ČETRTIČ V VARŠAVI

Silvan Prodan

 V atriju Geografskega inštituta v Varšavi dne 8. aprila 2019.

Med žaganjem stare suhe češnje v Kortah 2016. leta, me je vnuk Rok vprašal, če bi lahko spremljal njega ter bratranca Gregorja in Jakoba na Poljsko. Počaščen nad vabilom sem takoj pristal, še posebno ker sem tam zadnjič bil 2001. leta. Rok je še dodal, da se bo z bratrancema dogovoril o najprimernejšem času odhoda.

Meseci so minevali. Vnuk Gregor je dobil službo v Vilnjusu v Litvi, kamor je potoval skozi Varšavo. Vmes je skočil tudi do Poznanja. Roka je razveselilo rojstvo hčerke Glorije. Tako je ostal pripravljen potovati na Poljsko edino Jakob. Posredoval sem mu naslov hostla v Krakovu. Predlagal je, da bo raje poiskal prenočišče blizu železniških postaj v Krakovu in Varšavi.

Odhod sva določila v sredo, tretjega aprila, povratek pa v ponedeljek osmega aprila 2019. leta. Jakob je naročil letalske vozovnice preko interneta, dan pred poletom pa po isti poti izvedel tudi prijavo za let.

Avtomobil sva pustila v varovanem parkirišču letališča Treviso pred Benetkami. Po poldrugi uri leta sva prispela na letališče, oddaljeno uro avtobusne vožnje od središča mesta Krakov. Že na avtobusnem postajališču na letališču naju je nagovorila zgovorna gospa iz Verone in takoj v italijanščini poudarila, da je čistokrvna Nemka. Ko je vprašala za pot do prenočišča v mestu, sem samodejno potegnil iz torbe načrt mesta. Jakob me je prosil naj mu dovolim, da bo on poiskal naslov gospejinega hotela.

Samo par krat je s kazalcem potegnil po mobitelu in gospe pokazal, kje se nahaja njeno prenočišče. Skupina njenih sodržavljanov se je muzaje držala ob strani in pustila nama, da sva poslušala vse mogoče zgodbe, ki so se jih sami do vrha nasitili že v letalu.

Po dobrem zajtrku, v četrtek četrtega aprila, sva z Jakobom najprej obiskala baziliko na Glavnem trgu, v kateri je maševal nekdanji kardinal Karol Vojtila. Po sprehodu skozi nekdanjo slikovito tržnico sukna, ki se imenuje še danes Sukjenice, sva se povzpela na grič Vavel v tamkajšnji mogočni Kraljevi grad. Vstopnica nama je omogočila, da vsa si ogledala vseh pet enako zanimivih muzejskih sklopov. Najbolj sta nama ostala v spominu grobova maršala Piljsudskega, prvega predsednika ponovno združene Poljske republike po prvi svetovni vojni, ter seveda grob predsednika Kačinskega in njegove soproge, ki sta umrla v letalski nesreči pred obiskom Katinskega gozda, kjer so Rusi usmrtili več tisoč zajetih častnikov poljske vojske.

Po kosilu sva se odpeljala do rudnika kamene soli Vielička, kjer je naju najbolj prevzela prava bazilika, sto metrov pod površjem, s kipom poljskega papeža Janeza Pavla drugega iz kamene soli.

Drugi dan bivanja v Krakovu sva izkoristila za izlet z vlakom do muzeja zloglasnega nacističnega taborišča Auchswitz. V soboto, šestega aprila, sva sklenila, da ne bova potovala naravnost v prestolnico Varšavo, temveč bova izstopila na postaji Czenstochowa-Stradun, približno sredi poti, in obiskala svetišče na Jasni gori, kamor je že 1382. leta princ Vladislav prinesel iz Rusije sliko vsemogočne Madone z detetom v naročju.

Svetišče je poljsko romarsko mesto, podobno kot Lourde v Franciji, Fatima na Portugalskem in Sveti Jakob v Španiji. Temu primerno sva naletela na množico obiskovalcev vseh starosti. V kapelici, kjer na oltarju visi slika vsemogočne Marije, naju je prevzela stena s številnimi obešenimi berglami vseh obdobij in oblik ozdravljenih prizadetih romarjev.

Po kosilu sva nadaljevala pot v Varšavo, kamor sva prispela v večernih urah in se napotila v hostel Zveze vojnih invalidov v Kopernikovi ulici blizu Poljakom nepriljubljene Palače kulture in znanosti, ki so jo Rusi dogradili 1955. leta kot poklon prijateljski Poljski. Kljub vsestranski uporabnosti, več let je v njej zasedal tudi Poljski sejem (parlament), jo Poljaki smatrajo za tujek v svojem mestu.

Praznično nedeljo, sedmega aprila, sva z Jakobom izkoristila za ogled bazilike Svetega križa, kjer v alkoholu hranijo Chopenovo srce. Nato sva nadaljevala pot do Starega mesta in rojstne hiše dvakratne nobelovke Marije Curie-Sklodowske.

Ob enajsti uri sva vstopila v Kraljevi dvorec, katerega so Nemci 1939. leta najprej posuli z zažigalnimi bombami, nato 1944. leta, po zadušeni varšavski vstaji, dokončno minirali. Šele 1971. leta so sklenili grad obnoviti v prvotnem obsegu in obliki pod geslom »Cali narod buduje svojo stolico« (Ves narod gradi svojo prestolnico). Ob mojem drugem obisku, 1973. leta, je Urbanistični inštitut Varšave še zasedal zasilno urejeni zahodni pritlični del gradu. Na trgu Svetega križa pa je stal stekleni zbiralnik napolnjen z bankovci, ki so jih prispevali meščani za obnovo gradu.

Po kosilu sva se povzpela na razgledno ploščad Palače kulture in znanosti. Nato sva se sprehodila po Maršalkovski ulici do Varšavskega Versaillesa, pravilno do Kraljevskih kopeli Lazienky.

Delovni dopoldan, v ponedeljek osmega aprila, sva izkoristila za obisk varšavske univerze, še posebno Geografskega inštituta, kjer sem 1957. leta prebil cela dva meseca. Na mojo veliko žalost nisem našel nobenega od takratnih kolegov: Toma Tomkiewicza, Adama Sidorja, Maksimiljana Skotnickega, Janusza Wolanieckega in drugih. Prijazna tajnica inštituta me je napotila do hodnika, kjer visijo portreti vseh dekanov inštituta.

Mojo pozornost sta najbolj pritegnila profesor Leszczinski, dekan med leti 1957 in 1959, ter profesor Jerzy Kondratski, dekan med leti 1959 in 1961.

Profesor Jerzy Kondratski je vodil ekskurzijo varšavskega inštituta po Jugoslaviji junija 1957. leta. Počaščen sem bil, da sem skupno s pokojnim kolegom Jelić Djokom spremljal poljske goste na potovanju po vseh republikah tedanje SFRJ.

Profesor Kondratski je bil leto dni mlajši (1908-1998) od profesorja Svetozarja Ilešiča (1907-1985), mentorja moje diplomske naloge. Kondratski se je ukvarjal večinoma s fizično geografijo, medtem ko je bil Ilešič vsestranski, še posebno svetovno znan po svoji knjigi Sistemi poljske razdelitve v Sloveniji.