BESEDA SLOVENSKE ISTRE in čas, ko je bil Arduin srečen

(Zapis o začetku delovanja študijskega krožka Beseda slovenske Istre in njegov pomen za slovensko Istro. Več od delovanju krožka v publikaciji Tretja istrska prebuja in njene senčine. Na naslovni sliki dve mentorici, L. Dobrinja in N. Rojac leta 1998, spodaj predstavitev dela krožka na Dnevih kmetijstva v Kopru l. 2016. Avtorica prispevka: L. Dobrinja)

Arduin Hrvatin je bil eden redkih domačih ustvarjalcev, ki je ostal v Istri in ustvarjal. Doma je bil iz Šmarij in bil eden redkih istrskih pedagogov in slikarjev v času socializma.[1] Človek mnogih talentov in izjemnega ustvarjalnega naboja je nekaj časa kot učitelj služboval po podeželskih šolah, sredi ustvarjalnih let pa pristal v arhivu gradbenega podjetja Stavbenik. Kot je bilo razbrati v pričevanjih v nizu Skrito cvetje rožmarina za Radio Trst A, ga je sistem držal v šahu na različne načine. Predan Istri je izdelal izjemen opus istrskih motivov. S krožkom Beseda slovenske Istre je sodeloval od prvega srečanja z nastopi in tudi z likovno opremo za drugo številko zbornika Brazde s trmuna. Le-ta je bila opremljena z nizom njegovih motivov na temo propadajočih dvorišč. Ob razcvetu Istre je res dosegel trenutke sreče. Kasneje so zunanji pritiski vodili tudi do trenj v naših krožkih in dogajanja ni mogel razumeti. Pokopan je v rojstni vasi, na pogrebu se mu je za prispevek Istri zahvalil prav naš krožek.

 Kmalu po začetku delovanja študijskega krožka Lopar včeraj, danes, jutri in po energiji, ki se je dvigala na celotnem istrskem podeželju[2], je postalo jasno, da naš del Istre potrebuje tudi svoj besedni izraz. Istra je imela pesnika Alojza Kocjančiča, ki ga je komaj odkrivala, Edelman Jurinčič je napisal izjemno knjižico Istrani in zanjo prejel Kocjančičevo nagrado. Dobršen del prvin iz istrske zapuščine pa je v svojih literarnih delih po osebni interpretaciji pregnetel Marjan Tomšič. Tomšičeve objave so se vrstile, mnogi so v njegovih delih odkrivali in prepoznavali Istro, sam je nastopal v imenu slovenske Istre. Mnogi domačini pa se v teh delih nismo prepoznali. Bilo je potrebno nekaj storiti. V resnici je bil tedaj že uveljavljen pesnik Bert Pribac iz Sergašev, ki pa je že desetletja živel in ustvarjal v Avstraliji, in njegovega ustvarjalnega utripa v Istri ni bilo zaznati.[3]

Prelomna točka je bila storjena z ustanovitvijo študijskega krožka Beseda slovenske Istre jeseni leta 1995. Osnovni namen krožka je bil, da o sebi spregovorimo sami, da sebe predstavljamo sami, kdor koli smo, kar koli smo, na kateri koli ravni se nahajamo. Svojo bit smo hoteli izražati sami. Namenoma sem pri spisku povabljenih izpustila dve uveljavljeni osebi, to sta bila Edelman Jurinčič in Marjan Tomšič. Bila sta že javno priznana ustvarjalca, imela sta svoje poti in možnosti objave. Potrebno je bilo odstraniti vse močne luči in dati mehko svetlobo mladim, nežnejšim mladikam. Predvsem pa je bilo potrebno poskrbeti, da pride na plan duša v prvi osebi, da ne pride do samozatajevanja. Odstranitev vsakršnih avtoritet je bila moja prva naloga.

