PESMI

Cvetka Kocjančič je raziskovalka in literarna ustvarjalka, ki živi v Kanadi. Z njo smo se srečali v lanskem letu v Portorožu. Lani smo predstavili njeno knjigo, pred kratkim pa nam je odkrila tudi svoje pesmi. Spodaj je nekaj izmed njih. Na naslovni in spodnji sliki srečanje Cvetke in Lojzeta Kocjančič z Dušo, Lujem in Ledo poleti 2018.

 

 

NAJDRAŽJI ZAKLAD

Kot jata lačnih in zbeganih  ptic

sinovi tvoji smo se razbežali v svet,

s polj tvojih, mati domovina,

pobrali smo najlepši cvet.

 

Sejali bomo v tuje brazde

ljubezen tvojo in tvojo bolest,

skrbno na tujih tleh bomo gojili

slovensko narodno zavest.

 

Zaklade tvojih čudežnih besed

delili bomo vsem ljudem sveta,

vem, vzklilo seme bo,

kjer govori pošteni glas srca.

 

Na te ne bomo nikdar pozabili,

ki z zgledom si kazala svetu pot,

med velesile vzhoda in zahoda

si izklesala trdno, varno pot.

 

Ko v svetu rušijo se stari ideali,

prihodnost temna je kot črn prepad,

ponosna tvoja zgodovina

nam bo ljubezni, potrpljenja, upanja zaklad.

 

SPOMINI

V samoti prazne hiše

mi zažive spomini,

predam se bolečini,

ki čas je ne izbriše.

 

V samoti prazne hiše

mi zažive spomini,

lepote domovine,

pero jih ne opiše.

 

POŽAR

“Gori! Gori!”

sosed pred hišo

zakriči.

Slamnata streha

se kot bakla

razplamti,

še sreča,

da vsa družina

pred požarom

zbeži.

 

DRAŽBA

Prišli so

v ranem jutru

kot valpeti, biriči:

bogati so kričali,

za ceno barantali,

otroci smo se skrili

in z materjo jokali,

ko so prodali

hišo.

 

NAŠ SVET

V tuji hiši živimo,

ki je bila nekoč naša –

grenka je ta čaša,

a pijemo in upamo,

da novi čas

pravico prinaša.

Če nas kdo vpraša:

Ves svet je naš,

mu odgovorimo.

 

SLOVO

Neko pomlad

brez slovesa

odšel je prvi sin

v svet;

za njim še drugi,

tretji, četrti in peti

in kup deklet,

s seboj na pot so si vzeli

zaklad le

slovenskih  besed.

 

PLES Z BESEDO

Beseda me je

mimogrede

neopazno

nagovorila,

zasnubila,

osvojila,

zasvojila.

Brez pogodbe,

brez rituala,

nekje v podzavesti

se je svatba stkala.

Brezzvočna

glasba je igrala,

ko je Beseda

z mano zaplesala

ta večni ples:

dva koraka naprej,

en korak nazaj.

 

Kako dolgo

že plešem,

ne vem.

Začetka

ne poznam;

pravijo,

da je bil tam,

ko sta Adam in Eva

v sožitju z naravo

živela,

ko še nista

hrepenenja

po višji

modrosti

imela.

Vem le,

kako je sedaj,

ko me vse sili,

naj se sučem

samo naprej,

naj se ne

oziram

nazaj.

 

So tudi taki,

ki drobencljajo

korak naprej

in korak nazaj

in se ne vprašajo

zakaj

se v začaranem

krogu vrtijo.

 

Nekateri so taki,

ki se vrtijo

samo naprej

v vrtoglavi svet

brez mej,

rušijo

stare

ustaljene

navade

in še naprej,

kjer realnosti več ni,

kjer v molku in temi

je le Beseda,

ki išče priložnost,

da se utelesi,

Beseda, ki določa:

to sem jaz – to si ti,

izbiraj sam –

povsem prost si.