Slovensko staroselstvo in Istri II (Kulturno društvo Beseda slovenske Istre, Zbornik 2017)

Pisanje nekaterih avtorjev v Zborniku spremljam že drugo desetletje in Istra se mi je s svojim nekoč tako drugačnim, sedaj pa toplo domačim narečjem, zagotovo vtisnila pod kožo. To je bilo sicer že pripravljeno na posluh zaradi korenin, ki ostajajo na severni strani uradne državne meje in jih slabo poznam. Istrani prihajajo kar sami, na ekran, na mizo, na prireditve, katerih del sem kot državna uslužbenka, a ne kot obveznost, temveč kot želja, da se prisluhne namesto uči. Že drugič v obliki Zbornika torej sledim miselnim sporočilom skupine raznolikih avtorjev, ki pišejo o Istri z različnih zornih kotov, z različnimi jezikovnimi prijemi in različnimi ravnmi zahtevnosti. Ponovno so mi osebno najbližje izpovedi meni znanih piscev, g. Tomšiča, ge. Koren, ge. Dobrinja, ge. Rojac ter utrinki vsakdanjega življenja v istrskih krajih. To pot se zbornik pričenja z mislimi neodvisnih bralcev, ki ugotavljajo, kar menim tudi sama. Sledeča tri izhodišča so torej moj dialog z avtorji ter mnenji bralcev:

Gre za neizmerno in neizmerljivo navezanost in energijo domačinov do istrskega prostora in slovenstva. Besede, ki to občutenje poimenujejo, so: »ljubezen«, »strast do iskanja in občutljivost za drobne fragmente« ali »preseganje zmrzali«, vsebujejo torej umetniško ustvarjalnost/izražanje, kar vse je edina resna referenčna točka na dolgi rok, saj odnos do »čaščenja« ali »uradnih avtoritet« lahko razumemo, a niso referenčna točka.
Obravnavane teme – istovetnost, staroselstvo, razumevanje izvora, zgodovine, usode istrskih krajev, resnice o njih ter vez s slovenstvom, Veneti in njihovimi nasledniki – so opredeljene z jezikovnimi in etnološkimi podatki in domnevami, opisani so tudi materialni fragmenti. Zbrano je torej dragoceno gradivo.
Uradna različica zgodovine in današnje institucije (razumljene kot orodje aparata) tem sporočilom niso naklonjene. Avtorji menijo, da so vplivi drugih narodov zabrisali izjemno dediščino staroselcev. Zato sta potrebna posluh in razumevaje, celo pozitivna diskriminacija do zbranega gradiva/avtorjev, njihovo upoštevanje ter odločnejša narodotvorna drža tudi zaradi nenehnega usihanja narodovega (miselnega, duhovnega in fizičnega) prostora.

Avtorstvo Zbornika nosi dvajseterica, med katero je najti osebnost, ki verjetno za objavo ni dala pristanka in izhaja iz sosednje Italije. Gre za predsednika ustavnega sodišča, prof. Grossija, ki je leta 2016 obiskal Slovenijo, sedem let pred tem pa opisal svojo naklonjenost kulturi in tradiciji na Krasu. Ta zapis je umeščen v Zbornik, sicer razdeljen v štiri med seboj močno različne enote. V izteku sta dodani dve prilogi. Vsak del zbornika je zaokrožena celota z lastnim ciljem.

