MA JE BLA MIKINA

Elida Dobrinja Bussolin

To je moja prva hudomušna anekdota, na katero me je spomnil Viktor s svojo anekdoto a jajcih. Moja je resnična.

Kuo sen bla mikina, sem nekaj časa bivala pr mojeh nonćjeh u Loparje. Sen bla mikina, sen teba imela aneh šest liet. Jae pršu anbot k nan na obisk bratranec ut mojae nonae. Jaz sen lih stala in pršla u ćjuhno, u hišo po našae. Pa mi moš da ano čokoladco, mikino, mikino. Kot da bi vam rekla eno tašneh, kur je blo »životinjsko carstvo« ali nekaj takega. To ni niti ena spodobna čokolada od sto gramov, mi je takoj padlo v glavo.

Jaz sem bila zelo lepo vzgojen otrok, a tako malemu darilu se sama po sebi nisem mogla zahvaliti. In mož se je še povrh še samovšečno nasmehljal, kot češ, kaj je on prinesel. Kako je utrpravel otroka sis to mikino čokoladco in kako je poceni prišel skozi. Jaz pa tiho in gledam to mikino čokoladco in mi ne gre dol in mi ne gre dol.

Pa mi nona reče: “Kaku se reče?”, namigujoč na to, da bi morala reči hvala. Jaz pa se ne dam: “Ja, ma jea bla mikina!” se postavim in izustim eno, prav tako vzgojno. Za noninega strnića namreč. Naj vsi vidijo, da otroka ne moreš prenest naokrog s tako malo čokoladco. Ali naj bo poštena čokolada, ali naj se ne dela finto, da se je otroku nekaj prineslo. Jae ta votrok pošteno povedal.