S.I.A.U.

Silvan Prodan

V Ljudskem domu v Sveti Luciji je bil sklican sestanek krajanov prvo soboto meseca marca 1946. leta ob osemnajsti uri. Domači učitelj Mirko Čok je predstavil gosta, tovariša Maria Abrama iz Okrožnega komiteja mladine. Postavni mladenič v partizanski uniformi si je najprej snel titovko in navzoče pozdravil. Govoril je v pravilni italijanščini. Mi smo temu rekli: »In lingua.«

Uvodoma je navzoče obvestil, da prihaja tudi v Sveto Lucijo, Portorož in Piran zavezniška komisija, ki bo preverjala razpoloženje in voljo ljudskih množic za priključitev naših krajev k novi Jugoslaviji. Za večjo prepričljivost komisije je tovariš Mario podčrtal, da bomo že naslednje jutro začeli z pisanjem gesel po pročeljih hiš in večjih ometanih zidovih. Iz večje lepenkaste škatle je potegnil šablone portretov Tita, Kardelja in Bakariča. Za primer je pokazal tudi šablono črke Š in pojasnil, da so take za vse črke abecede. Gesla pa bodo: Mi smo za Tita, za Jugoslavijo, Živela osvobodilna vojska in podobno.

Iz balkona se je oglasil krajan Attilio Bartole in vprašal govorca, zakaj so potrebne šablone črk s šumniki, ko pa vsi govorimo in razumemo samo italijansko. Tovariš Abram mu je mirno odgovoril: »Je že res, da tukaj ob obali vsi govorite v italijanskem istrskem narečju, toda že v Nožedu, Maliji in Kortah krajani govorijo tudi slovensko. Člani komisije pa ne vedo kako in kje prebivalci govorijo.« Bartole ni bil zadovoljen z razlago. Zato je zapustil zborovanje. Nekaj let pozneje je Abramu skušal speljati tudi zaročenko, lepo vaško učiteljico.

Po zaključenem zborovanju je tovariš Mario prosil prostovoljce, da bi mu pomagali pri pisanju gesel po zidovih. Seveda sem se javil prvi. Naslednje jutro so se Mariu pred Ljudskim domom pridružili še Armando Salvestrini, Vittorio Domio in Ivan Černac. Začeli smo s pisanjem na zid pred trgovino Marasca, nadaljevali na zidu pred hišo Fontanot in končali na visokem zidu pod vilo San Lorenzo, nekdanjo igralnico, ki jo je od osvoboditve zasedala partizanska vojska. Pred slovesom nam je tovariš Mario sporočil, da bo šestindvajsetega oktobra v Domu pristaniških delavcev v Trstu potekal ustanovni kongres Slovensko italijanske antifašistične unije (S.I.A.U.).  Priporočil nam je, da bi se med zasedanjem kongresa tudi krajani iz Svete Lucije udeležili po Istrski cesti in Korzu do Doma pristaniških delavcev. Vsi smo bili enoglasno za.

Za prevoz do Trsta se je Vittorio Domio dogovoril z Liberom Gradinja, ki je pričvrstil tri deske na tovornem delu motornega tricikla. Pridružila sta sem še Piero Poletti in Piero Kozlovič. Tako smo sedeli na vsaki deski po dva. Veter med vožnjo nas ni motil. Zavezniškim mejnim organom na škofijah je Libero povedal, da pelje delavce na delo na kmetijo v Dolino. Tako smo srečno prispeli do pokopališča pri Sveti Ani, kjer smo se pridružili že zbrani množici z jugoslovanskimi in italijanskimi zastavami z rdečo zvezdo na belem polju ter z rdečimi delavskimi zastavami s srpom in kladivom v gornjem kotu ob drogu.

Po Istrski cesti smo do Trga Goldoni korakali mirno ob ploskanju in spodbujanju gledalcev z vzkliki Živela Jugoslavija in Živel Tito. Na Korzu je postalo moteče kričanje podpornikov za priključitev Trsta Italiji z žaljivimi zbadljivkami, med katerimi je bila najbolj pogosta: »Pojdite domov Ščavi.« Ob neprekinjenem kordonu čerinov, zavezniških policistov v temnih uniformah z belimi šlemi, smo prispeli brez večjih izgredov do trga pred Domom pristaniških delavcev, kjer so viseli zvočniki, iz katerih je donel govor Branka Babiča, ki je podčrtal enotnost pogledov in politične smeri nove zveze.

