.O..S.TIIARE.I. – venetski napisi in njihove razlage

Leda Dobrinja – prispevek iz zbornika Slovensko staroselstvo in Istri II., 2017. Fotografije vedrice iz Kostne jame pri Škocjanu na Krasu so bile v zborniku objavljene z izrecnim dovoljenjem Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost (Museo civico di storia ed arte) iz Trsta, zato kakršnokoli kopiranje (in nadaljnja objava) teh fotografij nista dovoljena.

V zadnjem času se je v Sloveniji razplamtelo zanimanje za staroselske najdbe in medtem ko jih uradna znanost zavrača kot sad tujih vplivov, so nekatere vsebine skoraj ‘ponarodele’. Med temi je tudi venetski napis, iz katerega se je razvil pozdrav ‘Osti jarej!’ v smislu ‘Ostani čil, zdrav, mlad!’ Tolmačenje in pomen napisa je utemeljil Matej Bor. Toda ali je tolmačenje dokončno, ali imamo še druge podatke, s katerimi je potrebno najdbo uskladiti? Sledilo je raziskovanje.

V 1. številki zbornika smo posredovali nekaj podatkov iz letaka ‘Vitrina meseca’ Pokrajinskega muzeja v Kopru. Glede na razširjenost uporabe napisa smo nadaljnje podatke in fotografije pričakovali iz zasebnih arhivov. Ker nismo bili uspešni, smo na namig sodelavca odprli spletno stran Parka Škocjanskih jam[1]. Tam na delu o arheologiji najdemo zanimive splošne podatke in grafični prispevek z napisom, iz česar sklepamo, da je bila vedrica uporabljena v obredne, morda pogrebne, namene:

»Med najpomembnejša najdišča spadajo Mušja jama, grobišče pod Brežcem, Okostna jama, gradišče Škocjan, Tominčeva jama. Obdobje zadnjega tisočletja pred našim štetjem je čas, ki je v Škocjanu zaznamovan z izjemnimi arheološkimi ostalinami, ki jim v širšem prostoru težko najdemo primerjavo. Predvsem jih lahko povežemo s kultno sfero, ki je bila najverjetneje osnovno gibalo prosperitete prebivalstva na tem prostoru. Med najpomembnejša najdišča na tem prostoru spadajo Tominčeva jama, Mušja jama, grobišče pod Brežcem in Okostna jama.

… Druga sočasna najdba izjemnega pomena izhaja iz Okostne jame. Na zgornjem robu bronaste situle iz enega od tamkajšnjih grobov je z zgodnjevenetskimi črkami vrezan napis .o..s.tiiare.i., ki predstavlja najstarejšo napisno najdbo v Sloveniji. Ta najdba navezuje Škocjan v 4. st. pr.n.št. na venetski prostor severovzhodne Italije, hkrati pa nakazuje zgodnje poznavanje pisave, ki je bilo v tem času vezano pretežno na kultno sfero.«

    

Slika zgoraj: Nad Mušjo jamo je v navedenem časovnem razponu obstajalo svetišče nadregionalnega pomena, katerega doseg je zaobjemal pokrajine od Panonske nižine do osrednje Italije in Grčije.

Vodstvu Parka je bilo namenjeno pismo s poizvedovanjem, če morda hranijo kopijo najdbe, fotografijo vedrice ali kake druge podatke. Vedeli smo sicer, da se vedrica hrani v nekem  muzeju v Trstu. Prijazno nam je odgovoril g. Borut Peric z navedbo, da v parku ne posedujejo kopije vedrice; v arheološki zbirki sta vedrica, predvsem pa napis na njenem ustju, zgolj omenjena. V njihovem arhivu pa hranijo fotografiji izvirnika iz tržaškega Civico Museo di Storia ed Arte, ki nam ju skupaj z grafično podobo napisa posredujejo.  

