NANI MARKI in istrsko pripovedništvo

Nani Marki z Luparja je bil ljudski pripovedovalec. Pripovedoval je tudi stare pesmi, med njimi o Turkih, kakšno si je tudi izmislil. “Je govoril tudi nemško (on in Nani Duvi). Bil je dve leti stražar pri Francu Jožefu in je znal nemško ko Očenaš. Znal je peti tudi nemško pesem o kraljici, s časa, ko je bil stražar pri kraljici Elizabeti. Bil je tudi v Galiciji.” mi je povedala njegova hči Marija Kavrečič. Bil je pripovedovalec zgodb o Strahu in Vorku in znal delati štrigarije  (se je znal obvarovati pred urokom). Marija Kavrečič, stanujoča pri Svetem Antonu, mi je leta 1996 po spominu povedala naslednje pesmi, zgodbe in pričevanja, ki ji jih je povedal njen oče Nani.

Stoji, stoji tam beli grad,

za gradom teče rdeča kri,

za gradom teče rdeča kri,

da bi gnala mlinske kamne tri.

 Cesarske puške pokajo,

se turške gospe jočejo,

se turške gospe jočejo,

cesarske bombe mečejo,

se Turki z grada vlečejo.

 Lavdon, Lavdon mu tak govori,

ošabni Turk se mu smeji,

krvavi meč v rokah drži.

On če imeti beli grad

 in turško vojsko pokončat.

Marija je rekla, da je njen oče sestavil tudi kakšno pesmico. Povedala nam je eno, ki jo je prevedel tudi v italijanščino (povedala nam jo je v obeh jezikih, vendar je potrebno preveriti, če pesmica ni že obstajala v italijanščini in jo je on le prevedel. – op. L. Dobrinja).  Tu je pesmica, ki jo je Mariji recitiral njen oče.

Pozimi je mraz,

listje, cvetlice, travca pogini,

voda zmrzuje,

hribi in doline so sis snegom pokriti. 

Dragi otroci,

a vendar vaš nebeški oče

je preskrbil za zimski kruh

siz jesenskimi pridelki.

Zelo pogosto so si ljudje ob ognjišču pripovedovali, kaj se jim je zgodilo, ko so se vračali domov ponoči. V pripovedih so nastopale banke, strahovi in vorkoti. Ena je tale. Marija je pripovedovala v 3. osebi.

Je šu von (Nani Marki) damu ut Svetiga Antuona. Suo plesale taen. Von eno voća ut Alme, Bepi Duvi, so šle damu čes malen u Rukave. Je biu tan en voslić, ki se je pasu.

Je reku Bepi: »Da bemu mi šle na voslića!«

Eno polje je ta voslić začeu ras. En ko so (zrasle) gor, se primejo za en verh.

»Bepi, jas se primen za verh, ku ne, buomo zrasle du ublaku.«

Eno su opale dol. Suo peršle damu use prestrašene.

V naslednji zgodbi nastopa tudi petelin, kar je bila bolj redkost. Marija je pri pričevanju v zvezi s to pripovedjo omenjala tudi svojega nuonića, Matijo Čopinčćja. Dele v oklepaju dodala L. Dobrinja na osnovi pripovedovanja, ki ga je slišala od deklice, ki je živela v hiši Par cuonfu, blizu hiše od Čopinćja.

So ble zgudnje čeriešnje put cerkvijo. Fante so šle na čerešnjo. Pride banka z groba (en se vali dol put cimeterjen du čeriešenj) en poskakajo use s čeriešnje (en ujdejo dol) h Mutiću. Banka (za njime) du vrat. U eni ure pu punući ni blo (vaeć) neč. So šle h kapele.

So se polegle h kapele. Je pršo en petelin in je ta petelin rasu, rasu. Use so zbežale. Nani Marki je vostau. Se je mislu: »Da ben jas šu na petelina!«

Petelin je zrasu du pergole. Ku je pršo čes pergolo, je kričau mater, da mu pride vodpret vokno. Da ga je prpeljau orko. Orko, da ki je rasu. Mati mu je odprtla. Orko je ratau nast petelin.

Naslednje pričevanje se nanaša na uroke in zaščito pred njimi. Marija pripoveduje v 1. osebi takole: »Jas eno muj voće smo šle pubiraet drva par kapelce dol u bošk. Srećamo Županko Ančko. Očeta je začela bolet glava. ‘Ka’ me ni uručla glavo?!’« Ji je pukazau, kaku se nardi za urućke:

Daš ‘nu malo vode u ćikaro, puluvico vode, vuoglje use ut eniga drva,

ga pukrižaš tri buote enu rečeš:

»Z neč se pršlo, u neč hode!«

Rečeš: »Muoš me je uruoču.«

Polje rečeš: »Žeana me je uruočla.«

Muoleš eno se prekrižeš.

Prekrižeš ćikaro eno hiteš nutre vuoglje. Vuoglje ut istega drva.

Tri buote rečeš: »Z neč si pršlo, u neč hode!«

Ku ustane vuoglje na plav, nisi uruočen, ku grejo na dnuo, si uruočen.

Ku nisi, hitiš na vieter, se prekrižeš, hitiš na vieter eno rečeš: » … »

Ut Županke je šluo vuoglje na dnuo. Ga je glava prenehala bolet.

Vuoglje hiteš polje taen, kamar ne huodijo utroce.

Z Marijo Kavrečič sem se na njenem domu pri Svetem Antonu pogovarjala (in zapiske naredila) L. Dobrinja. To je bilo dne 8. 2. 1996. V vaški kroniki obstajajo še drugi zapisi, ki opisujejo ta zanimivi ljudski  lik.