Sekretar okrožja cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je segala od Škofij do reke Mirne, je kongres obvestil o naporih ljudske oblasti za izboljšanje gospodarskih in političnih razmer. Večje vključevanje italijanskih množic v napredno gibanje sta ovirala nepozabljeno razlikovanje med mesti in podeželjem ter nezaupanje v prizadevanje za novo bolj demokratično življenje in enakopravno sožitje italijanskega in ne italijanskega dela prebivalstva. To prizadevanje je močno oteževalo tudi stališče rimske vlade, ki je z vsemi sredstvi podpirala odpor Italijanov proti ukrepom zmagovite ljudske oblasti. Na koncu je kongres izvoli tudi enotno vodstvo, in sicer: za predsednika dr. Giuseppa Pogassija, za podpredsednike pa Slovenca Julija Beltrama, Italijana Oscarja Ferlana in Hrvata Erminija Medico. Za političnega tajnika je bil izvoljen Branko Babič.

Prijateljstvo z Mariom Abramom se je nadaljevalo tudi med mojim šolanjem na višji Slovenski gimnaziji v Kopru. Še posebej sem mu bil hvaležen, ko me je leta 1954 povabil, da bi dal izjavo za Radio Koper po zaključku odmevnega športnega srečanja med gimnazijci Kopra, Pazina in Rovinja. V izjavi sem tudi napovedal, da bo srečanje potekalo vsako leto. To ni bilo pogodu koprskim politikom. Zato sem bil naprošen, da odstopim s funkcije predsednika mladinske organizacije koprske gimnazije in bil črtan iz kandidatne liste za sprejem v komunistično partijo.

Po diplomi 1960. leta me je učitelj Mirko Čok prosil, če bi sprejel funkcijo predsednika krajevnega odbora Socialistične zveze v Sveti Luciji. Povedal mi je, da bodo člani odbora tudi sošolca Giovanni Argentin ter Armando Salvestrini ter znana tovariša Vittorio Domio in Ivan Černac. Navdušeno sem pristal. Že na prvi seji odbora je sošolec Argentin, ki smo po domače klicali Nino, predlagal, da sprejmemo sklep proti napovedanemu davku na kmečke vprežne vozove. Predlog je utemeljil s podatkom, da je vprežnih kmečkih vozov čedalje manj, ker se kmečka gospodarstva opremljajo s frezami, ki nadomeščajo ročno kopanje in tudi oranje z vprežno živino. Premožnejše družine pa že razpolagajo z motocikli in rabljenimi avtomobili. Zato bi bil davek na kmečke vozove pravi nesmisel.

Kot predsednik sem bil zadolžen, da odklonilno stališče vseh kmetov do novega davka obrazložim tudi na seji Skupščine občine v Piranu. Ko mi predsednik Davorin Ferligoj dal besedo, sem ponovil Argentinove argumente proti davku. Mojemu nastopu ni sledila nobena debata in še manj kak sklep. Po seji mi je prisotni predsednik občinske organizacije Socialistične zveze očital, da nisem izbral pravega trenutka za nastop proti novemu zakonu, ki ga je podprla tudi Socialistična zveza Slovenije. Na koncu mi je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi odstopil od funkcije predsednika krajevne organizacije. To sem tudi storil.

Na sliki zgoraj vidimo Ladjedelnico Piran leta 1961, ki je stala na mestu, kjer se je kasneje zgradil turistični kompleks Bernardin. Predvojna piranska Ladjedelnica S. Giusto je bila leta 1947 nacionalizirana, leta 1964 pa je bila preseljena v Izolo.

Zgoraj vidimo domačijo Silvana Prodana v Luciji leta 1963. To je bila druga hiša, v kateri je družina Prodan živela po priselitvi iz osrednje Istre. Najprej je oče kupil manjšo pritlično hišo višje v Kampolinu, po letu 1954 pa se je družina preselila v hišo Antonia Fonde, ki se je leta 1954 izselil v Trst. Hišo je družina kupila po letu 1981.

Na prikazni sliki vidimo del lucijskih solin leta 1958. Silvanova sestra Nevenka stoji ob vetrnici, ki je služila za poganjanje črpalke za pretakanje vode v kavedine. Od zadaj desno ob večji hiši vidimo mesto, kjer so imeli sedež finančni stražniki, ki so zaradi državnega monopola (nad tobakom in soljo) stražili sol. Soline so bile žive nekje do leta 1967.

Avtor fotografij je Silvan Prodan.