 

Med tem časom smo tudi sami prečesali tržaške muzeje in v oddelku za stare pisave pri Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost (Museo civico di storia ed arte) našli lepo fotografijo vedrice z napisom s podatki o najdbi in dosedanjem tolmačenju venetskega zapisa. Predstavljen je kot napis, posvečen Ostiarei, ki ga spremljajo naslednji podatki:

Napis na vedrici, najdeni v Kostni jami pri Škocjanu na Krasu 1919-1911. Izdelana je iz bronaste plošče in ima polkrožni držaj, katerega konca sta privihnjena v obliki ‘gosjega vratu’ in pritrjena z delcema v obliki križa. Umeščajo jo v čas ob koncu 5.-4. stoletja pred n. št. Napis Ostiarei v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost (Museo civico di storia ed arte) v Trstu, kjer je vedrica shranjena, je tolmačen kot (nagrobno) besedilo, posvečeno umrli moški osebi z imenom “Ostiaris”. “Gre za epitaf moške osebe, označene samo z osebnim imenom; ime, ki iz vrste poimenovanj (filone onomastico), ki je še posebej pogosto v venetskem svetu.”[2]

Italijanski raziskovalci napis preberejo torej kot lastno ime. In tako kot so napitnice pogoste v razlagah slovenskih raziskovalcev, tako se lastna imena na posvetilnih napisih ponavljajo pri Italijanih. Lahko predpostavimo, da so se napisi nanašali na pomembne prelomnice, da gre za duhovna ali kulturna sporočila, ki so jih želeli ohraniti za naslednike ali s katerimi so želeli pospremiti človeka. Ob pogrebnem obredu je to ‘oprema’ duše umrlega, lahko pa gre tudi priporočilo gospodarju ‘drugega sveta’, da z milostjo in dobroto sprejme pokojnikovo dušo. Zdi se popolnoma umestno, da razlagama:

– razlagi, zoženi na osebno ime človeka v zemskem bivanju in

napitnici ob veselem dogodku (pri pogrebnem je ta razlaga manj verjetna), dodamo

– obredno posvetilo, votivni dar z napisom.

Votivni dar, votivni zapis pri zaobljubi ima enako težo, kot jo ima priprošnja in izraz pripadnosti, zahvale. Hitro nam v ušesih zazvenijo besede duhovnika ob pogrebnem obredu: Vzemi Bog, kar je božjega in zemlja, kar je zemeljskega! Ali Sprejmi… našega pokojnika,… daj mu večni mir,… naj počiva v miru!

A vrnimo se k staremu jeziku. V ljudskem jeziku je ohranjenih veliko takih splošnih priporočil: Buh nas ubrante!, Buh ti ne uzame za grieh!, Buh te razsvetle! Veliko je takih, ko se nekoga pošilja: Hode h sveteme Lije; Hode s Vragon!, pa tudi Hode h Striele! in Hode h Oštje! In prav tu imamo stično točko z napisom. V prispevku Istra, zemlja boginja Este obstaja vrsta podatkov, ki predpostavlja obstoj istrskega ženskega božanstva Este, Estere ali Istre, ki je igrala vlogo božje Matere zemlje. V ljudskem govoru ohranila kot Oštja.[3] Rek Hode h Oštje! je danes spremljava nestrinjanja, blagega odklona ali jeznega odklona. Če pa bi želeli Gospodarju ali Gospodarici, ki te bo sprejela v svojo Hišo, prinesti dar, kaj bi ji napisal? Gospodarici (v dar, čast). In če je ta gospodarica, vladarica zares Ostia ali Ostia re-ja? Bi na svoj dar, s katerim se pokažeš na pragu ‘kraljestva’ napisal Ostii areji?

