TISTO NEKAJ, KI MU NE POZNAMO IMENA

L. Dobrinja

Že dolgo iščem izraz, s katerim bi imenovala predmete, zgradbe, pa tudi naravo ali kraje, ki jih je življenje zapustilo. Morda zadnji še stojijo, a jih je zapustil človek in njegova pozornost, negovanje in občudovanje. Ko se ljudje umaknejo, prostor začne propadati, stvari izgubijo lesk. Ob vstopu v okolje, za katerega noben ne skrbi, nas prevzame občutek, da se je življenje umaknilo.

Nemara izginejo le človekova ljubezen in sanje, ki jih je nekoč mladi gospodar pregnetel v materijo. Morda skopni pravljičnost sanjača in bitja iz sveta vil in škratov, če je negovani gaj ostal brez obiskovalcev. Kot da se je umaknil fluid, nesnovna tvarina, ki obkroža tudi vsakega živega človeka, dokler je pri življenju. Nekaj takega je, kot takrat, ko duša zapusti telo in gre z njo tudi komaj zaznavni nesnovni ovoj, ki ga obkroža.

Ta esenca, ki bi jo lahko opredelili tudi kot božji dah, ima različno količinsko zgoščenost in moč, prav tako je različna njena kakovost. Lahko gre le za urejenost prostora, ko je vse čisto in pospravljeno in vse v redu. To je pozornost, ki jo da materiji racionalni človek. Ta stvari vidi kot uporabne predmete. Ampak potem so naslednje stopnje, ko se na mizi pojavi šop cvetja ali ko se na polici znajde okrasni predmet. Ampak tudi to sta lahko le dva mrtva predmeta, če v njih ni še tistega nekaj. Potreben je dotik roke in duša človeka.

Tako lahko imamo čisto navadne predmete, kot je orodja ali prostore, kot so polja in vinograd, pa bomo zaznali, da imajo svoj duh in osebnost. Tisto neimenovano se je z gospodarjevim pogledom in dotikom roke izlilo v njegovo okolje. Videli ste take predmete in kraje in živa bitja. Ne gre le za red, gre za toplino, za izžarevanje prejete skrbi. Vsak dotik, božanje, občudovanje, ki so jih stvari ob času prejele, sedaj sevajo iz njih in se vračajo k človeku. Gre za duhovno prepojenost, ki jo zaznavajo tenkočutna bitja. Nekateri pa rečejo le: »Oh, kako je tu prijetno!« ali pa: »Kako je tu lepo!«, čeprav v okolju ni nobenega posebno lepega predmeta.

Tak občutek te včasih objame, ko prideš v nek kraj ali vstopiš v kako hišo, na vrt ali v gostinski lokal. Nekateri so brezhibno urejeni in čisti, a tistega v njih ne boste zaznali. Nove hiše so tak primer, preden jih človek ne prepoji s svojim vsakdanom. Pri tistih, ki stojijo dolgo, je drugače. Človek je esenco, pa naj jo imenujemo življenje, lepota, duh, sanjski svet ali duša, vdahnil v materijo okoli sebe, da je zaživela. Pri tem oživijo barve in ob stiku s tem okoljem človeka prevzame sreča.

O tem nevidnem fluidnem plašču govorim, ko skušam opisati stanje zapuščenosti podeželja, ki je v desetletjih socializma skoraj popolnoma odtekel. Kot da je svet ostal prepuščen mehaničnim zakonitostim fizike in utilitaristični uporabi stvari brez pozornosti, hvaležnosti, veselja in čarovnije v usodo vdanih prebivalcev. In o ljubezni, pazljivosti, občudovanju govorim, ko pripovedujem o času, ko je ta plašč topline in prijetnosti ponovno začel padati na zemljo in se stapljati s hišami in polji. Šlo je postopoma in na različne načine. Prvi korak so naredili umetniki.

(Več o vlogi umetnikov pri plemenitenju istrskega podeželja v knjigi Tretja istrska prebuja in njene senčine, 2018.)