POMJANSKA STRAŽA

V programu študijskega krožka Beseda slovenske Istre se je za letošnje poletje zapisal tudi cilj odkrivanja okoliških Vard, ki so posejane po slemenih hribov v zaledju obmorskih mest Slovenske Istre. Odkrili smo jih nad Zabavljami, Kastelcem, Kubedom, v programu je odkrivanje Varde v Padni, nad Dekani in v Borštu in vse (razen tiste nad Dekanmi, ki ji še nismo uspeli odkriti lege) se nahajajo na ploščatem ali špičastem vrhu hriba. Predpostavljamo, da gre za stara stražarska območja naših staroselskih prednikov, zato je bilo pričakovati Vardo tudi na enem najvišjih planot nad Pomjanom. Naša Zvezdana Viler, ki je doma s Pomjana, pa nam odkrije, da pri njih ne gre za Vardo, ampak predel, ki mu od vedno pravijo Straža.

Pomjanska Straža leži na planoti vzhodno od vasi na nadmorski višini 377 metrov. Je torej nižja od Zabavske Varde, a je za nekaj metrov višja od Bošteranske Varde, ki leži JV od nje in na drugi strani Rokave. Skupaj z Vardo v Padni (danes osrednji del vasi), Stražo nad Šmarjami in pomjansko Stražo, Varde nad Borštom, Zabavljami, Kubedom in Kastelcem tvorijo polkrožno verižico stražnih mest, ki se odpirajo proti morju, vzhodu in proti notranjosti Istre. Iz niza štrli le še neodkrita Varda nad Dekanmi, na katero nas opozarja prometna tabla na cesti med Bivjem in Dekani.

Tistega vročega julijskega dne sva se z Zvezdano odpravili na ogled in tu je nekaj posnetkov. Planota Straža leži na planoti kakih sto metrov nad pokopališčem in tik za hišami, ki so se v zadnjem času naselile na vzhodnem predelu nad vasjo. Tik za njimi se na desni svet razprostre v ploščat po malem zaraščen svet, ki se najprej odpre na južni strani in nudi razkošen pogled na pobočja, ki se dvigajo na drugo stranjo doline Dragonje. Še posebej razkošno suveren je Brič, nič manj pa hribi, ki se proti vzhodu vežejo v verigo hribov proti Hrvojem in dalje proti Gradinu in Brezovici. Bližje nam na vrhovih na drugi strani Rokave ležijo kraji Glem, Labor in Boršt.

Planota je poraščena in drevje na obzorju že zastira pogled na vzhodne kraje na marežganskem, trusovskem in popetrskem hribu, ki nato padejo v gračiščo in kubejsko valo ter na dolino pod Kraškim robom. Kar nekaj razdalje je do roba položnega slemena Straža, zato se z Zvezdano zadovoljiva s pogledom na vrh Slavnika in ter slutnjo Dilicev nad  Fijeroge, ki ležijo pod južnim delom položno padajočega slemena hriba.  Nato se obrneva proti severni, prepadni strani hriba, ki pada proti Čenturju in Vanganelski dolini. Nekoč njive in pokošeni travniki so sedaj ponekod že težko prehodni.

Poleg sveta, ki se odpira na vse konce, je moja pozornost na zidinah, ki deloma prehajajo v nekaj metrov široke grublje. Je bilo tu morda kdaj naselje, morda starodavno gradišče? Ostanki zidu nam tega ne morejo potrditi, premalo jih je in čisto lahko bi nastali ob tem, ko so gospodarji pripravljali zemljišče za obdelovanje. Trava na predelu travnika, ki gleda na sever, pa izdaja, da se tu nahaja voda. Čisto na robu se v razrušenem zidu odpre za silo obzidana kotanja, kjer iščem ostanek poljskega vodnjaka. Nič mi tega ne potrjuje. Nekoliko bolj otipljivi so ostanki stare poti, ki se vlečejo nekako v smeri vzhod-zahod in kot da je obložena z malo večjim ploščatim kamenjem. No, morda samo domišljija.

Prebijeva se do severnega roba, ki ga skoraj v celoti zapira stena visokih dreves in goste podrasti. V tej smeri so Trst in na SZ strani Koper ter morje. Le en prizor ujamem skozi odškrnjeno zaveso krošenj, nato se obrneva in po sledi stare utrjene poti, ki se tu pa tam prikazuje vse do novih hiš, se vračava proti vasi. Zvezdana navrže še ta in oni podatek o tej in oni najdbi, o teh in oni zravnani zidini in ostankih, o katerih piše v knjigah. Sama prepričana v sledove Rimljanov, jaz iščem dediščino slovenskih staroselcev. In v tej osnovni dilemi, kdo je bil pravzaprav vse tule, kdo je naseljeval nekdanjo Stražo, kdo je kaj naredil in kaj zapustil, sva že tudi pri sedanji razgledni točki ob pokopališču. Tu se svet zares odpre daleč proti vzhodu in severu in pogledi ti skoraj vzamejo sapo. Ampak te razglede že poznate ali jih kadar koli sami odkrijete.

Foto in zapis: Leda Dobrinja