 … BELLENEI

 Pred podobnim vprašanjem stojimo, ko gledamo napis, ki ga je Mater Bor prečrkoval kot  TIVALEIBELLENEI. O napisu je Jožko Šavli napisal naslednji prispevek.[4]

 »Zgoraj poustvarjeni venetski napis (Pa 25) izvira iz Padove in se z desne proti levi bere TIVALEIBELLENEI. Učenjaki ga razlagajo kot nagrobni napis, vendar ga niso uspeli točno razvozlati. Znani venetolog A. L. Prosdocimi iz Benečije (Italija) ga neprepričljivo razlaga, da pomeni “il nome di uno straniero”, torej ime tujca (glej I Veneti antichi, Padova ,1988, 291. s.). Slovenski venetolog Matej Bor pa razlaga napis s pomočjo slovenščine kot Ti valej be llenej, pri čemer Ti pomeni Ti; valej danes pomeni veljak; be (aorist) – je bil; in llenej – blag. Torej Ti, veljak, si bil blag.

Vendar menim, da se je Matej Bor v tem primeru zmotil. Res je, da se mnogi venetski napisi lahko razložijo s pomočjo slovenščine (in drugih slovanskih besed), ki je naslednica starodavne venetščine. Vendar v zadevnem napisu očitno izstopa beseda Bellenei, ki spominja na boga Belina (Belena). Menim, da bi se napis tako dosti bolje razložil in sicer, kot sledi: ti (ti), valej (danes veljaj, velelnik v smislu si vreden, usojeno ti je), Bellenej (dajalnik v pomenu Belenu, torej Belinu). Torej je nekdo želel preminulemu, Ti pripadaj Belinu. – Še danes se v vipavskem narečju uporablja končnica –ej za dajalnik v ednini, zlasti v ženski in brezosebni samostalniški sklanjatvi. Poleg tega menim, da je v zgornjem napisu “bog” mišljen v precej širšem pomenu, torej kot božanstvo. In tudi če gre za ime boga Velesa (vzhodni slovanski panteon), ki se dobi z mehčanjem (b > v), ali ne gre tudi v tem primeru verjetno za boga, ki je enak Belenu, Belinu (Veles – Beles oziroma Belec, torej beli)? – (glej sestavek God Belin in pismo Echo I, s 7. avgusta 2004, “In consideration of…”)«

Sledeč logiki ob napisu Ostiarei in predpostavki, da so ob moških božanstvih stala ženska božanstva, ob Belem bogu, Belinu – Bela gospa, Belinja,[5] na kar nas spominjajo krajevna imena kot so Belinje v bližini Ogleja, je smiselno gornji napis motriti tudi v tej luči.

V igro bi veljalo vključiti simbol kroga s piko v sredini v smislu biti ali bitja, ki ga simbol morebiti predstavlja, na začetku napisa. Je to res simbol za ‘Ra-ja’, sončno ali vrhovno božanstvo? Lahko prve znake povežemo s kakim imenom? Smo na območju najdb kulture Este in morda božanstva Ostie, Este-re. Nato pa cel napis opazovati v inačicah Belina in Belinje ter možnostih, ki jih predstavlja osrednji sklop znakov, v gornjem spisu prečrkovanih kot ‘VALEI’. V sklopu najdemo izraz za izražanje enake vrednosti, ALI.

———————————————————————————————————————————————————

[1] www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/zavarovano-obmocje/arheologija, ogled 15. 12. 2016.

[2]http://www.museostoriaeartetrieste.it/civico-museo-di-storia-ed-arte/?portfolio=sala-della-scrittura nellantichita, ogled 1. 1. 2017.

[3] O tem je bilo več napisanega v prispevku , v 1. številki zbornika.

[4] Prispevek je v angleškem jeziku objavljen na spletni strani http://www.carantha.com/default.htm.  kot del daljšega teksta o bogu Belinu God Belin izpod peresa dr. Jožka Šavlija, ki ga je kimavca 2016 poslovenil Mitja Fajdiga)

[5] Glej prispevek o Enost s celim stvarstvom in Velike Vodne Matere v pričujočem zborniku.