Kljub sicer enotnemu cilju – nadaljevanju utrjevanja identitete z njenim opredeljevanjem – bralcu predstavlja razumevanje celote nelahak zalogaj. Obsežno pisanje (kar za 328 strani ga je) zato pušča za seboj mešane vtise, morda celo nekaj nejevolje, saj kot celota ostaja mešanica vtisov, podatkov in njihove interpretacije brez jasne rdeče niti. Ne gre za različne stile, ampak za to, da v uredniškem smislu imitira zbornike, v bistvu pa ostaja na ravni prepričevanja in čudenja, namesto jasne predstavitve problema, metod njegovega naslavljanja ter rezultatov, interpretiranih znotraj možnega, podkrepljenih s sklopom umetniških in priložnostnih zapisov. Laže je brati segmente … v katere zapeljejo povabila posameznih besed, npr. ime avtorice ali avtorja, beseda iz naslova oz. podnaslova, (neoštevilčena) slika, skica ali kopija. Neenotnost oblikovanja in sporočanja se torej zdi hiba, ki odvrača z odsotnostjo pričakovane (znanstvene) strukture. Rdeča nit, ključno sporočilo, je torej skrito in ga bralec išče sam. Zbranemu gradivu torej očitamo, da se vnaprej zagovarja, čeprav očitek sploh ni izrečen, marsikateremu bralcu pa tudi ni znan. Povprečni bralec namreč ne pozna nasprotovanj in prezrtosti, ki jih mnogi Istrani zagotovo čutijo in živijo, zato gradivo vzame v roke tudi kot nepopisan list papirja. Prav to izhodišče avtorjem daje priložnost, da bralca s svojimi besedami in pripovedmi prepričajo. A ne vsak zase, odkrito ali brez tendence k poučevanju, ampak kot celota, ki izhaja iz jasno izraženega problema, napovedi metod dela ter iz rezultatov, nastalih z uporabo opisanih metod. Tak izdelek bi bil preverljiv in manj ideološki, žal pa to (pomembno) priložnost Zbornik zamuja. Zdi se namreč, da izhaja iz nezapisane predpostavke, da je Istro potrebno braniti vsaj z zbiranjem, opisovanjem in interpretacijo vsega, kar je mogoče najti, opisati in interpretirati. Vse ostalo, kar ponuja možnost tiskanega izražanja, je zagotovo prednost Zbornika. Vabi ne le k branju, ampak k nadaljevanju spoprijemanja z izzivi tako v Istri kot v drugih slovenskih krajih. Zanimanje za svoje kraje pa se prebuja in živi ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi, v postsocialističnih državah pa še posebej. Drugi istrski zbornik v to obdobje vstopa dobro opremljen, oblikovan in pripravljen ter že drugič (glede na paleto Brazd s trmuna in Istrskih tem pa je to že najmanj dvajsetič!)

Vprašati se velja: kaj točno je njegov cilj? Spoznanja, priznanje tudi med uradnimi zgodovinarji in širši javnosti ali ustavitev škode, ki jo preziranje venetske teorije ter slabo poznavanje Istre povzroča materialni ter nematerialni dediščini? Morda avtorji želijo ohranitev jezikovnih značilnosti, občutenj in življenja? Ali pa se preprosto čutijo izražati ter sporočati svoj obstoj? Morda vse to in še kaj zraven. Časa ni mogoče vrteti nazaj, res pa vsak korak v prihodnost odmeva. Zato bodo verjetno izrazi za kmetijska orodja in pretekle procese še dalje usihali, raba jezika sama po sebi pa že spodbuja življenje in veselje do njega. Torej že to, da Zbornik obstaja dviga vrednost novega izdelka precej visoko.

Urednici, avtorjem in vsem ostalim sodelujočim z navedenimi izzivi in vprašanji ne želimo vzeti težko zbrane energije, ki je uspela najti celo sredstva za tisk. Obratno, le čestitamo lahko, saj so Istrani redki, ki zmorejo kontinuirano zbirati toliko drobcev, jih nenehno interpretirati ter bogatiti tudi z umetniškimi zapisi. Obljubimo nadaljnjo podporo v okviru možnosti, razumevanje za njihova občutja in sporočila ter nekaj promocije. To je sicer le šibka, a stalna podpora študijskim krožkom, ki delujejo v okviru Kulturnega društva Beseda slovenske Istre, kar dejansko le komajda kaj prispeva k nadaljnjemu uveljavljanju istrske misli v širši slovenski javnosti. Andragoški center Slovenije ni pravi sogovornik za zgodovinske ali etnološke teme. Pa vendarle – ali nismo pravzaprav vsi Slovenci in naše institucije pravi sogovornik za lastno zgodovino in dediščino?! Po nekaj odmevnih nacionalnih in medobčinskih nagradah ter učenju od kakovostnih zunanjih mnenj zato voščimo društvu, uredništvu in predvsem avtorjem vztrajanje, a tudi nov razvojni korak, proti znanstveni formi in argumentaciji zbranega, da se bo dialog o Istri razvil še bolje in še odmevneje.

Ljubljana, 24. julija (kako že bi ta mesec imenovali Istrani?), 2017

Dr. Nevenka Bogataj

Andragoški center Slovenije

(Opomba uredništva: soglasje za objavo govora prof. Grossija je bil pridobljen, o čemer smo naknadno obvestili tudi avtorico ocene dr. Nevenke Bogataj.)