Naša beseda

Silvan Prodan

Počaščen in v zadregi obenem sem sprejel vabilo mentorice študijskega krožka Beseda slovenske Istre, Nadje Rojac, da napišem nekaj uvodnih besed k 14. številki zbornika Brazde s trmuna. Počaščen zato, ker cenim od prvega do zadnjega člana in sodelavca krožka. Počaščen tudi zato, ker sem bil povabljen že nekaj mesecev pred izidom 1. številke glasila leta 1996 od pobudnice in prve mentorice študijskega krožka Lede Dobrinja, da sodelujem pri nastanku in sodelovanju pri izdajanju tromesečnika Istrske teme, ki je bi dopolnilo oziroma neke vrste priloga Brazdam s trmuna.

Spominjam se svojega prvega srečanja z njo. Bilo je med mojim zadnjim delovnim dopustom pred upokojitvijo. Sredi julija leta 1996 me je prijatelj Milan Gregorič povabil na sestanek v uredništvo tednika Glas. V pisarni urednika, izdajatelja in glavnega pisca glasila, Janka Tedeška, je za računalnikom delal sošolec iz gimnazijskih let, Zdravko Vatovec. Nasproti Tedeška je sedela lepa in na pogled zadržana gospa. Takoj ob predstavitvi in stisku roke sem začutil potrebo bolje spoznati Ledo Dobrinja, katere prekipevajoča energija je sogovornika v hipu prepričala, da je pozorno sledim njenim zamislim in bil pripravljen zastaviti vse svoje sposobnosti za uresničitev njenih smelih zamisli. Po sestanku sva se z Ledo zadržala še dobro uro v bližnji kavarnici, kjer mi je obrazložila načrt o izdajanju glasila Istrske teme in me povabila v uredniški odbor. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi povabilo odklonil. Rekel pa sem ji, da bom rad pomagal pri iskanju podpornikov, da pa sem antitalent za pisanje.

»Kako antitalent?« je povzdignila glas Leda. »Kako pa si diplomiral in spisal diplomsko nalogo, za katero si prejel celo Prešernovo nalogo?«

»To je nekaj čisto drugega,« sem se branil.

»Nič ni drugega,« je nadaljevala Leda. »Za začetek bomo ponatisnili del tvoje seminarske naloge o Piranu,« je odločno zaključila pogovor.

Tako se je začelo najino sodelovanje in moje zapisovanje preteklih dogodkov. Najprej o srečanju dijakov koprske, pazinske in rovinjske gimnazije, nato o 1. maju v Trstu leta 1947. Potem je sledil daljši opis izselitve mojih stricev v Argentino, ki je bil objavljen v dveh nadaljevanjih.

Zelo rad sem se udeleževal sej uredniškega odbora v Ledini hiši od Ćiuda v Loparju. V tem času sem podrobneje spoznal tudi Ledino vzporedno ali bolje rečeno glavno dejavnost. To je bilo mentorstvo študijskega krožka Beseda slovenske Istre in vsakoletno izdajanje bogatega glasila Brazde s trmuna. Tudi dejavne člane krožka, ki jih je Leda znala pritegniti, sem spoznal: od kmetovalcev, delavcev, učiteljev, profesorjev, akademskih slikarjev, znanstvenikov in raziskovalcev do diplomiranih teologov in mašnikov. Zato me je toliko bolj počastil Ledin predlog, da za 5. številko Brazd napišem zgodbo o uspehu Bertožana Ida Kocjančiča med njegovim desetletnim delovanjem v Avstraliji in po povratku v domovino.

Takšni so bili začetki, od takrat pa redno sodelujem s študijskim krožkom tudi potem, ko je mentorstvo prevzela Nadja Rojac, domačinka iz Gažona, ki ravno tako uspešno nadaljuje z oblikovanjem in izdajanjem zbornika Brazde s trmuna. Vsa ta leta sledim predstavitvam Brazd, katere vselej popestrijo recitacije, pričevanja in odrske igre njihovih piscev in sodelavcev. Še posebej mi je ostala v spominu predstavitev 5. številke v knjigarni Libris, ki jo je popestril Radoslav Kostantin s svojo slikovito narečno pripovedjo Bušca moja malvašija.

Ob izidu vsake številke Brazd ne pozabim enega izvoda poslati svojemu bratrancu v Santiago de Chile, ki v hrvaškem kulturnem centru revijo posreduje v branje ostalim istrskim izseljencem, katerim besede domačih avtorjev prispevajo k blažitvi njihovega stalno prisotnega domotožja. In ne morem mimo ugotovitve, da predstavljajo Brazde s trmuna meni, mojim razseljenim sorodnikom in številnim tu živečim Istranom trdno oporo za ohranjanje lastne identitete, kakor tudi možnost za izražanje svojih raziskav, doživetij in čustev v pisni obliki. Zato so vsi napori za njihovo oblikovanje in tiskanje večkratno poplačani.

Silvan Prodan (napisano ob izidu 14. številke zbornika Brazde s trmuna, 2010).

Na sliki eno od srečanj študijskega krožka Istrske teme okoli leta 1999 v Kortah. Silvan Prodan na 1. sliki drugi z leve in na 2. sliki prvi z desne.

Na naslovni sliki eno prvih srečanj krožka Slovenci v Istri, v nadaljevanju Istrske teme, v Hiši od Ćiuda leta 1997.

(Fotografije iz arhiva zavoda Vita.)

O avtorju:

Silvan Prodan, geograf, urbanist in pisatelj. V ŠK Slovenci v Istri oz. Istrske teme je aktivni član od 1997/98. V času izhajanja lista Istrske teme je bil član uredniškega odbora. V listu je začel objavljati prispevke in odtlej izdal 8 samostojnih knjižnih izdaj. Je tudi predsednik kulturnega kluba Istra. Pri svojih 84 letih zgledno skrbi tudi za vinograd, ki ga je podedoval.