreč.

Pred majhno cerkvico, kjer sem na praznik Svete Lucije trinajstega decembra 1942. leta prenehal ministrirati, sem opazil, da lahko ujamem avtobus za Koper že ob desetih in dvajset minut. Na postajališču je čakala lepa gospa v črnem plašču in črnih čevljih z dolgimi špicami. Po prijaznem pozdravu sem takoj zaznal njeno govorico s poznanimi srbskimi končnicami. Prijetno sem bil presenečen, da je vedela za delovanje prve slovenske Ciril-Metodove šole v Sveti Luciji. Ni pa vedela, da je bilo to med leti 1912 in 1918, ko so jo po prvi svetovni vojni ukinile italijanske oblast. Plavolasa sopotnica je poznala tudi veliko lucijskih družin s priimkom Fonda, še posebej ribogojnico Fonda v Seči. Ni pa vedela, da je ob kanalu Fazan, na mestu avtobusnega postajališča, do 1980. leta stala največja dvonadstropna lucijska stavba, imenovana Hotel Santa Lucia.

V avtobusu sva zasedla sedeža ob hodniku v prvi vrsti za voznikom. Sopotnico je zanimalo, če sem v Sveti Luciji hodil v slovensko osnovno šolo. Pojasnil sem ji, da so italijanske oblasti zgradile novo osnovno šolo v Sveti Luciji že pred mojim rojstnim letom 1933, ki še danes obnovljena stoji. V njej sem dovršil vseh pet razredov italijanske osnovne šole. Povedal sem ji tudi, da smo se po nemški zasedbi šole jeseni 1943. leta vseh pet razredov stiskali v nekdanji Ciril- Metodovi slovenski šoli do osvoboditve. Ni mogla verjeti, da so okoliški kmetje po odhodu Nemcev odnašali velika steklena šolska okna za ureditev toplih gred. Še bolj jo je presenetilo, ko sem ji povedal, da je moj oče sosede opozarjal, da zastonj odnašajo okna, ker jih bodo morali kmalu vrniti na njihovo mesto.

Skozi vetrobransko steklo avtobusa sem ji pokazal na vrhu Kampolina lepo hišo Fondovih z nad imenom Mazucco, kjer je odraslo in uspelo pet sinov: Bepi, Amabile, Antonio, Mario in Angelo. Bepi je bil iskan kot zelo uspešni cepilec trt in vseh vrst sadnega drevja. Amabile in Mario sta vodila kmetiji z zgodnjimi pridelki sadja in zelenjave. Antonio je bil hišnik v dijaškem domu v Portorožu od 1947 do 1952. leta. Angelo je bil od 1945 do prezgodnje smrti 1957. leta vodja odkupne postaje kmetijske zadruge v Sveti Luciji. Znan je njegov očitek bratu Amabilu ob prevzemu paradižnikov, da so le ti predrobni. Brat mu je odgovoril, da so drobni toda bistri. Za pospešitev zorenja paradižnikov so nekateri kmetje povlekli stebla proti površju. Tako so bolj drobni paradižniki prišli prej na trg in dosegli višjo ceno.

Ko je avtobus na Loretu, danes Belvedere, obrnil proti Izoli, sem sopotnici omenil, da sem 1972. leta peljal sobarico Jožico Zrim iz hotela Triglav v Hotel Belvedere kot dodatno pomoč ob namestitvi gostov iz Modene, ki so se za novoletne praznike pripeljali z dvema avtobusoma. Sopotnica mi je takoj »skočila« v besedo in povedala, da je ta ista Jožica Zrim njena tašča, danes že 87-letnica, še vedno lepa gospa s svojim zobovjem. Na žalost pa tako dementna, da so jo morali hospitalizirati v bolnišnici v Idriji.

Sopotnici sem tudi povedal, da sem poznal tudi Jožičinega brata, visokega miličnika Franca Bajca, ki sem ga prvič srečal v Sveti Luciji v družbi z možem Lucijčanke Palmire Jeličič, tudi miličnikom. Povedal sem ji, da sem bil med šolskimi počitnicami pri Palmiri trgovski pomočnik v kmetijski zadrugi. Družina Jeličič je imela lepo enonadstropno hišo ob vzhodni stranici nekdanjega nogometnega igrišča. Hiša še danes stoji ob cesti, ki vodi do Mercatorjevega hipermarketa. Zakonca Jeličič sta imela poleg Palmire še dva otroka. Najstarejšo hčer Ano, mamo mojega sošolca in sonogometaša Armanda  Salvestrinija, in sina Gina, ki je bil najprej šofer komandanta pri partizanih, nato do upokojitve voznik avtobusa pri podjetju Slavnik.

Družini Jeličič smo bili lucijski nogometaši še posebej hvaležni, ker nam je v pritličju nudila brezplačno  posebno sobo za preoblačenje in na dvorišču vodovodno pipo za umivanje.

Družinski poglavar, ki smo mu pravili stari Jeličič, je bil znan pridelovalec zgodnjega sadja in zelenjave. Poznan je bil tudi po tem, da je od zgodnje pomladi do pozne jeseni hodil vedno bos. Zato je imel izredno trdne podplate. Njegov vnuk Armando je povedal, da je nekoč bos stopil na bodečo žico in celo balo žice vlekel za sabo par metrov preden, se je zavedel.

Na naslovni sliki pogled na Ladjedelnico Piran leta 1961.