Jeseni leta 1995 sem se napotila k ustvarjalcem, ki sem jih zaznala okoli sebe: Tanji Jakomin Kocjančič iz Trušk, Nataši Jakomin iz Kubeda, Neldi Štok Vojska iz Marezig, Arduinu Hrvatinu iz Šmarij, Rafaelu Vidaliju iz Škofij, ki sta se mu pridružila hči Breda in njen prijatelj Dejan Kocjančič iz Dola, Dominiku Bizjaku iz Trušk in moji sestri Dorici Milosavljevič. Z nami sta sodelovali slovenistka Alferija Bržan in oblikovalka Marta Balaban Koprivc. V prvem študijskem ciklusu smo pripravili prvo številko revije Brazde s trmuna in jo pred nabito polno dvorano predstavili v zadružnem domu v Loparju. Kasneje so se pridružili še: Pina Pištan iz Dragonje, Mirela Bonaca iz Lucije, Danila Tuljak z Doline pri Trstu in Ivan Novak iz Ospa. Predano in dokaj uigrano, ob velikem zanosu smo do leta 2001 pripravili pet številk, nato sem projekt pred odhodom predala tržaški rojakinji in urednici na tržaškem Radiu Trst A, Nadji Rojac. Z Nadjo smo dotlej opravili zajetni opus radijskih oddaj, ki je zaznamoval celotni istrski prostor do Trsta. Sodelavci pa so v krožku dobili vzpodbudo za lastno ustvarjalnost. Samostojne knjige so odtlej izdali naslednji člani: Nelda Štok Vojska, Rafael Vidali, Danila Tuljak, Ivan Novak in Dominik Bizjak. Krožek, ki je pod vodstvom nove mentorice nadaljeval delo pod okriljem istoimenskega kulturnega društva, je bil leta 2012 nagrajen s Kocjančičevo nagrado.[4] Danes pomlajeno jedro krožka sodeluje ponovno s projekti zavoda Vita.

 

OPOMBE:

—————————————————————————————————————————————————–

[1] Prvi val povojnih istrskih izobražencev je bil zaznamovan z izseljevanjem. Feručo Jakomin se je izselil v Trst in umrl v prometni nesreči, učitelj in pesnik Emil Pribac je prav tako umrl zelo mlad v prometni nesreči, Bert Pribac je emigriral v Avstralijo. V anonimnosti je ustvarjal duhovnik Alojz Kocjančič. Na likovnem področju sta prodrla Zvest Apolonio in Jože Pohlen.

[2] Večeri so se začeli odvijati v različnih krajih, lepa jedra so obstajala v Kubedu, Koštaboni, v Šmarjah, pa tudi v Marezigah, Svetem Antonu, Padni. Glasbeniki so opravili pomembno vlogo v tem vrvenju. Emil Zonta je najprej sestavil skupino Pišćaci in sodeloval pri skupini Vruja, kasneje pa je moške zbral v skupino Kantadore. Večina teh zasedb po zasnovi nadaljuje delo nekdanje multikulturne skupine Istranova, le da je sčasoma ‘slovenski’ del dobil večjo težo. Na glasbenem področju sta delovali tudi Rožana Špeh in Rožana Koštjal, rojevati pa so se začele nove skupine.

[3] Njegov ustvarjalni impulz je v naš prostor preskočil malo za tem, po ustanovitvi lista Istrske teme, v katerem je sodeloval njegov prijatelj Silvan Prodan. Na Pribca smo opozorili z objavo odlomkov iz njegovih del, že prej pa smo posredovali pri Radiu Trst A, kjer se je predstavil v živem telefonskem razgovoru iz Avstralije. Po svoji vrnitvi se je Bert Pribac po letu 2000 priključil novi multikulturni sceni Kopra, eno izmed knjig mu je omogočilo društvo Capris iz Kopra. Za ustvarjalnost je dobil tudi javno družbeno priznanje.

[4] Kocjančičeva nagrada, izvorno nagrada za izvirne prispevke slovenski Istri v duhu Alojza Kocjančiča, je kmalu spremenila značaj in se prelevila v nagrado za bogatenje Istre. Odstranjen ji je bil slovenski narodni predznak. Kulturno društvo Beseda Slovenske Istre je bilo zadnji nagrajenec, za tem do podelitev ni več prišlo. Tudi sam krožek po podelitvi ni prenesel pritiska. Zaradi vpliva na nekatere člane je prišlo do notranjih trenj, zaradi zdravstvenih težav se je morala mentorica umakniti. Nekateri člani so se pridružili drugim pobudam, v sodelovanju s prvotno mentorico pa se je oblikovalo novo jedro.